Bonbonček 32
Ker na mladih naš rod stoji, so bili Butalci odločeni, da bodo svoje otroke lepo vzgajali. Dober pristop in disciplina lahko veliko prispevata k temu. Zato so se v Butaliji modro odločili, da bodo prebirali literaturo za vzgojo otrokom že kar med časom nosečnosti. Kaj bi čakali, da postanejo pametni naši Butalčki, če lahko znanje vsrkajo vase že pred tem. In vzgoja je pomembna, so bili soglasni. Poglejte: v parlamentu se potikajo razni vicepredsedniki, ki ne kažejo nobenega dostojanstva. Ni hudič, da ne bi znali poskrbeti za lepše manire. Na to je treba misliti že zgodaj, v mladosti. Človeka je treba klesati, ko shodi, sicer se rad zapleže. Rečeno, storjeno. Butalci so sklenili, da bodo otrokom brali bonton namesto pravljic, pa odlična dela slovenske in tuje književnosti, pa dela o lepem vedenju in še lepšem obnašanju. In se je nekega dne zgodilo, da je Genovefa Butalska rodila dvojčka. No, tako so ji vsaj rekli zdravniki. Vedela je, da bosta lepo vzgojena, saj se je potrudila. A popadkov ni bilo od nikoder. Minil je teden dni, štirinajst dni po roku in ginekolog se je končno odločil za carski rez. Ko je zarezal v mater in pogledal v maternico, je ugledal majcena Butalčka, ki sta ponavljala: »Izvolite! Vi izstopite prvi!«. In je dodal drugi: «Ne, kar Vi izstopite, ki ste starejši!«
Da, bila je to nova moda. Bonton, sloga in vzgoja so postala gesla dneva. Butalska vzgoja je postala znana in cenjena tudi daleč onstran meja. Kar se Butalček nauči, to Butalček zna, tudi ko odraste. Nakar se je pripetilo, da so predsednika parlamenta butalskega tiste dni zelo razkurili. Bila je to huda bontonska preizkušnja za celo državo butalsko. Skorajda je izgubil živce. Saj jih ni izgubil, ne, je zanikal. To je natolcevanje. Pa tudi ni kričal. In nikogar ni zmerjal. On že ne. On se obvlada. Še mravlji ne bi stopil na nežno nožico. In nikoli ne bi nadiral. Tudi živali ne. Ker ni bil prepričljiv, mu Butalci niso preveč verjeli na dano besedo. Zato ga je novinar, malce sumnjičavo, vprašal: »Ali sploh kdaj izgubite živce in kričite, denimo doma?« In je odgovoril, predsednik parlamenta butalskega: »Ne spomnim se, da bi kdaj kričal na ljudi, celo na domačega psa ne.« Pa spet novinar: »Ali vas otroci nikoli niso tako razjezili? Ste jih kdaj natepli?« Predsednik premisli in reče: »Otroke pa sem res kdaj udaril po riti. Ko je kateri od njih zaslužil kazen – po mojih ocenah, seveda – sem ga vprašal, ali hoče enkrat dober udarec po riti ali trikrat po malem, in je izbiral. S tako pavzo sem najprej umiril sebe in njega. Večinoma je bilo trikrat po malem.« Konec citata.
Predsednik je priznal, so dahnili nekateri Butalci. Da je izgubil živce. Da je rabil pavzo. In pomiritev. Mar ni malo prej zanikal, da še nad psa ne bi povzdignil glasu? Zdaj pa prizna, da so ga otroci pomirjevali? Brez persena. In so rekli verjetno nekaj takega: tata, tata, ostani kul, skuliraj se! Saj ni tako hudo. Daj me trikrat po riti. Da se malce umiriš. A vidiš, kako si nervozen? Kaj bi drugega storil, kot da se strinja z njimi, predsednik parlamenta butalskega. In je bilo trikrat po malem. Večinoma. Po riti, seveda. Rezultat impozanten: pomirjenost in vzgojna metodika obenem!
Nekateri Butalci so bili zdaj ogorčeni. Ni jim bilo všeč. Kako, da se otroke tepe? Kakšna vzgoja pa je to? In to celo po malem, po večjem, po izbiri? Kot da bi te vprašali: hočeš, da te prebutam zdaj ali kasneje? Hočeš dobiti pošteno ali samo malo? Kakšna izbira pa je to? Napačna, kakopak! Takile vzgojni prijemi jim niso bili prav nič všeč. Še vedno so pomnili incident, ko je mama Špele Butalske iz Kurjaka prišla domov in na kavču našla objokanega Aleša. »Ja, kaj pa se ti je zgodilo?«, ga je vprašala. In je mladi, talenta poln Butalček priznal: »Danes sem bil od očka kar dvakrat tepen. Prvič, ko sem mu pokazal spričevalo z enicami, drugič pa, ko je odkril, da je to njegovo spričevalo!« Nak, to pa res ne gre! Tepsti za tuje grehe. Na kaj takega ne moremo pristati! Na take incidente v Butaliji pa res ne. Ali pa tedaj, ko je Natalija Butalska iz Atomske vasi svojemu malemu Gregorju očitala: »Si vse pripravil v šolsko torbo?«, nakar ta odgovori: »Sem, mamica!«. In potem sili vanj, butalska nadležnica: »Si oblekel spodnje hlačke?«
«Sem, sem !« Pa še: »Pridi sem, da bom pogledala!« Gregor se sleče, mamica pa ga našeška po riti in se jezi: «Stokrat sem ti že rekla, da mora biti rjava barva zadaj, rumena pa spredaj!«
Šeškanje, tepežkanje je prevzelo Butalce. Čudovita manira estetiziranega polaganja čez koleno, pa dvignjena roka in nato zamah…. Kot da bi gledal starogrškega atleta, izklesanost gibov, enakomeren tempo in olajšujoč izraz na obrazu, vsi zliti v čudovit, enkraten in neponovljiv sklad! In potem zamah. Enkrat, dvakrat, trikrat, po malem in po večjem, hitro in počasi, po rjavem in rumenem, zaradi enic, svojih in tujih. Čisto vseeno, kakšne barve je, so rekli Butalci. In koliko jih je. Ter zaradi česa. Mi smo za enakost. Za enakopravnost udarcev. Povsem prav ima naš predsednik, ki se zna sprostiti na pravilen način. In umiriti sebe in druge z enakomernimi zamahi. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Po nagi riti. Kako paše! In prispeva k harmoniji.
Butalci so bil veseli nove vzgojne prakse. Butanje in šeškanje jim je že zdavnaj priraslo k srcu. Tudi zato, ker je bila uravnoteženost revolucionarno geslo, so si namesto obline tam spodaj zaželeli malce praskanja še za oblino tam zgoraj. Glavca jih je že pošteno srbela ta dan, zato so vzeli zalet, da objamejo svojo čudovito nagrbančeno skalco. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili.
Citat je vzet iz legendarne zadnje predprevzemne Sobotne priloge Dela, 29. 4. 2006