14. 10. 2008 Cenzurirano

Vzpon desnice v Avstriji

Avtor:

Avstrijske volitve v državni zbor so se končale z bleščečo zmago desničarskih strank. Bivši stranki Jörga Haiderja, FPÖ, ki ji zdaj predseduje Heinz Christian Strache, je v primerjavi z volitvami pred dvema letoma podpora iz 11 narasla na 18 odstotkov. Najbolj je presenetila nova Haiderjeva stranka, Zveza za bodočnost Avstrije (BZÖ) – v primerjavi z zadnjimi volitvami jo je volilo kar trikrat več ljudi, ali 11 odstotkov. Je ta volilni rezultat opozorilo na razširjeni desničarski radikalizem v Avstriji ali izraz protesta in nezadovoljstva z vladajočo politiko v Avstriji in Evropi?Takoj po objavi volilnih izidov so se – enako kot leta 1999 – pojavili glasovi tistih, ki so obsojali odločitev avstrijskih volilcev. Pred skoraj desetimi leti, ko se je Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) – po desetletjih vladanja v veliki koaliciji s Socialno-demokratsko stranko Avstrije (SPÖ) – odločila za sodelovanje s skrajno desničarsko Svobodnjaško stranko Jörga Haiderja (FPÖ), je po Evropi zavladalo precejšnje razburjenje. Bruseljski komentarji so šli v smer, češ, da „Avstrija ubira že znano pot iz polpretekle zgodovine.“ Istočasno so v Avstriji potekale masovne protivladne demonstracije z več stotisočimi udeležencev, ki so se začele takoj po dokončni sestavi nove vladne koalicije ÖVP z FPÖ. Skratka, ogorčena civilna družba se je pojavila na cesti takoj, še preden je nova vlada uvedla kakršnekoli potencialne nesocialne ukrepe. Demonstriranje proti samemu dejstvu zastopanosti Svobodnjakov v vladi, kljub takratni navidezni masovni mobilizaciji ljudstva proti desnemu ekstremizmu, pa pri dejanski večini avstrijskega prebivalstva ni moglo sprožiti drugega odziva kot zahtevo, da moramo demokratično izvoljenim strankam najprej dopustiti, da izvedejo svoj politični program in šele nato sprožiti morebitne nadaljnje zahteve po razpustitvi vladajoče koalicije. Sankcije, s katerimi je Avstriji grozil Bruselj, so takšno razmišljanje le še dodano okrepile.

Vprašajmo se, kaj bi se zgodilo, če protestniki ne bi odšli na ulice takoj po sestavi nove vlade, ampak bi, denimo, počakali na trenutek, ko bi takratna vlada začela z radikalnim zmanjševanjem socialnih pravic in privatizacijo storitvenega sektorja, skupaj s ključnimi industrijskimi panogami? Bi protesti v tem primeru bili bolj uspešni? Vedeti namreč moramo, da so svobodnjaki pred volitvami s socialno demagogijo speljali socialni protest na svoj volilni mlin; skoraj gotovo bi kmalu po prevzemu oblasti delavsko srenjo razočarali zaradi ukrepov, ki bi bili v nasprotju z njihovimi predvolilnimi obljubami. Ker pa je prenapeta civilna družba iz načelnih razlogov odšla na ulice takoj, je s tem dejanjem dejansko pomagala vladi do popolne legitimnosti. Zato se je jeza večjega dela prebivalstva namesto proti nesocialnim ukrepom vlade usmerila proti ‘poštenjakom’ in proti sankcijam EU.

Eno najbolj perečih vprašanj avstrijske politike je, zakaj se socialni protest v Avstriji izraža predvsem v podpiranju desničarskih strank? Poskusimo najprej z mainstreamovskimi razlagami. Najpogostejša razlaga tega fenomena s strani liberalcev je sledeča: socialni demokrati in njihov novi šef, Werner Faymann, so v predvolilni kampanji nastopali populistično.

A) Faymann je v osebnem pismu Hansu Dichandu, izdajatelju največjega bulvarskega lista Avstrije – Die Kronenzeitung – (Kronenzeitung, najbolj brani avstrijski časopis, je vodil intenzivno kampanjo proti sprejemu Lizbonske pogodbe in nasploh velja za »evroskeptičnega«), zagotovil, da se bo v primeru ponovne ratifikacije Lizbonske pogodbe zavzel za referendum o njenem sprejemu. Ta poteza je pomenila prelom z vladajočim konsenzom, da naj pri odločanju glede zadev, ki se tičejo politike EU, volivci ne sodelujejo. To Faymannovo dejanje je povzročilo padec vladne koalicije z ljudsko stranko.

B) V obdobju med polomom vladne koalicije socialnih demokratov in ljudske stranke in volitvami 28. septembra, so si socialni demokrati za uresničitev številnih starejših obljub v parlamentu na lastno pest poiskali večino. V parlamentu so v različnih konstelacijah naposled večinsko izglasovali ukinitev šolnin na univerzah, razpolovili davek na dodano vrednost za zdravila, uvedli 13. družinsko doklado in priskrbeli še druge socialne ukrepe. Svobodnjaki pod vodstvom Heinza-Christiana Stracheja so pri tem odigrali pomembni del, saj so socialdemokratom pomagali priti do parlamentarne večine pri skoraj vseh predlogih. Strache je prevzel vodstvo svobodnjakov potem, ko se je stranka l. 2005 razcepila, Haider pa je ustanovil Zvezo za bodočnost Avstrije (BZÖ). Socialdemokrati so, tako govorijo liberalni časniki, Stracheju ponudili odskočno desko, s tem pa priložnost, da se pokaže v luči popularnega socialnega politika. Temu, da se je Strache sploh lahko pokazal v takšni luči – kot socialno ozaveščen politik – je botrovalo dejstvo, da je preostala politična garnitura (razen redkih izjem) socialne prispevke za nižje družbene sloje nasploh demonizirala kot zapravljanje denarja.

Strachejev koncept politike bi lahko označili kot etnizacijo socialnega vprašanja. Socialno državo je po Stracheju potrebno ohraniti, a samo za Avstrijce. Trg delovne sile je treba zaščititi pred poceni delavci z juga in vzhoda, itd. In najbolj problematično na avstrijski levici je dejstvo, da slednji ne razumejo, da je njihova težava ravno v zanikanju Strachejeve rešitve v celoti. Vedeti moramo, da skrbi delavcev pred odprtim trgom delovne sile nikakor niso iracionalne: če Poljak v Avstriji dela za 3 EUR na uro, je na odprtem trgu delovne sile seveda pošten konkurent avstrijskemu delavcu. Slednji bo tako seveda prej volil svobodnjake kot pa, denimo, Zelene, ki so glede tega vprašanja liberalistično naravnani k popolnoma odprtemu trgu. Zelene (ki so na zadnjih volitvah očitno zgrešili zastavljene cilje in dosegli komaj 10 odstotkov) voli le redko kdo iz socialno ogroženih slojev. Kar pa je za stranko, ki se pojmuje kot edina levičarska parlamentarna sila, blago rečeno – presenetljivo.

Druga levičarska alternativa v etablirani politični eliti bi lahko bila Komunistična partija Avstrije (KPÖ), ki ji predseduje koroški Slovenec Mirko Messner. Toda ukrepi, s katerimi prihajajo na dan komunisti, so zahteve, ki jih noben trezen človek ne jemlje resno. Njihov volilni program lahko beremo skoraj kot seznam poljubnih želja: zahtevajo denimo 30 urni delavnik in univerzalni temeljni dohodek (UTD) v višini kar 1200 € na mesec za vsakogar (ne da bi bilo za ta denar treba kaj narediti). Seveda: tudi sam sem mnenja, da postaja izkoriščanje delovne sile vedno bolj neznosno. Toda komunistična strategija, ki preprosto zahteva samo vedno več in več, je, jasno, vendarle precej nespametna; in žalostno je, da je to edina strategija, ki jo komunisti premorejo. V današnji situaciji bi gotovo bilo dosti bolj smotrno podpirati sindikate, ki že razočarano obračajo hrbet socialnim demokratom zaradi njihove nesocialne politike, kot pa pisati tovrstne spiske želja. Toda KPÖ si je očitno v svojem zasanjanem levičarskem radikalizmu všeč, somišljenike pa zaradi take politike najde le v ozkih krogih študentarije in v dobro situiranih levičarskih malomeščanih. V resnici je ta navidezni radikalizem komunistov simptom tega, da so izgubili svojo tradicionalno socialno vlogo v družbi: rezultat na volitvah (0,7 %) to tezo več kot podpira.

Ključni antagonizem med zahtevami levičarskih skupin in razpoloženjem večine delojemalcev je vprašanje tuje delovne sile. Kar velja za Zelene – kot sem omenil že zgoraj –  velja še bolj za ostale levičarske stranke in gibanja. Nedvomno je sodobni pojav ksenofobije problematično dejstvo in rešitev tega problema seveda ne more biti v tem, da bi tujo delovno silo izgnali ali pa enostavno tujim državljanom prepovedali vključevanje v trg delovne sile. Toda trg delovne sile je vendarle nekako potrebno zaščititi pred popolno liberalizacijo – morda z okrepitvijo kolektivnih pogodb, kar bi lahko posledično preprečilo padec vrednosti delovne sile. Tudi iz tega vidika bi levičarji – če bi se boriti za poštene kolektivne pogodbe – ravnali veliko bolj modro kot ravnajo zdaj, ko zahtevajo univerzalni temeljni dohodek v višini 1200 EUR. Če bi dejansko prišlo do uvedbe UTD, bi bila takšna rešitev za trenutno avstrijsko politično razpoloženje zelo problematična: s tem bi se namreč takoj razvil diskurz o parazitih, lenuhih, ki nočejo delati, a vendarle precej ugodno shajajo na ramenih delavnih državljanov. Če upoštevamo, da naj bi po predstavah levičarjev UTD seveda bil na voljo tudi tujcem, lahko zlahka uvidimo, koga bo javnost najprej označila za parazita! Skratka: levičarji nočejo reflektirati coletnega družbenega konteksta; ali pa jim to preprosto ne uspe.

Druga tema, s katero avstrijski desničarji zbirajo točke, je Evropska Unija. V Avstriji je »evro skepsa« zelo razširjena: dve tretjini prebivalstva dvomi o pozitivnem značaju EU. Tudi pri tem vprašanju desničarski populisti socialno in demokratično argumentacijo proti politiki EU obarvajo z nacionalno demagogijo. V isti sapi z grožnjo pred poplavo tujih delavcev in kriminalcev slišimo, da EU služi samo velikim koncernom in da zmanjšuje pristojnosti avstrijskega parlamenta. Levičarski odziv na desničarsko kritiko evropske politike je analogen njihovemu odzivu pri vprašanju tuje delovne sile: popolna afirmacija t.i. evropske integracije; ob robu sicer EU tudi malenkostno kritizirajo zaradi nesocialnega ravnanja, a nazadnje vendarle prej napadajo desničarje zaradi njihovega sovraštva do Evrope, kot pa Bruselj zaradi različnih spornih ukrepov, bodisi na področju socialne politike, bodisi na področju imperialistične zunanje politike. Desničarsko kritiko – da je EU ljudem odtujen elitni aparat – levičarji zavračajo kot populistično.

Vendar pa lahko pripomnimo, da ta desničarska kritika ni v celoti napačna. EU resda ni diktatura, toda evropsko obliko demokracije vendarle lahko označimo kot zvrst elitne demokracije, kjer je možnost soodločanja ljudi precej omejena. Vzemimo primer: ko so v Franciji in na Nizozemskem na referendumu odklonili evropsko ustavo, je politika zavrnjeni dokument malenkostno spremenila in ga poimenovala Lizbonska pogodba. O slednji se potem  enostavno ni več glasovalo, razen na Irskem, kjer so jo – kljub močni kampanji v njeno podporo – odklonili.

Edina v avstrijskem parlamentu zastopana stranka, ki se neprenehoma sooča s politiko v Bruslju, so svobodnjaki. Tipična smešna (levo)liberalna teza je, da naj bi se socialdemokrati pod vodstvom Faymanna premaknili na desno, ker so obljubili, da se bodo v bodoče zavzemali za plebiscit glede ključnih sprememb avstrijske ustave (po sprejemu Lizbonske pogodbe bi namreč bila avstrijska ustava okrnjena v precejšnem obsegu). Dejstvo, da se za suvereno odločanje Avstrije zavzemajo le še svobodnjaki, še ni dokaz za napačnost tega stališča. Prej se zdi obratno: da je namreč »pro-evropska« orientacija levičarjev najboljša garancija za uspevanje radikalne desnice. Medtem, ko v Bruslju upravljajo z gospodarstvom, zunanjo politiko, varnostjo, itn. in bi mislili, da je prostor za levičarsko kritiko precejšen, se v Avstriji do nje kritično opredeljujejo žal le desničarji. Tu ne gre le za vsebinsko kritiko: menim, da so ukrepi iz Bruslja že po svoji formi dvomljivo demokratični v polnem pomenu besede: Evropski parlament denimo nima nikakršnega zakonodajnega pooblastila, s tem pa vsa vprašanja nazadnje rešujeta svet in komisija. Toda kdor kritizira politični ustroj EU, je v (levo)liberalnih očeh nacionalist, populist in še kaj več.

Najverjetnejša razlaga vzpona desničarskih strank v Avstriji je, da jim je uspelo pritegniti celotni protestni potencial. Ljudje tudi v Avstriji vedno težje shajajo. Liberalna politika to dejstvo interpretira kot posledico globalizacije, ki se odvija sama od sebe. Desničarji v tem primeru ponujajo očitno bolj otipljive rešitve kot levičarji. Dodatno breme levice je, da se gre raje igro fiktivnega in heroičnega antifašističnega boja proti skrajni desnici, namesto, da bi se soočila z vladajočim (neo)liberalizmom. To polje protesta raje prepuščajo desničarjem in se pri tem ob vsaki priložnosti postavijo na stran establišmenta, tj. proti »populistični in fašistični nevarnosti«. Da pa ima današnja družba zaenkrat več opraviti z neoliberalizmom kot s fašizmom, je pravzaprav očitno; in da je liberalna politika lahko precej kruta, vedo ljudje, če že ne na Zahodu, pa vsaj v Iraku, Afganistanu in Palestini, v Južni Ameriki in Afriki.