Pismo članom sveta zavoda MARŠ
Radijska oddaja Zofijini ljubimci na radiu MARŠ poteka vse od leta 1996. S pripravljanjem oddaj nismo prekinili niti v času, ko je bila radiju odvzeta frekvenca. Bili smo eni zelo redkih, ki smo preživeli vzpone in padce Mariborskega radia Študent in trenutno imamo za to leto z njim celo za obe strani obvezujočo sklenjeno pogodbo o izvajanju naše oddaje. Toda zdaj se obeta nov režim, novi časi. Naša oddaja je nekomu v napoto, zato bi jo rad v obliki, kakršna je obstajala, ukinil. Spomnimo: gre za tedensko enourno oddajo, ki govori o družbenih in filozofskih vprašanjih, ki vzpodbuja h kritiki družbe, samostojnem premisleku, prinaša analize in refleksijo družbenih fenomenov, ipd. Gotovo da zahteva nekaj zbranosti, toda ko to rečemo na ta način, se zdi – vsaj dandanes – kakor da se opravičujemo: v smislu, cenjene poslušalke in poslušalci, že vnaprej se opravičujemo, ker boste morali celih deset minut poslušati besede kakšnega teoretika o določenem problemu in po tem, po glasbenem predahu, še naslednjih deset minut, itd. Opravičujemo se torej, da je oddaja podobna nekaterim »groznim« govornim oddajam na radiu ARS. Ampak takšno je zapisano (tudi) izobraževalno poslanstvo radia. In preživela je 12 let.
Zdi se, da nam aktualno vodstvo radia MARŠ ponuja »eleganten« izhod: v prihodnje naj bi »grozno« enourno oddajo razdelili v več delov, tako da se bo po kosih predvajala enkrat ali vse dni v tednu. Ponuja se torej nekakšen deset ali petnajstminutni blok. Argument za takšno »srečno« rešitev naj bi bila neznana raziskava, ki je pokazala, da je povprečen človek lahko slušno zbran okoli 3 minute in da po njegovi oceni poslušalci MARŠ-a zmorejo celo malce več, okoli 7 minut zbranosti. Ali vidite oziroma slišite, kaj si direktor MARŠ-a – ki je namesto odgovornega urednika nenadoma pristojen za programske vsebine – misli o svojih poslušalcih? O njih ima približno enako optimistično mnenje kot konzervativen politik o svojih volivcih. Seveda je ta raziskava povsem idiotska. Ovrže jo že dejstvo, da lahko povprečen človek posluša zvočne knjige cele ure in tudi otroci zmorejo pravljice poslušati cele ure. Toda bolj zanimivo od tega je vprašanje, zakaj in s kakšnim namenom je »grozna« oddaja nenadoma in sploh prvič postala grozna. V kakšnem kontekstu in s strani kakšnih protagonistov.
Če je omenjena raziskava tako neresnična, potem na osnovi zdrave pameti sklepamo – in oddaja Zofijini ljubimci med drugim spodbuja prav k takšnemu zdravorazumskemu sklepanju – da ne more obveljati kot podpora za »razkosanje« do sedaj enovite oddaje. In zmanjševanje njene minutaže. Še več, sklepamo, da sklicevanje na takšno bebavo raziskavo, ki jo ovrže že preprosto izkustvo slehernega otroka, ki je več kot pet minut zbrano poslušal pravljice, nastopa prej kot sredstvo oblikovanja stvarnosti, ki jo bo potem ta argument podpiral. Kaj mislimo s tem, da lahko nek argument nastopa v funkciji oblikovanja tistega, kar bo potem podpiral? Vzemimo na primer, da se raziskava ne moti in je točna, da so dejstva resnično že takšna, da ljudje (celo študentje) ne zmorejo niti pet minut koncentracije in da se jim je potrebno s kulturnimi (radijskimi) vsebinami prilagoditi. Toda ali to pomeni, da so ljudje (tudi študentje) po naravi takšni, ali celo, da bi takšni morali biti? Če na to vprašanje odgovorimo negativno, potem že implicitno priznamo, da imajo oblikovalci kulturnih vsebin v medijih neko odgovornost: s svojimi idejami in formami podajanja vsebin na nek način tudi sooblikujejo stvarnost, jo legitimirajo, jo priznavajo, reproducirajo itd. Skratka, tudi če bi ljudje dejansko že bili popolni bebci (kot implicira argument sedanjega vodstva Marša), to še vedno ne bi predstavljalo argumenta, da lahko takšno stanje podpiramo (z rezanjem sedaj enovitih vsebin, na prebavljive dele). MARŠ je namreč avtonomen medij in poslanstvo avtonomnega medija (v tem primeru avtonomnosti gre zlasti za avtonomijo od trga) je, ravno upor zoper takšno banalizacijo realnega. Kakšno je poslanstvo radia, je zapisano v njegovih smernicah; MARŠ vendar ni Janševa RTV! Pa tu očitno zelo verjetno ne gre le za našo oddajo in averzijo do nje, temveč za nov princip, novo vizijo radia, ki bi ga rad nekdo preoblikoval po svoji meri. Če direktor avtonomnega medija tega ne razume, potem je naša dolžnost, da stvar problematiziramo, se obrnemo na svet zavoda MARŠ z omenjenim problemom in javnost pozovemo k skupni refleksiji. Ker pač ne gre le za našo oddajo, gre za usodo radia!
V podporo zapisanemu naj opozorimo, da je v statutu zapisano, da je radijski program MARŠ informativno-analitične, družbeno-teoretske, kulturno-glasbene in dokumentarne narave, katerega namen je obveščanje in zadovoljevanje izobraževalnih, znanstvenih, strokovnih, umetniških, kulturnih in drugih potreb študentske in širše javnosti. V tem okviru si mora prizadevati za razvoj in vsestransko dostopnost ter uporabo navedenih dejavnosti, ki so v interesu informiranosti, razvoja in napredka statusa študentske populacije v najširšem smislu. (3. člen)
Pri uresničevanju svoje programske funkcije mora MARŠ med drugim upoštevati načela objektivnosti, dejanskosti, neodvisnosti in samostojnosti; dostojanstvo, svobodo in raznoliko vsebino programov; interes za razvoj izobraževanja in znanosti načelo svobodnega izražanja in mnenjskega in političnega pluralizma; avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi, ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela; načelo umetniške svobode; načelo neodvisnosti oblikovanja programskih vsebin od imetnikov finančnih virov, vlagateljev ter oglaševalcev ter načelo nezdružljivosti funkcij direktorja oziroma odgovornega urednika s članstvom v katerikoli politični stranki. (4. člen)
Uredništvo, uredniki, novinarji in avtorji drugih prispevkov so v okviru programske zasnove pri svojem delu neodvisni in samostojni. (32. člen)
Člane sveta zavoda Marš zato naprošamo, da nam sporoči svoje stališče glede »novih smernic« v programski shemi radia, ki odstopajo od njegovega poslanstva. Prav tako nas zanima, kakšno je stališče sveta do očitnega izrinjanja naše oddaje iz programske sheme, do pristojnosti direktorja, ki se mešajo z uredniškimi, do tega, da ni jasno, kdo natančno je v.d. odgovornega urednika (ta teden je bilo rečeno, da je to po novem nekakšen kolektivni organ štirih ljudi?) in zakaj ta nenadoma dejansko sploh nima več pristojnosti, da bi nam lahko kot tak odgovoril. Prav tako pričakujemo uradno pojasnilo o usodi naše oddaje in razlogih za njeno izrinjanje. Če namreč drži princip, potem bodo istega načela deležne vse druge govorne oddaje. S kakšnim posebnim namenom ali brez njega?
Splošen vtis sodelujočih v društvu Zofijini ljubimci je, da na radiu vlada splošen kaos in da se ta poglablja. Verjamemo, da je v tej luči treba zreti na opisane dogodke in v tem smislu smo tudi razširili našo začetno dilemo.
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike,
predsednik društva Andrej Adam in člani
14.10.2008