Dr. Ivan Štuhec, moralni teolog in profesor, se nad svojo prisotnostjo v Večeru ne more pritoževati. Širša javnost ga pozna po nekaterih kontroverznih stališčih, recimo tistem, da homoseksualcev ni ustvaril bog, ali po nasvetu, da naj si politični levičarji odrežejo svojo desno roko, ker je ne rabijo. 13. aprila se na tretji strani tega časopisa brani pred očitki, da je jesti šunko za Veliko noč nespodobna stvar in da duhovščina blagoslavlja v šunke predelana živalska trupla.
Dr. Štuhec kakopak zavrača ugovore in trdi, da je praznovanje krščanskega praznika z ubijanjem živalim povsem v skladu z bibličnim naukom. Trdi troje: prvič, človek si sme podvreči druga bitja (recimo živali). Drugič, le človek ima dušo. Tretjič, peta božja zapoved govori o tem, da se ne sme ubijati ljudi, kar ne vključuje tudi drugih živih bitij.
Seveda je mogoče polemizirati s čisto vsemi izhodišči. Filozofsko recimo takole: zakaj bi podvreči si druga živa bitja pomenilo tudi ubijati jih in jesti? Ali pa: zakaj bi samo dejstvo, da nekaj nima duše, bilo upravičljiv razlog, da to smemo ubiti ali jesti? Tudi biblično: zakaj se trdi, da z uživanjem šunke ni nič narobe, ko pa Gospod zapoveduje, da ne smemo jesti svinje (3 Mz 11,7)? Ali dalje: zakaj živali naj ne bi imele duš, ko pa se z istim izrazom skupaj s človekom zanje uporablja izraz živo bitje (hebrejsko »nephish chayah«), pri čemer izraz nephish pomeni toliko kot dušo (1 Mz, 1,21; 1,24; 1,30; 2,7)?
A privzemimo, da je vse to res. Da so nam živali podvržene, da jih smemo ubijati in jesti ter da nimajo duše. Kako si naj potem razložimo naslednjo trditev našega moralnega teologa: »Dušo ima samo človek, oseba je samo človek. Lahko imajo živali psiho, tega nihče ne zanika, nimajo pa duše.« Halo? Dr. Štuhec prizna, da nihče ne zanika, da živali ne bi imele psihe, da pa duše zagotovo nimajo. Lepa reč: zdaj nam mora razložiti, v čem se razlikujeta psiha in duša. Po naši vednosti psiha (grška »psyche«, latinska »anima«) natanko je duša oziroma psiha. Celo več, »psyche« je natanko eden od prevodov za hebrejski »nephish«.
Če torej dr. Štuhec trdi, da imajo živali psiho, trdi pač to, da imajo dušo. Tako je njegova trditev, češ da ima dušo le človek, povsem nesmiselna. Zato se bo moral zdaj odločiti za eno ali drugo, če želi prepričati svoje študente teologije in bralce Večera. Kako je uspel takšno protislovje zapisati celo v istem stavku, je verjetno jasno le bogu. A živali so zadovoljne: tako so dobile dušo, čeprav se tega od dr. Štuheca in deloma Svetega pisma niso nadejale.