Vsi različni-vsi enakopravni. Kako se lepo bere. Ko je potrebno teorijo predelati v prakso, pa se človeku enostavno ne dovoli živeti v skladu z njegovimi prepričanji. V »boju« desnice proti levici se v zadnjem obdobju ponovno kažejo slabosti naše družbe. Nismo sposobni »stopiti« skupaj. Niti na domačih tleh, kaj šele v odnosu do tujine. Vedno se najdejo nasprotniki sodobnega razmišljanja. Naj si bo na političnem, splošno družbenem, posebej še družinskem področju.
Nova definicija družine
Sociologi stojimo za definicijo, da je družina osnovna celica vsake družbe, življenjska skupnost otroka z enim (vedno pogostejša enostarševska družina) ali obema staršema (nuklearna družina) ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima do otroka določene dolžnosti in pravice (rejniške družine). Pri tem ne pozabljamo na pravice in dolžnosti, ki so povezane z družino. Tako staršev kot otrok. Čeprav so velikokrat kršene in se zelo pogosto srečujemo z nasiljem v družini, mora družba poskrbeti, da bodo vsi člani družine zaščiteni pred morebitnim poseganjem v njihovo življenje. Govorim o nasilju staršev nad otroki, kakor tudi otrok nad starši. Vsekakor pa družina ostaja življenjska skupnost staršev (obeh ali enega) in njihovih neporočenih otrok, ki živijo v istem gospodinjstvu (starost otrok ni omejena), kakor tudi moža in žene brez otrok oziroma moškega in ženske, ki živita v zunajzakonski skupnosti.
Politika na različnih bregovih
Nič novega, bi lahko rekli. Zelo redko se politika v slovenskem prostoru strinja o kakšnih spremembah, ki se dotikajo vseh Slovencev. Sramotno. Kot da ne živimo skupaj, kot da ni vse pomembno za vse. Ne morejo se uskladiti niti pri tem, kako bi v novo nastajajočem aktu definirali družino. Tako je v pripravi novega družinskega zakonika »desnica« proti izenačitvi istospolne zveze z zakonsko zvezo moža in žene ter da je to sprejemljivo predvsem zaradi, po njihovem, usodnega razvrednotenja slovenske družine. Sporne se jim zdijo določbe, ki posledično omogočajo posvojitev otrok istospolnim partnerjem. Ob tem nenehno poudarjajo, da vse zgolj zaradi zaščite otrok. Zraven ne pozabijo poudariti naravno reprodukcijo otrok. Ta pač istospolnim partnerjem ni dana. Hvala bogu, bi lahko rekel, po njihovem. Polni so predsodkov, čeprav to zanikajo, zraven pa dodajajo, da je homoseksualnost, po mnenju psihoterapevtov, čustvena motnja, ki je posledica podzavestnih nerazrešenih konfliktov glede spola in osebnosti. Desna politična opcija pozablja homoseksualnost in masovna odkritja pedofilije v RKC. Vredno bi bilo pomesti pred svojim pragom in se vprašati, če morda homoseksualnost v primeru ugotovljenih pedofilnih nasilij predstavnikov RKC nad otroki ni resnično pustila tudi sledov na žrtvah. Za kar psihiatrične diagnoze niso niti potrebne, saj vsak človek lahko (ali pa ne more) razume, da tovrstna dejanja puščajo trajne posledice pri človeku.
In levica seveda ne more biti enakega mišljenja kot njihova nasprotna stran. Ali je to zgolj zaradi samoumevnih nasprotovanj ali pa je morda tudi kaj iskrenosti vmes, bi težko sodil. Zagotovo pa podpirajo predlog novega družinskega zakonika, kakor tudi poglede na ustvarjanje družine, saj menijo, da zanjo ni pomembna oblika, temveč vsebina. Pomembno je poudariti, da se bomo morali tudi Slovenci, tisti bolj nazadnjaške narave, enkrat sprijazniti s tem, da je človekova zasebnost njegova pravica in nima nihče pravice posegati vanjo. Ne država, ne politika, ne cerkev. Če se v nešteto primerih zgledujemo po Evropi, se dajmo tudi v tem primeru. Dopustimo ljudem, da živijo in svobodno odločajo o tem, kako.
Vsi smo v tem
Le redko kdo je v odnosu do soljudi indiferenten. Bolj ali manj smo vsi prežeti s politiko pri nas, njenimi razprtijami, gospodarstvom in njegovim počasnim propadanjem, zunanjo politiko, ki bo baje posredno odprla tudi naše denarnice, čeprav smo bili tako ponosni na vstop v EU. Ob priložnostnih nestrokovnih klepetih se dotaknemo kar vseh tem po vrsti. Tudi teh, o istospolnih partnerskih zvezah, posvojitvah otrok in podobnem. Mnenja si niso enotna niti med nami. Med znanci se čuti politična »pripadnost«, hkrati pa tudi določeni primanjkljaji o pogledih na sodobno družbo, družino. A vsakdo ima pravico mnenja in nihče mu je ne more krniti. Med dvema skrajnostma je tem primeru nekdo izbral skrajnega. V dobro svojega otroka, kateremu vsak starš želi najboljše, bi starša šokiralo in prizadelo, ko bi izvedel, da je njegov otrok homoseksualec. Tudi za ceno otrokove sreče. Pa naj še kdo reče, da znamo biti razsodni. »Pranje možganov« postaja prioriteta tistih ljudi, ki želijo statičnosti, stagniranja in vračanja v preteklost. Dajmo, začnimo razmišljati s svojo glavo.
Smo Slovenci sposobni kakšen predlog podpreti soglasno?
Zahtevno vprašanje, ki zagotovo zahteva temu primeren odgovor. Ne delujemo kot celota. Bojim se, da se med seboj celo ne maramo. Pa na splošno Slovenci sploh nismo takšni. To je naredila politika. Poglejmo, kje nas razdružuje, politika namreč (samo v zadnjem času): arbitražni sporazum, ustanovitev občine Ankaran, slovenska vojska , njen obstoj in njene misije v tujini, nakupi orožja, afere in končno tudi bodoči novi družinski zakonik. Pa smo ob sprejetju aktov, takšnih in drugačnih, pomembnih odločitvah vsi dobro vedeli, da ima vsaka dobra stran tudi slabo. Pa kar pozabljamo na to. Mislim na Nato, EU, da o internih neumnostih sploh ne pišem. Vem (tudi sam sem bil deležen tega), da se vodenje lahko vzdržuje na osnovi »razbite, sprte skupine ljudi, naroda«. Tako ostaja možnost, da bo ob ponovnih odločitvah (volitve, referendumi) vsakdo zopet dobil svoj delež. Ljudje pa bomo zopet ostali enkrat več izigrani, osmešeni in ponižani. Kot že velikokrat doslej.