3. 2. 2014

V knjigi »Narobe: Šola narobe sveta« (1998)

»Resnica je na poti, ne v pristanu. Ni druge resnice kot iskanje resnice. Smo obsojeni na zločin? Prav dobro vemo, da smo človeški mrčes, trdno odločeni požreti sočloveka in opustošiti planet, toda vemo tudi, da nas ne bi bilo tu, če se naši predniki v paleolitiku ne bi znali prilagoditi naravi, katere del so bili, in če si tega, kar so nabrali in ujeli, ne bi bili zmožni med seboj razdeliti. Naj živi kjerkoli, kakorkoli in kadarkoli, v vsakem človeku je veliko mogočih ljudi, in sistem oblasti, v katerem ni nič večnega, je tisti, ki na prizorišče vsak dan vabi naše najbolj izprijene osebnosti, medtem ko drugim to preprečuje in jim prepoveduje, da bi sploh kdaj pogledale na plan. Resda smo ponesrečeno narejeni, vendar še nismo dokončani; in prav pustolovščina spreminjanja in samospreminjanja je tista, zaradi katere se je za to, kar smo, ta hip v zgodovini vesoljstva, ta bežna otoplitev med dvema poledenitvama, vredno potruditi.«