Pred dnevi mi je novinarka enega izmed slovenskih tednikov zastavila kratki vprašanji, (povezani z naraščajočimi civilnimi protesti v svetovnih finančnih metropolah) s prošnjo po kratkih odgovorih. Na vprašanji » koliko pomembnosti oziroma moči pripisujem takšnim gibanjem« in »ali je nastopil trenutek in kritična masa za kakšne pomembnejše spremembe zahodne družbene ureditve« sem v skladu z njeno prošnjo na kratko odgovoril. In ji pripisal, da je na tako pomembna vprašanja težko odgovarjati »na kratko«, ter da upam, da bodo v njeni reviji, znani, da dosega širok krog bralcev, še naprej spremljali to temo (kar je v moje veliko veselje potrdila).
Sam ne bi delal avtomatske vzporednice med »pomembnostjo« in »močjo« tovrstnih gibanj; še posebej, če se pod močjo razume množičnost nekega gibanja. Sam menim, da je lahko neko gibanje pomembno, ne da bi bilo istočasno množično. Na prelomu preteklega stoletja so se pojavila različna avantgardna gibanja v umetnosti, ki niso bila množična, so pa bila zelo pomembna za oblikovanje zavesti tistega časa in si materialnih in nematerialnih tokov delovanja današnjih družb brez njih le težko predstavljam. Isto izpričujejo različni kolonialni zavojevalci v podobi nekaj desetin ali stotin vojakov in mornarjev, ki jim je uspelo premagati na deset- in sto-tisoče »divjakov« in s tem svojim gospodarjem prigrabiti cela kraljestva in kontinentalna prostranstva.
Sama množičnost tako ni nujno zanesljiv ali celo edini pokazatelj moči nekega gibanja ali družbenega dogajanja. Možno je prav nasprotno. Kar pomeni, da pomena nastajajočih globalnih protestov proti načinu delovanja svetovnih finančnih centrov moči (konec koncev tudi protest v Ljubljani 15. oktobra letos) ne moremo vrednotiti glede na število sodelujočih. Vrednotimo jih lahko glede na njihov pomen, ki ni majhen. Glede na to, da so »protiwallstreetska« gibanja pokazatelj oblikovanja kritične zavesti delov javnosti znotraj samih finančnih prestolnic sveta, ki se ne strinjajo z brezobzirno koncentracijo denarja (in s tem moči) v vedno manjšem številu posameznikov, lahko rečem, da so takšna gibanja zelo pomembna. Saj z javnim delovanjem krepijo zavest, da človeka vrednega sveta za vse ljudi na našem planetu ne bo mogoče izgraditi, če se ne bomo uprli tisti, za katere je na tem planetu (še) najbolje poskrbljeno.
V zadnjih sto letih so bile ZDA kraj in zibelka že vsaj dveh velikih družbenih uporov. Najprej (manj znanega) velikega upora delavstva v začetku dvajsetega stoletja, ki je s pomočjo svojih sindikatov prevzemal z demonstracijami in oboroženimi upori ne samo tovarne, ampak z demokratičnimi volitvami tudi tako velika mesta kot je na primer Chicago. Nato pa v šestedestih letih preteklega stoletja velik kontrakulturni upor mladih srednjih družbenih slojev v obliki (bolj znanih) študentskih gibanj, ki so nato preplavile ves moderni takratni svet (vključno s Slovenijo). Oba upora sta sicer »propadla«. Človeška zgodovina pa je z njima bogatejša za številne nove izkušnje, pojave in prakse, iz katerih se lahko (sedaj že z zgodovinskim odmikom) marsičesa naučimo. Kar pa bi lahko bil že drug (zelo zanimiv) niz zgodb…
V zvezi s pričakovanji, ali je ob sedanjih protestih v samih prestolnicah »zla« nastopil trenutek za kakšne pomembnejše spremembe zahodne družbe (in s tem celotnega sveta), menim, da je iluzurno pričakovati, da se bo »nov svet« rodil nekega jutra ali dne ob na primer dovolj množičnih demonstracijah. Sedanja družbena kriza sicer kaže, da so potrebne pomembne spremembe, ki bi preprečevale ponovno pojavljanje le-te. Vendar je potrebno pri tem upoštevati, da nobena družba ni sposobna prenesti velikih sprememb v kratkem času, ne glede na to, kako »dobra« bi lahko bila izhodiščna ideja oziroma namen. Meščanske in delavske revolucije zadnjih dveh stoletij so dober primer tega. Zato je zame ključno vprašanje, kako omogočiti (organizirati) akumulacijo različnih spoznanj in izkušenj, ki nastajajo v času zgodovinsko pomembnih družbenih uporov in (poskusov) prevratov, in ne iskanje nekega trenutka, v okviru katerega bo prevrat mogoč.
Tako kot je model sedanjega globalno krivičnega kapitalizma nastajal skozi desetletja in stoletja, je tudi oblikovanje drugačne bolj človeka vredne družbene ureditve nekaj, kar je stvar daljših družbenih procesov in postopne reorganizacije nosilcev družbene moči. Odgovori na vprašanje izhoda iz sedanjega vedno bolj očitnega globalno krivičnega in neperspektivnega urejanja družbenih odnosov, bodo mogoči, ko bo postalo jasno, da ni mogoč človeka vreden razvoj družbenih odnosov, v kolikor bo le-ta še naprej temeljil na zapovedi nedotakljivosti zasebne lastnine. Torej na zapovedi vedno bolj jasne vidne brezobzirne egoističnosti velikih zasebnih lastnikov, ki jim je ne glede na sredstva »sveto« samo neprestano povečevanje svoje zasebne lastnine. Šele takrat, ko bo postalo samoumevno, da lahko posameznik razpolaga z zasebno lastnino samo tako dolgo, dokler je ta lastnina na razpolago tudi drugim, da z njeno pomočjo delajo, bo mogoča takšna organizacija družb, ki bo izza nenehnega ponavljanja kriznih družbenih stanj.
Za sedaj pa predpostavka nedotakljivosti zasebne lastnine, ne glede na to, kako nesocialno in protisocialno jo njeni lastniki uporabljajo, nenehno povzroča krizna družbena stanja. Tako razumljena zasebna lastnina namreč ne podpira procesov dela v družbi, saj dopušča tudi možnost, da lastnina preneha krožiti. Predpostavka in praksa nedotakljivosti zasebne lastnine tako povzroča v družbah neprestano pojavljanje vedno večjih rakastih izrastkov v podobi na primer prekomernih nakupov materialnih dobrin, ki jih ne koristi niti njen lastnik, ali špekulativnih akumuliranjih velikih količin nepremičnin ali denarja. Zato tudi ni naloga države, da demokratično zagotovi s svojimi sredstvi prisile, da prične lastnina ponovno krožiti (ali s pomočjo prvotnega zasebnega lastnika ali s pomočjo novega zasebnega lastnika), ampak se vedno znova v imenu »javnega dobra« ukvarja z branjenjem nepredstavljivo velikih dobičkov velikih zasebnih lastnikov, s čimer še povečuje zasebne profite in sodeluje v nadaljnjem prikrajševanjem državljanov.
Da, potrebna je sprememba družbene ureditve. Ljudje potrebujemo družbeno ureditve, v izhodišču katere ne bo več samoumevno stala nedotakljiva zasebna lastnina, ampak bo v njej stala dotakljiva zasebna lastnina (to je neprestano cirkulajoča zasebna lastnina). V primeru, da bi prišlo do zastoja cirkulacije zasebne lastnine, bi bila naloga države, da ta zastoj odpravi tudi za ceno prenosa zasebne lastnine na tistega, ki bi bil sposoben zagotoviti njegovo kroženje. To je delo in zagotavljanje blagostanja vseh tistih, ki pridejo preko procesov dela v stik z njim. Ne glede na to, če bi takšno novo družbeno ureditev poimenovali kar z zgodovinsko poznanim pojmom socializma – »resnični socializem«. Sam sem trdno prepričan, da bo človeštvo v naslednjih stoletjih moralo najti pot do njega – se postopno spremeniti. Kajti drugače življenje na našem planetu ne bo več za nikogar mogoče. Vključno z nepredstavljivo velikimi lastniki zasebne lastnine.