5. 12. 2010 Zofijina bodica

Replika ob razkritjih Wikileaksa

Avtor:

Če so kaj pokazala nedavna razkritja Wikileaksa je to, da vladanje ni enostavno. Še zlasti ne, v obliki vladavine, ki je demokratična, karkoli že to pomeni. Pravzaprav nekateri – v mislih imam politične komentatorje – menijo, da vedo, kaj to pomeni. Bistvena poteza demokracije je, da lahko vsakdo večino časa vé, koliko ljudi podpira ali še podpira nosilca javne funkcije.

Vsi vemo, da kandidati za javne funkcije pred volitvami obljubljajo vse mogoče, nekateri toliko, da se že vnaprej vé, da vsega ne bodo mogli uresničiti. Drugi obljubljajo manj, tako da sem ter tja celo izpolnijo, kar so obljubljali. Kakorkoli že, najbrž si lahko vsakdo predstavlja, da podpora volivcev predstavnikom in drugim kandidatom za javne funkcije sčasoma bodisi narašča bodisi upada. Če se osredotočim na slednje, si lahko zamislim predstavnika ali kandidata, s katerim se strinja vedno manj ljudi, čeprav je res tudi to, da se tudi on sam vedno manj strinja z ljudmi. Kakorkoli, današnji politiki so postali problem, ki mu je treba nameniti nekaj več pozornosti.

Zato, da jim pozornost izkažemo, si zamislimo (v imenu miselnega eksperimentiranja) naslednjo zgodbo. Recimo, da živimo v eksperimentalnem okolju, kjer nosilec katerekoli javne funkcije kadar spregovori kot nosilec javne funkcije (ali kot kandidat zanjo), pove to s toliko glasovi, kolikor ljudi ga podpira. Če ga podira sto ljudi, bo povedal, kar ima povedati, stoglasno, če ga podpira stotisoč ljudi, bo izrekel, kar ima izreči, stotisočglasno. Kadar v funkciji nosilca oblasti predlaga nekaj, s čimer se strinja večina, je slišati že skoraj peklenski hrup, saj je glasov, ki se tedaj mešajo zares veliko. Toda v primeru današnjih politikov – to je treba dodati – ne bi prišlo do peklenskega trušča. Gotovo slutite zakaj! Skrivnost je skrita v omenjeni večglasnosti. Če bi koga, denimo, zanimalo, kako je slišati večglasne govore, tedaj bi si moral zgolj predstavljati skupino ljudi, ki ima pred seboj isto besedilo in vadi glasno in sinhrono branje. Ko bi se na to navadil, mu ne bi bilo prav nič nenavadno slišati poln trg ljudi, ki skozi ena usta vpije isto besedilo – vsi predlogi zares uspešnih nosilcev javnih funkcij bi namreč dejansko tako zveneli. Sčasoma bi se seveda tudi navadil, da mora nosilec javne funkcije, katerega gromkost govorov upade pod določeno jakost, odstopiti. Iz doslej rečenega sledi, da kadar gromkost govorov manj uspešnih nosilcev upada, bi si ti morali bodisi povečati gromskost – kar pomeni, da bi se morali povezati z ljudstvom in mu služiti – ali pa se pripraviti na svoj odstop. Deset in manj glasni govori, kakršni so noneti, okteti ali celo terceti in dueti, bi morali namreč biti za javno osebo prava katastrofa. Kako je z monologi, najbrž ni potrebno izgubljati besed; toda če bi se zgodilo, da bi kdo, zaradi nepredstavljivih interesov, zagovarjal predlog, s katerim se nihče ne strinja, se pravi niti on sam, bi enostavno obmolknil. In kot se zdi, je prav to srž zgodbe, ki nam jo prinaša Wikileaks. Kako sicer pojasniti molk velike večine politikov v tem primeru?