28. 3. 2012 Cenzurirano

Faustovska kupčija

Pismo

Dragi predsednik Philip!

Verjetno je zadnja stvar, ki jo v tem trenutku potrebujete, kritika vaše odločitve od nekoga, ki z vašo univerzo nima ničesar skupnega. Če menite, da kdo, ki nikoli ni bil na SUNY (State Unversity of New York) Albany, ne more razumeti vseh vidikov vašega položaja, temu ne oporekam. Kljub temu pa mimo nečesa takega, kar se je zgodilo, ne da bi o tem kaj rekel, ne morem. Upam, da boste, ko bom končal, razumeli zakaj.

Pred dnevi, točno 1. oktobra (2010), ste oznanili, da ste na univerzi ukinili oddelke za francoščino, italijanščino, klasično jezikoslovje, ruščino in gledališče. Za svojo odločitev ste navedli več razlogov, vključno s tem, da se na “te oddelke vpisuje relativno majhno število študentov”. Seveda je bila vaša odločitev v bistvu usmerjena k prihrankom pri stroških – navedli ste namreč, da bi ne bila potrebna, če bi država dovolila, da si sami zaračunavate primerne šolnine. Na koncu ste še dodali, da so humanistični oddelki dejansko porabniki denarja v nasprotju z oddelki naravoslovnih znanosti, ki denar z različnimi programi in projekti dodatno pridobivajo.

Modrost

Vaše argumente si velja ogledati natančneje, saj menim, da so vzroki zanje v nekaterih pomembnih vidikih, ki jih v svojih razlagah niste omenili. Najprej poglejmo vpis. Prav imate, ko trdite, da je bilo v programe vpisanih malo študentov. Vendar bi jih ne bilo veliko v časih, ko sem študiral sam. Takrat so univerze zahtevale, da morajo študentje razpršiti izbirne predmete na čim širša akademska področja: na humanistiko, družbene vede, umetnost, naravoslovne vede in na to, da si pridobijo minimalno znanje vsaj enega tujega jezika. Kot vidite, je razlog za to, da je danes manjši vpis na humanističnih študijah prav v tem, ker ste uradniki, kot ste vi, in univerzitetni profesorji brez hrbtenic prenehali zahtevati razpršitev predmetov in dovolili študentom, da si sami izberejo svoje programe; nekaj, kar se mi zdi popolno zanemarjanje osnovne dolžnosti univerz in univerzitetnih profesorjev kot učiteljev, pedagogov in mentorjev. Problem nezadostnega vpisa bi lahko v trenutku rešili z zahtevo po čim širši možni razpršitvi izbora predmetov pri vsakem študentu.

V veliki večini primerov morajo mladi ljudje modrost, ki so jo zmožni uporabiti svobodno, ne da bi pri tem delali slabe odločitve, šele pridobiti. Za večino ljudi je pravilno odločanje brez take modrosti zelo težko. Ideja, ki sem jo pravkar opisal, je po mojem mišljenju bolje kot kjerkoli izražena v paraboli o Velikem Inkvizitorju v petem poglavju romana Dostojevskega Bratje Karamazovi. V tej zgodbi pride v Sevilli v času španske inkvizicije Kristus nazaj na Zemljo. Naredi nekaj čudežev in Inkvizicija ga aretira ter obsodi na smrt na grmadi. Veliki inkvizitor ga obišče v celici in mu pove, da ga Cerkev ne potrebuje več. Glavni del zgodbe je inkvizitorjeva razlaga, čemu je tako. Pravi, da je Jezus s tem, ko je v puščavi zaradi ljubezni do svobode zavrnil tri hudičeve skušnjave, precenil človeško naravo, češ, večina človeštva ne zmore upravljati lastne svobode. S tem, da je dal ljudem svobodo, je Kristus obsodil ljudi na trpljenje.

Omenjeno poglavje v sicer precej obsežni knjigi je eno velikih stvaritev sodobne književnosti. V njem bi našli še veliko stvari za razmišljanje. Prepričan sem, da bi se profesorji ruske literature z vami o tej temi z veseljem razpravljali – če bi vi le imeli oddelek za rusko literaturo, pa ga, žal, nimate.

Sledi argument, da vam neustrezna zakonodaja ni pustila izbire. Prepričan sem, da so vaši proračunski problemi resni. Prav tako so resni tudi na univerzi Brandeis, kjer učim sam. Tudi pri nas smo se morali soočiti s strateškimi odločitvami, ko nismo več mogli pokrivati izdatkov, a smo se k sreči izognili vašim drakonskim (in avtoritarnim) rešitvam. Z nekaj učitelji z vseh oddelkov smo naredili načrt, kako udejanjiti več z manj sredstvi. Nočem reči, da bi lahko naše specifične rešitve ustrezale tudi vam, toda sam proces bi vam bil lahko za vzgled. Tudi vi ste sklicali sestanek v mestnem svetu, toda zato, da ste na njem razpravljali o svojem načrtu, ne da bi pustili univerzitetnem profesorjem, da sami predlagajo svoje rešitve. Ta sestanek ste sklicali 1. oktobra, v petek popoldne, ko je bilo dosegljivih le malo študentov in še manj profesorjev. V svojo obrambo ste navedli, da je bil termin “nesrečno izbran” in da je bilo na voljo “premalo ustrezno velikih prostorov”, kar se mi zdi nenavadno. Če bi predsednik Brandeisa potreboval veliko predavalnico, četudi zelo na hitro, bi jo tudi dobil. Sodim, da še na univerzi, ki jo upravljate, nimate prav dosti vpliva.

Zdi se mi, da ste se na poti, ki ste si jo izbrali, zamerili prav vsem na univerzi. Sam bi se na vašem mestu temu želel izogniti za vsako ceno. Ne bi hotel končati v devetem kotlu osmega kroga pekla, kamor je velik italijanski pesnik 14. stoletja Dante Alighieri vrgel sejalce razdora. Tu v kamnitem kotlu večno prihajajoč pred hudiča trpijo, da jim ta lahko zadaja rane in trga ude in telesa, tako kot so oni v svojem življenju delali z drugimi.

Pekel je prva knjiga Dantejeve Božanske komedije, enega največjih del človeške ustvarjalnosti. Iz njega se lahko veliko naučimo o človeških slabostih in norostih. Profesorji vašega oddelka za italijanistiko bi bili navdušeni, če bi vas lahko vpeljali v čudesa tega dela – če bi le imeli oddelek za italijanistiko, pa ga, žal, nimate.

Ali res mislite, da bo nekaj tistih profesorjev in uradnikov, ki so vam menda ploskali (delno, o tem sem trdno prepričan, tudi zaradi olajšanja, da jih krčenje ni prizadelo), na vaši strani tudi v bodoče? To me spominja na Ezopovo basen o Popotnikih in medvedu. Dva moža sta šla po gozdu, ko ju nenadoma začne zasledovati medved. Prvi se požene na vejo, spleza na drevo in se skrije med listje. Drugi, ki mu je bil medved bliže, ni mogel storiti drugega, kot da se vrže na tla in se dela mrtvega. Medved pride do njega, ga prične ovohavati in z gobcem dregati v glavo. Po daljšem vohljanju pa se medved, ki očitno ne mara mrhovine, med godrnjanjem odpravil svojo pot.

Mož, ki je bil na drevesu, spleza dol in med smehom vpraša svojega tovariša: “Kaj pa ti je medved zašepetal?” “Rekel mi je,” odvrne ta, “naj ne zaupam prijatelju, ki me zapusti v stiski.”

To basen sem prvič slišal kot bruc na predavanju o klasični literaturi. Ezopu pripisujejo stotine basni, ki so večinoma zelo zabavne, a hkrati tudi poučne. Vaši profesorji klasične književnosti bi vam z veseljem o tem kaj povedali – če bi le imeli oddelek za klasično književnost, pa ga sedaj, žal, nimate.

Zakaj univerza ni podjetje

Kar se tiče argumenta, da se humanistika ne splača, mislim, da je to res; toda hkrati tudi mislim, da je težava v tem, da predpostavljate, da je treba voditi univerzo kot podjetje. Seveda ne menim, da ne sme biti vodena pošteno, toda misel, da mora biti vsak njen del samozadosten in dobičkonosen, je preprosto v nasprotju s tem, kar univerza v resnici je.

Zdi se, da veliko bolj kot staromodne in ustaljene cenite podjetniške programe in tiste predmete, ki lahko ustvarjajo intelektualno lastnino. Toda univerze niso samo za odkrivanje in implementacijo novih znanj, ampak tudi za ohranjanje obstoječega znanja, da se ta s časom ne izgubi, in to kajpada zahteva precej sredstev. To ima svoje trdne razloge: kar se danes zdi zastarelo in nepotrebno, lahko v bodočnosti postane zelo pomembno.

Povedal vam bom dva primera. Prvi je s področja virologije, področja znanosti, ki je bilo v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja na robu preživetja. Zdelo se je namreč, da nalezljive bolezni niso več resen zdravstveni problem razvitega sveta in da so druga področja, kot denimo molekularna biologija, veliko bolj zanimiva in obetavna. Potem pa se je v 90-ih letih nenadoma pojavil sprva manjši problem, ki so mu rekli aids, in hitro je postal problem svetovnega zdravstva številka ena. Virus, ki ga povzroča, so prvi izolirali in opredelili na Inštitutih za nacionalno zdravje (NIH) v ZDA in na Pasteurjevem inštitutu v Franciji. To jim je uspelo, ker sta bili ti dve ustanovi med redkimi institucijami v svetu, ki so še vzdrževale aktivne virološke raziskovalne programe.

Drugi problem vam bo morebiti bolj znan. Bližnjevzhodne študije, vključno s študiji tujih jezikov, kot sta arabščina in perzijščina, bi v 90-ih letih prejšnjega stoletja težko imeli za zelo priljubljene. Potem je prišel 11. september 2001. Takrat smo nenadoma spoznali, da potrebujemo veliko več ljudi, ki razumejo probleme tega dela sveta, posebno muslimansko kulturo. Tiste univerze, ki so ohranile oddelke za bližnjevzhodne študije, kljub temu da so imele prej malo vpisanih študentov, so postale pomembne. Tiste, ki tega niso ohranile, pa – upam, da vam je že jasno, kam merim.

Poznam tudi vaš argument, da povsod ni mogoče delati vsega. Naj imajo druge institucije dobre programe za klasično jezikoslovje, gledališče in umetnost, pravite, mi pa se bomo osredotočili na pripravo študentov za poklice, ki jih zahteva “resnično življenje”. Menim, da sem vam pravkar pokazal, kako muhasto je lahko “resnično življenje” glede tega, kaj je v danem trenutku potrebno. Najboljši način, da pripravimo študente na neizbežne strese hitrih sprememb, je, da jih kar se da široko izobrazimo. Tisto, kar se zdi danes primerno za smetišče zgodovine, je lahko najbolj vroča tema bližnje prihodnosti. In interdisciplinarne raziskave, ki jih imamo dandanes polna usta, so možne edinole takrat, ko ljudje niso usposobljeni samo na ozko specializiranih področjih.

Če vas z vsem povedanim nisem prepričal, potem sem vam pripravljen dopustiti, da vašo institucijo osredotočite na praktično usmerjene predmete, vendar pod pogojem, da jo po tem prenehate imenovati univerza in samega sebe predsednik univerze. Vedite, da beseda univerza prihaja iz latinske besede universitas, ki pomeni celoto. Ne morete biti univerza, če nimate humanističnih študijev. Lahko SUNY Albany preimenujete v trgovsko šolo ali ljudsko izobraževalno institucijo, toda ne v univerzo. Nikoli več.

Osrednje vprašanje našega časa

Odločno zavračam argument, da niste imeli alternative. Vaša dolžnost kot predsednika je, da najdete tako rešitev problema, ki ne zahteva amputacije zdravih delov. Voltaire je rekel, da ni noben problem nerešljiv, če ga napadamo z nenehnim razmišljanjem. Voltaire, s pravim imenom François-Marie Arouet, je imel ogromno jedrnatih, duhovitih in briljantnih misli (moja najljubša je “Bog je komedijant, ki igra občinstvu, ki se ne sme smejati”). Veliko tega, kar je napisal, bi vam koristilo. Prepričan sem, da bi vas profesorji oddelka za francoščino z veseljem uvajali v njegovo pisanje, če bi le imeli oddelek za francoščino – pa ga sedaj, žal, nimate.

Ne bi smel biti presenečen, da imate težave z razumevanjem pomena ohranjanja programov, ki niso vabljivi, moderni, da ne govorim o takih, ki so dozdevno že “mrtvi”. Iz vaše biografije je razvidno, da dejansko nimate doktorata ali kake drugačne visoke izobrazbe in da nikoli niste v resnici učili ali raziskovali na univerzi.

Morda vas bo zanimal moj primer. Začel sem s klasično izobrazbo, sedaj pa sem profesor biokemije in kemije. Od vseh predmetov, ki sem jih poslušal v gimnaziji in na fakulteti, so bili klasiki, umetnostna zgodovina, sociologija in angleška literatura tisti, ki so bili za mojo znanstveno kariero najpomembnejši. Ti predmeti mi niso dali samo boljšega razumevanja lastne kulture, ampak so me naučili misliti, analizirati in jasno pisati. Noben naravoslovni predmet me ni tega naučil.

Ena od reči, ki jih počnem sedaj, je, da pišem mesečne uvodnike o znanosti in o družbi. To delam že deset let in v veselje mi je povedati, da so nekaterim ljudem všeč. Če se mi je posrečilo dokopati se do nekaj smiselnih uvidov, vam lahko zagotovim, da so ti posledica moje humanistične izobrazbe in ljubezni do umetnosti.

Med drugim sem pisal tudi o tem, kako genomika spreminja svet, v katerem živimo. Naše znanje, da lahko spreminjamo človeški genom, bo pred človeštvo postavilo zelo težka etična vprašanja, vključno s tem, kaj je to “biti človek”. To ni vprašanje samo naravoslovja, to je vprašanje, na katero bomo zmogli odgovoriti le s pomočjo vseh področij človeške misli, vključno – in to še zlasti – s humanistiko in umetnostjo. Samo naravoslovje, brez srca in človeškega duha, je sterilno, mrzlo in poglobljeno samo vase. Je tudi neinovativno – nekatere moje najboljše misli kot znanstveniku so se mi porodile, ko sem bral o stvareh, ki na prvi pogled niso imele ničesar skupnega z znanostjo.

Če imam prav, bo vprašanje, kaj pomeni biti človek, postalo osrednje vprašanje našega časa. Univerze, ki bodo najbolj usposobljene ukvarjati se z vsemi vidiki tega vprašanja, bodo v prihodnosti postale najbolj pomembne izobraževalne institucije. Vi ste se pravkar odločili, da vaša ne bo med njimi.

Nekaj vaših zagovornikov mi je zagotovilo, da je vaše ravnanje briljantna poteza, prava mojstrovina politične taktike, ki ima namen šokirati zakonodajalca in ga prisiliti, da bo dal SUNY Albany dovolj sredstev za vzdrževanje razpuščenih oddelkov. To bi bilo v resnici pravo machiavellistično dejanje (še eno izmed imen pomembnih italijanskih piscev, vi pa, žal, nimate italijanskega oddelka, da bi vam o njem kaj povedali), vendar dvomim, da ste tako pretkani. Če bi bili, bi verjetno sklicali sestanek mestne skupščine tako, da bi bila lahko navzoča vsa univerza, in to tam, kjer bi mrgolelo novinarjev. Politike se premakne samo tako, da svojo namero naznanite na stopnicah državnega parlamenta. Ne pa, da jo skušate uresničiti ponoči, na tiho, za hrbtom vaše institucije.

Mislim, da ste preprosto želeli le uravnotežiti vaš proračun na račun tistih, za katere ste mislili, da so slabotni, zastareli in brez pomoči. Mislim, da boste kmalu spoznali, da ste naredili faustovsko kupčijo. Faust je naslovni junak drame Johanna Wolfganga Goetheja. Napisana je bila okrog leta 1800 in še danes, kadarkoli jo igrajo, pritegne med vsemi predstavami v Nemčiji daleč največ občinstva. Faust je zgodba o učencu, ki sklene pogodbo s hudičem. Ta mu obljubi, da bo do smrti lahko dobival vse, kar si bo le poželel. Hudič pa dobi v zameno … – ne povem vam kaj, prepričan sem, da lahko sami uganete, kako se taki posli sklepajo.

Če bi le imeli oddelek za gledališče, pa ga, žal, nimate, bi jih lahko prosili, naj vam to igro pokažejo, da bi videli, kaj se na koncu zgodi. Vse je prav neverjetno podobno situaciji, v kateri ste.

Vidite, Goethe je verjel, da človek s tem, ko proda svojo dušo, ne pridobi ničesar, četudi dobi v zameno ves svet – ves svet, predsednik Philip, na samo uravnoteženega proračuna. Če prav menim, in želim biti pravičen do konca, vi niste prodali svoje duše – ampak dušo vaše institucije.

Prezirajoč vas,
Gregory A. Petsko,

Prevod Jure Zupan

Objavljeno v Večeru, v soboto, 8.1.2011

 

Vir: http://www.vecer.com/claneksob2011010805608253