Stisne te pri srcu, ko takole zvečer na enem in istem mestu srečuješ človeka, ki si najde začasno prenočišče za čez noč pod najbližjo streho. Postavi se ti veliko vprašanj, iščeš odgovore, ki jih največkrat poznajo samo tisti, ki se znajdejo v tej situaciji. Mi pa gremo mimo in živimo svoje življenje naprej.
Običajno so to ljudje, ki nimajo stalnega, varnega in primernega bivališča. To pomeni, da lahko spijo na ulici, v zapuščenih stavbah, v začasnih zatočiščih, pri znancih ali sorodnikih (t. i. skriti brezdomci), včasih pa tudi v avtomobilih ali drugih neprimernih prostorih.
Razlogi, zakaj nekdo postane brezdomni, so različni in pogosto prepleteni. Pogosto so to ekonomski dejavniki (izguba službe, nizki prihodki, revščina, dolgovi, nezmožnost plačevanja najemnine; pomanjkanje dostopnih stanovanj. Ne smemo odmisliti družinskih in socialnih dejavnikov (razpad družine, nasilje v družini, prekinjene socialne vezi, smrt partnerja ali bližnjih, tudi mladi, ki izhajajo iz rejniških družin ali zavodov, pogosto nimajo kam iti.). Nenazadnje so to lahko zdravstveni razlogi (duševne bolezni, ki otežujejo normalno življenje in zaposlitev; telesne bolezni in invalidnost brez ustrezne podpore). Pogosti razlog je tudi odvisnost (alkohol, droge ali igre na srečo lahko povzročijo izgubo službe, družine in doma).
Ali se kdaj vprašamo po sistemskih razlogih? Semkaj gotovo sodi pomanjkanje ustrezne socialne politike, stanovanjske podpore in programov za reintegracijo. V različnih družbah se vzroki razlikujejo, a skupna točka je, da brezdomstvo skoraj nikoli ni le posledica »osebne izbire«. Najpogosteje gre za kombinacijo okoliščin, ki vodijo v socialno izključenost.
Po anketah in raziskavah ima več kot 20.000 ljudi v Sloveniji v zadnjih petih letih osebno izkušnjo vsaj ene oblike brezdomstva ali stanovanjske izključenosti. Večina brezdomstva je skrito. To pomeni, da ljudje bivajo pri sorodnikih/prijateljih, v začasnih nastanitvah, negotovih ali neprimernih bivališčih, in niso vidni na ulici. Pomembno je dejstvo, da se brezdomstvo povečuje tudi med mladimi.
Za brezdomce v Sloveniji skrbijo predvsem država, nevladne organizacije in lokalne skupnosti, pri čemer pa sistem ni vedno dovolj povezan in celovit.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) financira različne programe za pomoč brezdomcem (zavetišča, dnevni centri, nastanitveni programi). Centri za socialno delo (CSD) nudijo socialno pomoč, denarno pomoč, svetovanje in vključitev v programe. Zdravstvene službe pa omogočajo osnovno zdravstveno oskrbo, a je ta pogosto otežena, ker brezdomci nimajo zdravstvenega zavarovanja ali osebnega zdravnika.
Pomembno vlogo igrajo tudi nevladne organizacije in društva, za katere nekatere skrajno desne politične opcije pri nas menijo, da so nepotrebne in zgolj izkoriščajo državo. Ko jih ljudje najbolj potrebujejo, so zraven. Dovolj zgovorno dejstvo, da so nujen in pomemben člen naše družbe.
In kdo jim še pomaga? Kralji ulice (Ljubljana) so dnevni center, ulično delo, socialna podpora, izdaja časopisa, vključevanje brezdomcev v prodajo časopisa kot obliko dela. Društvo za pomoč brezdomcem vodi zavetišča in materinske domove. Karitas in Rdeči križ Slovenije jim delita hrano, oblačila, higienske pripomočke, ponujata začasno namestitev. ProstoRož, ZPM in drugi lokalni programi pa nudijo različne oblike pomoči (mobilne ekipe, nastanitve, svetovanja).
Enostavno jih je potrebno vključiti v družbo in jim pomagati iz brezna, v katerega so padli (nehote ali pa tudi hote). Na voljo so jim delavnice, programi zaposlovanja, prodaja časopisa Kralji ulice, prostovoljne dejavnosti, kulturni in športni projekti. Težava pa se pojavi predvsem proti jeseni in pozimi, ko je zanje enostavno premalo nastanitev glede na potrebe, zlasti za družine z otroki. Zavedati se je treba, da dolgotrajno brezdomstvo pogosto zahteva celostno obravnavo (stanovanje, zdravljenje, delo), kar je težko zagotoviti. Pomembno pa je tudi dejstvo, da je veliko brezdomcev ostaja “nevidnih” (prenočujejo pri znancih, v improviziranih prostorih), zato so izključeni iz pomoči.
Če zaključim, je brezdomstvo gotovo ena najtežjih oblik socialne izključenosti, ki prizadene ljudi zaradi različnih razlogov – izgube službe, bolezni, razpada družine ali preprosto zato, ker nimajo dostopa do primernega stanovanja. V Sloveniji za pomoč skrbijo država, občine in nevladne organizacije, ki ponujajo zavetišča, hrano, osnovno zdravstveno oskrbo in podporo pri ponovnem vključevanju v družbo. A brezdomstvo ni samo osebna stiska, temveč družbeni problem. Rešitve zahtevajo več kot le začasno pomoč. Potrebno je razvijati dostopna stanovanja, dolgoročne programe podpore in predvsem možnost, da ljudje ponovno zaživijo dostojno življenje.
Zavedajmo se, da družba pokaže svojo človečnost prav v tem, kako poskrbi za najbolj ranljive.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh