Ob predstavitvi bloga Oglaševanje na tehtnici
»Svet je nevaren, vendar ne zaradi ljudi, ki ustvarjajo zlo, ampak zaradi tistih, ki ga vidijo, pa ničesar ne ukrenejo.«
Parafraza citata Alberta Einsteina
V društvu Zofijinih (www.zofijini.net) se lotevamo kritičnih analiz družbe, kulture in medijev. Slednji so danes eden najbolj prisotnih in vplivnih družbenih faktorjev. Pa vendar je v Sloveniji kritike in analize medijev malo, ali pa je v nekaterih segmentih popolnoma odsotna. Nikjer ni to bolj navzoče kot na področju oglaševanja, ki je v zadnjih dvajsetih letih postalo tako rekoč “motor” naše družbe in kulture. Navkljub njeni vseprisotnosti v Sloveniji skoraj nimamo neodvisne, civilno družbene organizacije ali pobude, ki bi presojala ta segment naše medijske kulture. V društvu se nam zdi pomembno takšno vrzel zapolniti na način, ki je v skladu z našim humanističnim poslanstvom, zavezanostjo aktivnemu državljanstvu in kritičnemu mišljenju – v ta namen smo vzpostavili blog, ki ga lahko obiščete na naslovu http://tehtnica.wordpress.com/. Na njem želimo skupaj z zainteresirano javnostjo razvijati kritiko oglaševalskih in drugih z oglaševanjem povezanih akcij in projektov, ki posegajo v naše življenje. Teh akcij in projektov je vedno več in vedno težje jih je ločiti od drugih, za naše funkcioniranje ključnih informacij. To je tudi eden od osrednjih segmentov naše kritike, ki ga na tem mestu krepimo z javnim pozivom, ki smo ga strnili v naslednjih treh točkah.
1.) Veleplakati ali kot jih poznamo bolje, »jumbo« plakati, so ena najbolj zaznavnih in najbolj motečih oblik vizualnega onesnaževanja v našem javnem prostoru. Zasedajo vse izpostavljene točke, ki so pogosto, da je cinizem še večji, tudi v naši skupni lasti. Številne lokalne skupnosti namreč na ta »brezumen« način polnijo svoje blagajne, brez da bi prebivalce vprašali, ali jim je to po volji ali ne. Ob tem ne moremo spregledati, da so »veleplakati« sporni tudi iz perspektive varnosti v prometu, dvomljive sporočilnosti in estetske vrednosti, vse pogostejše pa so tudi ugotovitve, da je tovrstna oglaševalska praksa v primerjavi z novejši pristopi tudi že zastarela in neučinkovita. Čemu torej še vedno in vse bolj intenzivno smetiti naš javni prostor na omenjen način?
2.) Za državljane je ključnega pomena, da je informacija, ki jo v medijih dobimo, karseda objektivna in resnična. Ob tem je pomembno tudi to, na kak način ta informacija pride do nas. S strani oglaševanja smo danes priča »poplavi« preusmerjanj in formiranj naše pozornosti, in neredko, zlorabe tako medijev kot samih informacij v namene oglaševalca. Temu medijskemu in oglaševalskemu »nasilju« se je treba upreti z vsemi sredstvi. Oglaševanje v medijih naj se striktno in brez kompromisov loči od informativnih in umetniških vsebin. Časopisi in revije naj oglasom namenijo posebne strani, ki bodo jasno in razločno ločene od ostale vsebine. Televizijam, tako javni kot komercialnim, ne smemo dovoliti, da vsebine prekinjajo z oglasnimi bloki. Te naj umestijo v bloke, ki ne bodo kratili in uničevali umetniške intencije in sporočilnosti. Velja tudi za vsebine, ki so narejene izrecno z namenom zapolnjevanja časa med oglasi. Pokažimo za spremembo nekaj civiliziranosti in spoštujmo kreativnost in ustvarjalnost v njeni celovitosti, tudi če si tega morda ne zasluži.
3.) Vsaka sodobna oglaševalska akcija špekulira na to, da bi ljudi spremenila v potrošnike, v njih ustvarila novo željo in jih s tem prisilila k novi žrtvi, jih postavila v novo odvisnost in zapeljala v nov način uživanja. Vsaka sodobna oglaševalska akcija, ki množi želje namesto preprostih potreb skuša pridobiti moč nad ljudmi. Na ravni posameznika se to kaže tako, da postaja vse bolj iznajdljiv in zmeraj kalkulirajoč suženj nečloveških, rafiniranih, nenaravnih in umišljenih poželenj, oglaševalec pa je vse bolj, čeprav zaslepljen z ideologijo o lastni kreativnosti, hlapec, ki se prilizuje “gospodarju” potrošniku z najnesramnejšimi sredstvi, da bi z njimi pridobil potrošnikovo naklonjenost in iz žepa krščansko ljubljenega bližnjega izmamil rumence. Kajti vsak produkt je vaba, s katero skušaš premamiti k sebi bitje koga drugega, njegov denar, vsaka stiska je priložnost, da lahko z najljubeznivejšim obrazom stopiš k sosedu in mu porečeš: Dragi prijatelj, dam ti, kar potrebuješ; ti pa poznaš conditio sine qua non [neogibni pogoj]; veš, s kakšnim črnilom se mi moraš zapisati; opetnajstim te v tem, ko ti pomagam do užitka; in vsaka dejanska ali možna želja je slabost, ki bo pripeljala muho k muholovcu; vse to skupaj pa je zgolj obče izkoriščanje skupnostnega človeškega bistva. Kaj je torej oglaševanje (sodobno) drugega kot poskus zbuditi tudi najbolj bolestna poželenja, potrošnika v človeku, na katerega vsako slabost preži oderuh, da bi za to uslugo terjal denar na roko.
Želimo in pričakujemo, da se pričnemo ravnati po tem, kar nam veleva zdravi razum in ne po tem, kar veleva logika najboljše naložbe. Dvignimo glas in zahtevajmo: »dovolj je bilo onesnaževanja z nesmiselnimi oglasi!« Ker pa še nismo povsem radikalizirani, do neizogibnega »takrat«, zaenkrat dodajmo – »na nepravih in motečih mestih!«.