Foucaultovo nihalo (»Il pendolo di Foucault«) je naslov romana Umerta Eca, v katerem opisuje zapletene in skrivnostne poti evropskih podtalnih socialno-ezoteričnih skupin kot so prostozidarji, iluminati, sionski modreci, kabalisti, katari in drugi. Idejo naslova si je sposodil pri francoskem fiziku in astronomu Jeanu. B. L. Foucaultu, ki je 1851 v pariškem Panteonu obesil manjše nihalo, s pomočjo katerega je nato pravilno namestil svoj daljnogled za opazovanje zvezd. Dobrih sto let kasneje je njegov francoski soimenjak socialni filozof Michael Foucault v enem izmed svojih člankov pokazal, kako se je z oblikovanjem države blaginje začela spreminjati narava upravljanja modernih družb iz (pri nas dobro poznane) centralistično avtoritativne v »kapilarno« decentralizirano upravljanje in vodenje družbenih procesov.
Prvi tukaj omenjeni Foucault sicer ni izumil niti nihala niti svinčnice, je pa nehote ustvaril umetniško inštalacijo, (katerega manjši »klon« lahko na primer občudujemo v sprejemni dvorani bližnjega hotela Mond v Šentilju), ki inspirira vsakogar, ki skuša razumeti zakonitosti delovanja sodobnih družb: os navideznega ravnovesja, okoli katerega so mogoči vsemogoč(n)i odkloni. Tudi takšni, o katerih je odmevno razmišljal in pisal naš drugi Foucault, ko je pokazal, da mehanizmi vladanja moderne države, ki jih je le-ta razvila glede na družbene pogoje nastajajočih modernih družb, nikakor ne morejo več biti učinkoviti ob velikih spremembah družbenih odnosov, katerim smo bili priča v drugi polovici 20. stoletja. Ko so zahodne družbe vedno bolj prenehale obstajati v svoji izvorni zgodovinski obliki in so se postopno spremenile. Množična strojna proizvodnja, ki je v izvirnih modernih družbah bila varno »spravljena« znotraj visokih zidov in dimnikov velikih industrijskih obratov, se je preoblikovala v množično »proizvodnjo« različnih uslug. Na mesto dominantne tovarniške industrijske proizvodnje »primarnega sektorja« je stopila netovarniška industrijska proizvodnja različnih uslug »terciarnega sektorja«.
Z množičnim pojavom mreže terciarnih dejavnosti, ki že z lahkoto predstavlja dve tretjini celotne »proizvodnje« posameznih sodobnih zahodnih družb, pride posledično tudi do premikov pri oblikovanju procesov upravljanja takšnih postindustrijskih družb. Če je »prej« v družbah pretežno tovarniško industrijskega tipa proizvodnje bila povsem funkcionalna in zadostna država, ki je zagotavljala družbeno integrativne procese mimo civilne družbe z veliko mero neposrednega nasilja, danes takšna država, ki več ne dosega civilne družbe, preprosto več ne more zagotavljati niti svojega lastnega obstoja, kaj šele obstoja njenega družbenega »ozadja«. Tako z vidika nadaljnjega »razvoja« aktualnih proizvodnih moči, kot z vidika zagotavljanja legitimnosti aktualnih ideoloških moči. Kar se na eni strani kaže kot globalna kriza proizvodnih načinov (z množično proizvodnjo zafrustriranih odvečnih delavcev), na drugi strani pa v že skoraj popolnem nezaupanju v načine in procese ideološke in politične reprodukcije družbe (kar se kaže v uspešni množični proizvodnji prav tako zafrustriranih in vedno bolj nezadovoljnih državljanov).
Država v postindustrijskem družbenem »okolju«, ki še vedno skuša vladati in upravljati na star, tradicionalni način mimo civilne družbe, vedno bolj postaja sistem brez stvarne regulativne moči tako znotraj same sebe kot v odnosu do vsakodnevnih družbenih dogajanj in procesov. To pomeni, da sodobna država, ki skuša postindustrijski družbi vladati z mehanizmi in načini, ki so bili funkcionalni v industrijskih družbenih časih, postaja ključna nevarnost obstoja postindustrijskih družb (in sama sebe). Saj s svojimi načini vladanja ni več sposobna zagotavljati procesov družbene integracije. In vse bolj, ko si prizadeva zanjo (seveda z napačnimi sredstvi), povzroča vse večjo dezintegracijo, anomijo in kaos pri vseh družbenih deležnikih.
Žal šolski primer takšne neuspešne države postaja Slovenija s svojim že kar prislovičnim strahom pred civilno družbo ter zato nesprejemanjem na njej temelječih procesov (societalne) integracije kot pravi eden najvidnejših slovenskih sociologov akademik prof. dr. Veljko Rus. Kar v bolj preprostem jeziku pomeni, da ni sposobna upoštevati mnenj in stališč na primer socialnih »partnerjev« ali pa da ni sposobna podpiranja in razvoj civilno družbenih struktur kot so društva in druge nevladne organizacije. Zaradi česar je strah pred sosedsko pomočjo, t.i. črnim delom (ali bi brez njega preživel ubobožani Maribor ob zlomu množične industrije ter posledično množično brezposlenostjo?), prostovoljstvom, izumljanjem novih oblik reguliranja dela povsem logična posledica njene iracionalnosti. In je nedvomen pokazatelj ter posledica odsotnosti razumevanja temeljnih družbenih sprememb zadnjih nekaj deset let, ki so se bile zgodile, ter so kot take tudi realnost ne samo stagnirajočega kulturnega in intelektualnega capljanja na mestu vladajočih politično-kulturnih elit na Slovenskem, ampak žalostna realnost njihovega vedno bolj retrogradnega zdrsa v nekakšni plemenski tip vodenja in upravljanja slovenske družbe (s pomočjo nedelujoče države) s sloganom: »Nič ni tako zelo noro, za časom in za Luno, da ne bi moglo biti še bolj noro«.