12. 12. 2012 Cenzurirano

Prevzemamo odgovornost drug za drugega! Mi smo Maribor! Mesto bomo zgradili na novo!

Besedilo je namenjeno vsem digitalnim in uličnim ljudskim pobudam, glavam in telesom, nevladnemu sektorju in javnim institucijam, izobraževalnim, socialnim in zdravstvenim institucijam, pa tudi medijem, če bodo kdaj spet v službi ljudi. Pošiljamo ga v premislek, še bolj kot to, pa naj bo sprejet kot ena od številnih pobudo za nadaljnja delovanja, za gradnjo ljudske platforme demokratične izgradnje drugačne politike, dostojanstvene družbe in skupnosti:

Prevzemamo odgovornost drug za drugega!
Neodgovornim in nekaznovanim pa naročamo, naj se umaknejo demokratičnemu procesu, ki je na pohodu v Mariboru, Sloveniji in Evropi

Natančno vemo česa nočemo. Pripovedujemo si, kaj hočemo. Kaj kot posamezniki, kaj kot skupnost. Odpreti moramo vse možnosti, vse kanale, vse tokove, da spregovorimo o bolečini, zatiranju, nasilju, pa tudi o željah in vizijah. Prisluhniti moramo drug drugemu in se slišati, da bomo lahko skupaj zastaviti korake in stopili na pot izgradnje takšne demokratične družbe, kjer bo glas najšibkejših najbolj slišan, bolečina enega bolečina vseh.

Nasilje, nepravičnost, zastraševanje in aroganca ne smejo več najti pribežališča v našem mestu. Kraja in plenjenje morata biti sankcionirana, vsakršno zatiranje ljudi nedopustno in radikalno prekinjeno. Egalitarnost, vzajemnost, pravičnost in dostojanstvo moramo prelili v dejanja. Šele z dejanji in aktivnostjo bomo lahko pokazali smer, kam hočemo ter tudi, kako bomo do tja prišli. Strategija in vizija razvoja ne moreta biti delegirani s strani peščice, za prihodnost se moramo potruditi vsi.

Vstali smo! Premagali smo strah. V natančno dveh tednih je bilo v Sloveniji skupaj 35 vstaj v osemnajstih mestih: Maribor, Ljubljana, Ptuj, Jesenice, Kranj, Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Velenje, Ajdovščina, Trbovlje, Krško, Celje, Ravne na Koroškem, Brežice, Izola, Murska Sobota, Bohinjska Bistrica. Prek 68.100 ljudi je zavzelo ulice, če seštejemo informacije, ki si jih neprekinjeno sporočamo protestniki iz dneva v dan iz vse Slovenije. Mediji, policija in oblastniki so nas našteli več tisoč manj. Banalizirajo naš boj in še ga bodo poskušali. Veliko nam niso mogli prikriti, kajti na ulicah smo bili vsi, ki nam je mar za mesto, ki name je mar za državo in ki želimo spremeniti to, v kar so nas silili dvajset let. Da ne izgubimo prihodnosti, si moramo nazaj vzeti svobodo in moč naših glasov!

Represivni organi so pridržali 284 ljudi, v Maribor držijo še 28 priprtih. Mladi za zapahi so tam priklenjeni preventivno, ker Gorenak utemeljuje, da so potencialni povratniki na proteste. A povratnikov nas je na tisoče, pa nismo v zaporu! Smo matere otrok zaprtih, smo vsi drugi, ki se bomo vračali na ulice in sodelovali na vstajah, dokler ne dosežemo sprememb. Dokler bodo za zapahi otroci in mladi, bomo nesvobodni tudi mi! Kriminalizirajo otroke, ki so jim pred tem ubili vsakršno perspektivo prihodnosti. Nasilno dušijo vstajo, ki je v tem trenutku edini kanal, prek katerega sporočamo, česa nikdar več nočemo, česa je bilo preveč! Kako sicer sprostiti jezo, razočaranje, opozoriti na resno pomanjkanje in trpljenje? Spregovorimo vendarle o nasilju kapitalizma nad ljudmi, nasilju oblastnikov in šerifov brez vsakršnega posluha za ljudi, brez kančka odgovornosti. Namesto govoričenja o izgredih bi bilo dobro razvozlati tisočere vzroke za stanje strahu in revščine, v katerega smo bili prignani. Solze sreče, ne solzivec!

Odgovorne moramo obsojati in obsoditi za to naklepno uničevanje, pred katerim zdaj stojimo sami in še vedno neslišani. Mar vsi, razen nas, ki smo na ulicah, verjamejo, da se še da prekriti, utišati, izničiti to, kar je v Sloveniji vstalo s tako silovitostjo, da bo težko spet zatreti. Zdaj, ko smo začutili trenutek svobode, ki so nam jo odrekali na vsakem koraku, ne smemo utihniti. Moramo se povezati, organizirati, podpreti in kreniti naprej – do rešitev. Moramo komunicirati. Iskati konsenze. Postaviti moramo cilje, sestaviti strategije, imeti moramo vizije. Ne smemo se zaviti v molk in odnehati. Zdaj, ko smo vstali, moramo naprej! Pasti mora mestni svet. Razgraditi se mora moč hobotnice, katere lovke iz Maribora segajo do Ljubljane, se prepredajo po vsej Sloveniji in širijo v Evropo. Janez Janša je že objektivno odgovoren za vse, kar je preslišal v Mariboru, Ljubljani in na vseh drugih vstajah. Oblast bi morala molčati prej, ko se je bohotila in prenajedala ter poslušati zdaj, ko ji ruvamo korenine. Vendar ne. V ključnem trenutku je obmolknila. Janša, rešilna vrv se ti tanjša!

Združili smo se proti nepotizmu, korupciji, nekaznovanosti odgovornih za krajo, uničevanje, dvignili smo se proti varčevanju na račun obubožanih in najšibkejših, političnim manipulacijam, norčevanju iz države, ljudi, življenj. Vrnili vam bomo krik za dvajset let nazaj! To smo naredili na lokalni ravni, čeprav enaka vprašanja zastavljamo na državni in z drugimi ljudstvi na ravni Evrope. Namesto poniževanja in zatiranja smo se jasno postavili za spremembe, ustavili zatiranje in destrukcijo našega mesta, življenja. Zahtevamo spremembe! Zahtevamo drugačno, alternativno sooblikovanje naših skupnosti. Nihče drug tega ne bo ustvaril, kot mi sami. Zdaj se številni procesi demokratizacije družbe šele začenjajo! To ni le upor, to je razredni boj! Morda ga moramo začeti v Mariboru, v mestu, nad katerim si vsakdo upa dvigniti roke. A mi dvigujemo pesti! Pesti za solidarnost! Pesti za svobodo!

Ne bomo plačali vaše krize! Zato je pred nami dolga in težavna pot, ki jo bomo zmogli, kot smo zmogli pred tedni še nemogoče vstaje. Jasnemu vzkliku GOTOF JE! morajo slediti še glasnejši vzkliki po odstopu vseh, ki ne vidijo in ne slišijo ne ljudi, ne vstaj, torej vseh tistih, ki delujejo proti ljudstvu, za osebne koristi, in rinejo državo na rob propada. Vse desetine milijonov, ki jih je zaigrala Kanglerjeva klika, bo Maribor vrgla na kolena. Mesto bo znova padlo, če ne najdemo rešitve. Mesto se bo zadušilo, če bomo zgolj delegirali nove obraze, ki bi nas predstavljali in upravljali naša življenja. Zato moramo vztrajati in narediti korak ali dva naprej. Že danes, jutri. Če nam ne uspe, nam ne bo pomoči. Poiščimo mehanizme. Kaznujmo brezbrižno neodgovornost. Zahtevajmo milijone, ki smo jih plačevali z lastnimi rokami, nosili na lastnih plečih, da so oblastniki lagodno zapravljali in izigravali družbeno lastnino. Uničili ste mesto, mi ga bomo zgradili na novo!

Vse okrog nas že vstajajo stare in nove vodje strank, pa raznovrstne nacionalistične pobude, ki poveličujejo Slovenijo in se tolčejo po prsih, kažejo se parcialni interesi novih peščic, ki vidijo priložnost, da privatizirajo oziroma zmonopolizirajo vstajo mnogoterih krikov ponižanih in obubožanih. Vsaka vstaja najprej odpre možnost za negativno konsolidacijo sil – za to, da položaje prevzamejo tisti, ki so na to samo čakali. Jankovič ni alternativa za Slovenijo, niti stari obrazi drugih kvazi levih strank. Prevečkrat so nas razočarali in povsem enako so plenili, kot tisti z današnje koalicije. Tam povsod sedijo tisti, ki so radi delegirani. Nekateri brez izobrazbe, drugi s ponarejenimi spričevali, tretji z veliko prazno malho, v katero bi metali milijone. To bi znal vsak, če bi imel srce, da krade. Tam sedijo vsi tisti, ki si radi podrejajo ljudi. Pa jim ne smemo pustiti! Zdaj ni čas ne za stranke, niti za nove leaderje, nove obraze. To so vstaje jasno sporočile. Zdaj so na vrsti odstopi na občini in v vladi. Zdaj smo na vrsti mi.

Organizirati se moramo. Formalno in neformalno. Organizirati tam, kjer se počutimo doma in tam, kjer smo najbolj izkoriščani. Na naših ulicah, v blokih, večstanovanjskih hišah, na ravni mestnih četrti, na naših delovnih mestih, v gostilnah, če ne gre drugje. Vstajo moramo nositi na rokah. Nikomur je ne smemo predati, dokler ne bomo pripravljeni, dokler ne najdemo oseb, ki nas ne bodo več razočarale. Oseb, ki jim bomo zaupali in na katere bomo ponosni. Osebe s katerimi bomo lahko soustvarjali naša mesta, državo, svet.

Zgraditi moramo neke vrste ljudsko skupščino ljudstev Maribora – na ravni četrtnih skupnosti, nevladnega sektorja, civilnih pobud. Zdramiti moramo tudi javne institucije, univerzo, kulturne in socialne institucije, izobraževalne, zdravstvene ustanove. Vse te so z nami veš čas zato, ker nam pomagajo razvijati družbo. Prav te institucije bi zato morale biti protagonistke razvoja mesta tudi danes. Prve bi morale dvigniti glas, ne več molčati, kot pred dvajsetimi leti. Vsi se ukvarjamo z lastnim obstojem, kot delavci, univerzitetniki ali pa upokojenci. Prenehati moramo s tem! Izza svojega plota moramo pogledati naprej – drug z drugim. Kje ste sindikati? Kje ste civilne pobude? Povezati se moramo z delavskimi odbori, z množico brezposelnih, z upokojenci, z ljudmi iz podeželja. Zdramiti se moramo. Skupaj moramo rešiti vse prepreke, ki so pred nami. Zganiti se moramo vsi, četudi tvegamo redno financiranje, izgubo zaposlitve, nasilni napad te skupine privilegiranih, ki zdaj skuša z nasiljem obvarovati svoje privilegije. Maribor je prežet z nasiljem oblastnikov, ne samo psihičnim, tudi fizičnim. Temu se moramo upreti. Saj že vsi tvegamo vse. Saj smo zgubili malo da ne vsa podjetja, ki so bila razvojna os Maribora. Mladi so odšli čez mejo, da bi preživeli. A vračajo se. In po vstaji se bo marsikdo vrnil spet v mesto, če bodo le razprli ves spekter možnosti.

Iz digitalnih realnosti se moramo preliti tudi v konkretne skupščine, odbore, sprožiti moramo konkretne pobude, iniciative, zahteve za sestanke. Poiskati moramo najtežje – konsenze, strinjanja, presečišča potreb in interesov. Islandija nam kaže to pot, o kateri se pogovarjamo. Egipt pa tisto drugo, bolj mračno, kjer je vstaja privedla v še bolj zaprt sistem, v še manj svobode, v še več delegiranja in narekovanja. Nikakor ne smemo po poti Grčije, pa četudi jo lahko jemljejo za zgled, saj so se tam gibanja desetletja borila za to, kar mi zdaj počnemo šele nekaj tednov. Po desetletju generalnih stavk, zasedb univerz, boja za pravičnost, svobodo, demokracijo, odpiranja globalnih vprašanj, tudi proti vojni, tudi o evropski ustavi, so si oblast v Grčiji razkosale leve in desne strankarske opcije, ki spet varčujejo na ljudeh in ki nadaljujejo z mehanizmi zatiranja. Spoznati in razumeti moramo boje okrog nas. Spremljati jih moramo in se z njimi povezovati. Saj tega ne dela nihče, ki je za to poklican. Mediji so nam ukradli informacije in jih zaprli v kletko perifernih in senzacionalističnih tem, ki nimajo nič skupnega z našo stvarnostjo, niti s stvarnostjo milijonov zatiranih po svetu. Zato smo drug drugemu medij, saj prevzemamo odgovornost drug za drugega!

Da bi iz vstaj stopili korak ali dva naprej, se je okrog nas že oblikovalo več različnih skupin, ki pripravljajo operativne, strateške in organizacijske aktivnosti. Delajo tisto najtežje: iščejo konsenze. Ker pa veliko ljudi iz mariborskih vstaj sploh še ni imelo možnosti spregovoriti, začenjamo tudi na ulici centra mesta iskati tako povode za vstajo kot premisleke o rešitvi. Morda bomo do 21. decembra, ko bo vse slovenska vstaja, že lahko strnili glavne razloge in glavne zahteve mariborskih vstaj, tudi zahteve ljudi, ki množično stopajo na ulice, pa ne uporabljajo interneta in tudi njihova sporočila bodo dosegla najširšo javnost. Vsi glasovi morajo biti slišani. Tudi glasovi starejših, revnih, obupanih. Odpreti moramo prostor, kjer bo vsak spregovoril in kjer bomo slišali vsak krik posebej. Mi smo Maribor! Mi moramo dati predloge in mi jih moramo realizirati. Nočemo transparentov, hočemo transparentnost! A vse dokler ne bo transparentnost bomo nosili transparente!

Poleg zbiranja pobud na ulicah mesta, si prizadevamo tudi, da vse nadaljnje vstaje ne bi izvodenele. Da nas vsa naša prizadevanja na ulicah in trgih ne bi samo izčrpavala. Da nasilje in pustošenje na ulicah, ki spremljata vsako vstajo, ne bi preglasila sporočil, ki jih pošiljamo tako na vlado, kot v svet. Zato četrto mariborsko vstajo (14. december) vabimo vse, intelektualce, delavce, upokojence. Pridite pevski zbori, plesalci, glasbeniki, ulični artisti. Pridite novi pobudniki in prinesite ustvarjalne vsebin, ki jih naše mesto premore. Oblastniki naj gredo garat za stroje, delavcem dajmo besedo! Ne pišimo govorov in referatov. Stopimo do megafona ali ozvočenja in povejmo tisto, kar moramo slišati vsi. Povejmo drug drugemu vzpodbudno besedo. Nagovorimo prebivalke in prebivalce v Sloveniji, ki nam že dva tedna držijo gromozansko podporo! Mi smo jim navdih. Naš upor proti strahu, ki je obvladoval naše mesto, jih je inspiriral! Pokažimo jim, da smo močni in da gremo naprej zgraditi novo mesto. Vzpodbudimo jih, da sami naredijo enako v svoji mestni četrti, v svojem mestu!

Vstaja ne sme teči samo zvečer. Vstaje so generalke za 21. december, ko bo ljudstvo po vsej državi enotno in glasno. Vstajati moramo vsak dan. Naše orožje morajo biti umetnost, ustvarjalnost, beseda, sporočilo. Scenarij glavne prestave 21. decembra ni le v naših rokah, žal je še vedno tudi v rokah obstoječe politike, ki nas sili v radikalizacijo. Mestni občini in vladi prenesimo še glasnejše in jasnejše sporočimo – vse, kar morata slišati. Predvsem vse tisto, kar nočeta slišati. GOTOFO JE! Konec je starega. Konec z mafijo. Začenjamo na novo! Mi smo Maribor! Zgradili bomo novo mesto! Mestni svet mora odstopiti danes! Kangler mora odstopiti danes! Kdo bo sicer odgovarjal za posledice, ki nastajajo v teh dneh. Kdo bo našel dokumente, ki izginjajo danes in bodo jutri le še pepel? Če nas boste silili naprej, bomo na žaru spekli celo hobotnico, potrkali na domača vrata bankirjev, zasledovali vse korumpirane v nadzornih svetih. Ni poti nazaj. Je samo smrt ali življenje! Mi smo življenje! Mi smo pogum Maribora!

Pri vsem, kar že počnemo in kar nameravamo še intenzivneje in siloviteje početi naprej, ne uporabljamo vaših metod, ne zastrašujemo, ne uporabljamo sile, čeprav nas silite natanko v to – da bi se posluževali vaših mehanizmov zatiranja. A mi smo drugačni. Mi smo navadni ljudje, mi smo iz množice iz ulice. Če je za vas edino sredstvo komunikacije le nasilje in represija, moramo proizvajati pesmi upora in ples osvobajanja. Mi delujemo po drugih metodah. Če nas ne boste slišali, bomo morali uporabiti tudi druga sredstva. Če boste poslali vojsko, nam boste vzeli besedo. Če boste poslali robokope, prav tako. Mi ne uničujemo, mi hočemo ustvariti družbo blaginje, zaupanja, pravičnosti, egalitarnosti. To bomo tudi dosegli. Zato umaknite tanke in topove. Razprite ušesa, da boste slišali sporočila, ki vam jih kričimo z vsake vstaje posebej. Pokazali vam bomo, kaj lahko naredimo brez vas, za vso družbo in za naše mesto.

Kapitalizem ne bo umrl. Moramo ga ubiti!

Kreativna skupina za izgradnjo drugačnega Maribora

kreatvinaskupina@gmail.com