Spodobi se, da se danes, 3. maja, na svetovni dan svobode medijev, spomnimo tudi padlih borcev za naše skupno medijsko dobro, denimo tudi časopisa Katedra. Saj res, kaj je Katedra in kdo bi jo pogrešal?
Predvsem je bila vedno mariborska zgodba. Ljubljanska Tribuna, nesporno redno in bistveno bolj bogato financiran časopis, v svoji novi preobleki doživlja številne pohvale. In tudi Katedra je bila svojčas neverjetno dragocenega pomena za artikulacijo alternativne misli v mestu in v središču civilnodružbenega vrenja. Bila je eden redkih prostorov mišljenja v mestu. Potem so jo novopečeni japiji, ob asistenci mariborske univerze in v tihoti lokalnih medijcev in sodelavcev, previdno zagrebli.
Marca 1997 sem pokojniku v spomin in vsem, ki so pomagali nositi krsto, zapisal naslednji nekrolog.
Leta 2005 je nastala ideja po njeni obuditvi – stare džombe iz njene prve pojavne oblike so se razglasile za lokalne father-figures, zadovoljne s svojim minulim delom. Z novo Katedro povečini niso želele imeti nič skupnega, le s spominom na svojo lastno veličino, toda nekaj ljudi je vztrajalo in 2006 se je po čudnem naključju vzpostavila nova ekipa študentov in drugih piscev, kasneje pod taktirko odgovornega urednika Aleša Kusteca. Številke so iz leta v leto postajale boljše, prispevki bolj energični, družbenokritični in aktivistični. Za medijsko hermetični Maribor izjemna pridobitev, zanesljivo z nekaj otroškimi boleznimi in z majhno publiko. Toda veren izraz duhovnega stanja v mestu in hvalevreden poskus nastanka novega medija, ki gre onstran študentskega glasila. Vse do konca preteklega leta, ko je vrag vzel šalo – izdajatelj, univerza ali oba skupaj, več nista našla denarja ali/in interesa po nadaljevanju, država je zaprla pipico in požrla svoje lepo doneče besede o regionalnem razvojnem medijskem ključu. Danes poskuša v zelo omejeni in ni-znano-komu-namenjeni obliki živeti dalje kot spletni novičarski portal, staro uredništvo je razpuščeno, Katedra je, skratka, preminula.
Kam sega svoboda medijev in v kakšni meri je hote ali nehote pri tem ovirajo monopoli? Mariborski medijski monopolisti v tiskanih medijih, večerovci namreč, ki težko skrivajo svojo nečimrno samozadostnost, nedvomno izvirajočo ravno iz njihovega privilegiranega položaja, tudi to pot pokojniku niso znali pomahati v slovo. Še huje, vsa ta leta, ko se je znova poskušala vzpostaviti, ni požela niti najmanjšega zanimanja ali podpore – prej premišljen molk in cenzuro. Podobno velja za širše javnosti, univerzo in kritično inteligenco, če jo sploh še imamo.
Ko se torej spominjamo svobode medijev tukaj in zdaj, predvsem v Mariboru, prižgimo še kakšno svečko za našo lastno nespametnostjo in medijsko nesolidarnostjo. Sic transit gloria mundi – in seveda Maribora. Pa naj živi medijska svoboda!