Ob potrditvi Antona Martina Slomška za blaženega je mariborski škof dr. Franc Kramberger izjavil, kako to dejstvo “dokazuje, da je slovenski narod zdrav, ker je rodil svetnika” (Večer, 4.7.1998, str. 2).
Slovenskega ateista (pa tudi kristjana ali pripadnika katerekoli druge veroizpovedi) bi torej moralo nadvse skrbeti tole:
(a) da si nekdo jemlje pravico izjavljanja o zdravem in nezdravem v slovenskem narodu s pomočjo vatla, ki ga vsak pripadnik tega naroda še zdaleč ne sprejema za svojega (vprašljivost univerzalizacije);
(b) da nekdo misli in se izreka o tem, kako se slovenstvo in njegova duhovna narava (“zdravje”) potrjujeta ravno z izborom svetnika (vpra{ljivost kriterija);
(c) da odločitev o “normalnem” in “patološkem” neke narodove “substance” prihaja naravnost iz Vatikana (vprašljivost avtoritete).
K zgornjim kardinalnim pomislekom, kjer vsak skriva celo vrsto drugih, bi kakopak lahko dodali še enega: ali sama ideja o metafizični utemeljenostii naroda, zapisana v medicinski terminologiji, že po sebi ne deluje žaljivo na vsakega zavednega Slovenca?
Prav tako je treba vehementno odkloniti napoved, da bo razglasitev Slomška za svetnika pomenila “vodilo Slovencem v tretje tisočletje” (Večer, prav tam). Mariborski škof in slovenska Cerkev se naj vendar že naučita naslavljanja na svoje vernike in ne Slovence nasploh (domnevamo sicer, da to iz ideološko-retoričnih razlogov ves čas počneta še kako premišljeno), vizije in graditev prihodnosti pa prepustita v njihovo lastno odločanje.
Zofijini ljubimci – neodvisna iniciativa s humanistično vizijo
Boris Vezjak, Friderik Klampfer, Matej Dasko