13. 11. 2011 Cenzurirano

(E)katarina velika

»Vi, filozofi, ste srečni ljudje. Pišete na potrpežljiv papir – jaz, uboga carica, pa na občutljivo kožo živih ljudi,« je odgovorila Katarina Velika Diderotu, enemu od duhovnih očetov francoske meščanske revolucije, ko jo je na njenem petrograjskem dvoru  v času velikega Pugačevega upora opozarjal na razkorak njenega liberalnega mišljenja in avtokratskega vodenja ruskega imperija.

Ko je bivša anhaltsko-zerbatska pruska princesa postala samooklicana vladarica Rusije z vsesplošno podporo golorokega in oboroženega  ruskega ljudstva, je že v šestem tednu svojega vladanja izdala razglas, s katerim je lastnikom tovarn in rudnikov zapovedala svobodno najemanje delavcev za primerno plačilo. Prepovedala  je nakup »duš«, kakor so Rusi ironično imenovali takratne kmečke podložnike, katerih vrednost običajno ni presegala piškavih tridesetih rubljev. Za objavo je imela pripravljen tudi drugi ukaz o prepovedi obveznega dela, s katerim je želela zgrabiti rusko družbeno zlo, nesvobodno suženjsko delo pri njenih koreninah. A ga ni nikoli objavila. (Rusija je na formalno odpravo suženjstva čakala še sto let.)

Razočarana je namreč ugotovila, da se njeno ljudstvo po objavi ukaza o obveznosti medsebojnih pogajanj »delodajalcev« in »delojemalcev« za oblikovanje primernega plačila dela, obnaša povsem nasprotno od tistega, kar je pričakovala. Kmetje in takratni industrijski proletariat so razglas razumeli kot poziv, da prenehajo s svojim delom in da sploh več ne delajo. Namesto novega reda in družbenega dogovora, o katerem je upala Katarina, je nastala anarhija družbenega nereda.  Popolni upor proti dosedanjim gospodarjem-mučiteljem, ki se jim je ubobožan ruski proletariat maščeval s »svobodnim« odrekanjem dela in z najrazličnejšimi oblikami lastne samovolje in brezobzirnega nečloveškega podivjanega nasilja.

Ljudstvo jo je onesrečilo. In je spoznala, da ljudje ne morejo postati kar tako pametni, pravični in srečni. Da so za to potrebni različni  družbeni pogoji in da je za to predvsem potreben čas, s katerim sama ni razpolagala. Konec koncev je tudi sama (ob odlični vzgoji od otroštva ven) potrebovala petnajst let neprostovoljnega »hišnega pripora«, ki ga je zapolnila z branjem francoskih enciklopedistov, da je ugledala svoje ljudstvo v luči njegovih potencialnih moči in možnosti.  In da je, potem ko je skušala z razglasi spreminjati svojo Rusijo, spoznala, da družbenih sprememb ni mogoče zapovedati ali na kakršenkoli način izsiliti.

Za družbene spremembe je potreben čas. A ne tisti zunanji, ki teče mimo nas, in na iluzijo katerega lahko hitro stavimo takšni ali drugačni družbeni teoretiki ali politični praktiki. Za družbene spremembe šteje edinole čas, ki ga je sposoben živeti in udejaniti vsakdo izmed nas v svobodi lastne identitete in ustvarjalnosti. Katarina bi rekla, da niti z idealizmom niti z dobro voljo niti s filozofijo ni mogoče prehiteti kvalitete družbenih odnosov neke dežele, ki se začnejo vedno znova pri najplemenitejših močeh vsakega posameznika, ki jih je pripravljen podeliti z drugimi. In postavlja se mi vprašanje, če bi Katarina imela danes kaj več možnosti za svojo plemenito samovoljo kot jo je imela pred dvesto petdesetimi leti?

Bojim se, da ne. Četudi danes vsesplošno prisegamo na individualizem današnjega človeka (ki ga je takrat tako pogrešala pri svojem ljudstvu) in se današnji »prebujeni« posameznik kaže kot nekakšna samoumevna in nedotakljiva vrednota, o kateri se ne dvomi. Da, da, seveda. Vendar istočasno ne smemo pozabiti vseh podob in spak sodobnega individualizma, katere živijo med nami. Predvsem tistih degenerativnih. Ne smemo pozabiti, da so se psihiatri ukvarjali s pataloškimi narcisi kot osebnostno odklonskimi motnjami še v času mojega študija (malo pred tem so jih pravzaprav šele »odkrili«). Danes pa že nisi več »normalen«, če se ne »odlikuješ« s to nekdanjo »motnjo«. Če nisi poln samega sebe in svoje enkratnosti, ne glede na to, da za to ne obstaja niti najmanjši resnični pokazatelj.

Torej: za potrebe današnje Katarinine »revolucije« je potrebno posebno priostrenega in kritičnega pogleda na sodobni individualizem in ga ne sprejemati kar tako. Kajti danes predstavlja središče sodobnega in tudi družbeno zaželjenega »individualizma« bolj ali manj patološko-narcisitičen posameznika kot  prvi in poslednji razlog vsega stvarstva. Ki za svoj obstoj ne potrebuje nikogar drugega kot samega sebe oziroma druge samo v toliko, v kolikor so v njegovi službi, v njegovem vase zagledanem hotenju sveta in družbenih »odnosov«.

Na delu torej prepoznavam novo obliko absolutizma, individualnega absolutizma, ki se krepko, bistveno in povsem razlikuje od prosvetljenega absolutizma Katarine Velike (in drugih absolutizmov v desetletjih in stoletju pred francosko meščansko revolucijo). Ker je individualni absolutizem kreatur, ki živijo v lastnih »veličinah«, prežeti zgolj s polnostjo lastnih, na materializem usmerjenih potreb in vzgibov. Kot veličastna pojavna oblika najžlahtnejšega človeškega egoizma, ki se je do sedaj izoblikoval v človeški zgodovini. Egoizma, ki nima nič opraviti s človekovim resničnim individualizmov. Egoizma, ki neprestano proizvaja socialno in psihosocialno praznino sodobnih subjektivnosti. Praznino, na katero prav tako ni mogoče računati pri kakršnihkoli resnih in še kako potrebnih družbenih preobrazbah sodobnega vedno bolj kaotičnega in v socialnih in kulturnih iluzijah živečega sveta, kot ni bilo mogoče računati na osvobajajoče moči ruskih mužikov v času Katarine Velike, ko je (»despotinja«) želela njihove svobode in drugačnega, bolj človeškega in ne tlačanskega ter ne suženjskega življenja svojega ljudstva pa le-to še sploh ni vedelo, kaj je kaj takega v resnici mogoče.

Možnosti resničnih družbenih sprememb danes so morda še mnogo manjše kot so bile v času velike Katarine II. Z eno pomembno razliko: naš čas je bil v Katarininem času velika zgodovinska možnost, ki se ima šele zgoditi, današnji čas pa je z njenega zornega kota še samo eno od zgodovinskih dogajanj v veličastni Potomkinovi režiji: torej čas kulis in lažnega blišča, kjer resnično življenje odteka med prsti lastne pritlehne pomembnosti in prenapihnjenosti… In kaj zdaj?

Izvirno objavljeno v Večeru, 28.7.2009

 

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2009072805454858