26. 3. 2006 Zofija v medijih, Zofijina bodica

Univerza in gospodarstvo

S strani politike, predstavnikov gospodarstva in visokošolskih učiteljev slišimo vse glasnejše zahteve po učinkovitejšem sodelovanju visokošolskih zavodov z gospodarstvom. Rastoče gospodarstvo potrebuje dotok svežih idej, če želi loviti korak s primerljivimi sosedami. Pomladitev in prevetritev industrije je nujna, če želimo dosegati ugodno gospodarsko rast – to čarobno besedo, ki uteleša smoter sodobne države. Tako je naloga visokošolske politike, ki je besedo »študent« zamenjala z »bodočim kadrom«, »univerzo« s »tovarno znanja«, »diplomante« pa z »vstopajočimi na trg delovne sile«, omogočiti čim lažje povezovanje obeh blokov. To povezovanje pomeni dajanje prednosti domnevno perspektivnim študijem, destimulacijo vpisa na humanistične smeri in – nenazadnje –   reklamne pohode ministra za visoko šolstvo na srednje šole, svojevrstno obdelavo surove rude bodočega znanja in splošnega napredka.

Takšno stanje in težnje visokošolske politike so gotovo zelo problematične. Glavni problem tovrstne politike vidim v njeni kratkovidnosti. Čeprav je sicer polna besed o bodočnosti, naložbah za prihodnost in dolgoročnih načrtih, je njena strategija precej kratkoročna, saj temelji na trenutnih predstavah. Konkretno to pomeni, da ima znanost nalogo raziskovati tista področja, ki so trenutno perspektivna. Seveda so s tem vsi projekti, ki s trenutnega stališča niso perspektivni, prikrajšani za sredstva in njihov razvoj je oviran ali onemogočen. Toda – in to je ključno – nikakor ne moremo povsem zagotovo vedeti vnaprej, katero spoznanje bo koristno in katero ne. Pogosto in praviloma se šele za nazaj izkaže, da je neko znanstveno prizadevanje, ki je veliko časa ležalo med zaprašenimi spisi, v resnici zelo uporabno. Nekaj podobnega se je zgodilo denimo z odkritjem neevklidskih geometrij, ki so šele po uveljavitvi relativnostne teorije postale pomembne in uporabne pri konstruiranju  modela vesolja. Tudi jabolko, ki je Newtonu padlo na glavo in ga opomnilo, da je kroženje nebesnih teles istovetno s padanjem, ni bilo sponzorirano od Angleškega kralja: šele za nazaj se je izkazalo, da Newtonovo posedanje pod jablano ni bilo golo tratenje časa. Skratka, spoznanja so zmerom predhodila njihovi praktični uporabi iz preprostega razloga: določeno spoznanje ni neodvisna kroglica, ki bi zraven drugih obvisela v zraku, temveč z ostalimi tvori mrežo spoznanj. V spoznanju ni vsebovana samo neodvisna informacija, temveč tudi vse povezave do ostalih, že obstoječih spoznanj. In tako se lahko zgodi, da neko novo spoznanje povsem preoblikuje obstoječo mrežo. A tega ni moč vedeti vnaprej. Seveda zato, ker v danem trenutku ravno to spoznanje še ni navoljo. Znanstvenih revolucij ni moč videti vnaprej, saj bi se potem ravno že zgodile. Tako pa je povsem očitno, da preveč usmerjeno in specializirano raziskovanje sploh ne vodi do napredka. Trdovratno naslanjanje na trenutno perspektivne opcije je pogosto zelo oviralo napredek, saj je zaviralo nove in drugačne poglede, ki bi razširili obzorje. Lep primer je takrat zakrnela aristotelska fizika nasproti Galileu in empirični eksperimentalni znanosti v renesansi.

Ne pravim, da je sleherno spoznanje nemogoče predvideti in da so zamejene raziskave povsem nesmiselne. Nasprotno. Zavedam se, da so na omejenih področjih strogo usmerjena prizadevanja ne samo zaželjena, temveč praktično nujna. Tudi ne trdim, da bi morali povezovanje gospodarstva in šolstva odpraviti ali opustiti. Mislim pa, da je izključno preferiranje namenskih raziskav, pretirano hvaljenje učinkovitosti povezav znanosti z gospodarstvom in zanemarjanje vseh ostalih panog, ki se trenutno morda zdijo nepomembne, velika ovira napredka. Enoumje s kratenjem ustvarjalne svobode je slabo stanje človeškega duha.

Gotovo: vprašanje napredka in njegovega pomena je danes eno najbolj žgočih. V globalni perspektivi vidim največji problem v tem, da sta znanost in tudi seveda umetnost zgubila svoj smoter na sebi. Pomembni sta zgolj še z vidika iluzorne ideje napredka, ki se zvaja na – in zopet smo tam – gospodarsko rast. Včasih so na dvorih gojili učene družbe in umetnike zaradi tega, ker so cenili spoznanje sámo. Danes znanost šepa za tehnologijo, umetnosti in nasploh kulturi pa je pridan žaljiv namen obvarovanja domnevne »narodne identitete«. Kako zanimivo, da so prav umetnost včasih pojmovali kot tisto, ki je presegala narodnostne ovire. Recimo glasba kot jezik sveta, resnični esperanto. Zelo pomenljivo smo lahko takšno stališče uradne politike, in to ne samo slovenske temveč globalno evropske, spremljali nedavno v oddaji Pogovori s predsednikoma Janšo in Barrosom. Potem ko so zlajali že vsi interesi, tudi lokalno občinski iz ust županov, je šele v podaljšku prišel na vrsto Boris A. Novak. Bistvo je zadel nekako takole: »Kot zmerom, je tudi tokrat zmanjkalo časa za kulturo.« Mislim, da je vsakega humanista, ki je to oddajo spremljal, zbodel odziv politikov (na ekranu je bil v ospredju ujet ravno Jože P. Damjan) katerih usta so se tem besedam pikro in od srca nasmehnila.

Objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ - 95,9 MhZ in www.radiomars.si