4. 9. 2009 Zofijina bodica

“Za podnebne spremembe nismo krivi ljudje”

Sicer že pred časom, skoraj natanko pred letom dni, je bil na spletni strani TVS objavljen intervju s profesorjem S. F. Singerjem. Pripadnikom tiste skupine znanstvenikov, ki nasprotujejo sicer večinskemu, a prav tako ne dokazanemu mnenju znanstvene srenje, po katerem smo prav ljudje odgovorni in krivi za trenutno še skromne, v perspektivi pa močno ogrožajoče nas klimatske spremembe. Te namreč grozijo, da bodo prav katastrofalne.

Nekoč sem nekje, mislim da v Mladini, v pismih bralcev, že odgovarjal na podobno debato med znanstveniki, zagovorniki nasprotujočih si teorij o tem, kako se bo morebiti spremenilo naše vreme.

V grobem bi lahko te teorije razdelili na tiste, ki dokazujejo, kako smo ljudje in samo ljudje povzročitelji teh globalnih dogajanj in na tiste, ki menijo, da so ta toplotna nihanja izključno posledica naravnih ciklov, ter da ljudje s tem nimamo nič. (Med tema skrajnostma je seveda še nekaj vmesnih stopenj, po katerih smo ljudje s svojim vplivom resda sokrivi za pospeševanje sicer povsem naravnih ciklov).

Znanstveniki se ločijo še po enem vprašanju. Večina jih meni, da nas čaka prevroča bodočnost. Manjšina pa, da lahko, ne glede na trenutna gibanja, v kratkem pričakujemo nastanek nove ledene dobe.

Znanstvena in manj znanstvena kopja se torej lomijo ob ugotovitvah, ki napovedujejo bodisi vročino bodisi mraz. In zlasti ob ugotovitvah, ali smo zato krivi ali vsaj sokrivi ljudje s svojimi dejavnostmi in v tem primeru lahko vsaj nekoliko vplivamo na morebitno zavlačevanje teh procesov, ali pa ljudje nimamo s tem nič in lahko samo čakamo, katerim preizkušnjam nas bodo izpostavili bogovi.

Sam se pridružujem tistim, ki menimo, da so to povsem nepomembna vprašanja in da niso nič drugega, kot zapravljanje časa. Časa, ki ga nujno potrebujemo za preureditev celotne človeške družbe na način in v smeri, ki bosta sposobna ustrezno ravnati tako v primeru segrevanja kot v primeru ohlajanja svetovne klime. In s tem povezanih sprememb v bivalnih in pridelovalnih razmerah.

Spremembe tehnologij in gospodarskih dejavnosti v celoti, usmerjene v zmanjševanje izpusta toplogrednih plinov nikakor ni nesmiselno, kot meni (tudi) prof. Singer. Še manj je to zgolj nepotreben strošek. Še zlasti, če vemo, da strošek za enega pomeni vsaj prihodek, zaslužek, če že ne tudi dobiček za drugega. Torej: čeprav na stroške uveljavljenih dejavnosti in tehnologij prispeva tako k razvoju novih, energetsko ustreznejših in s tem tudi bolj zdravih tehnologij in, seveda, uvaja kopico novih gospodarskih dejavnosti. In z njimi oziroma v njih celo zaposluje ljudi!

Poleg tega v ekološko sprejemljivost usmerjen razvoj vsaj skuša skrbeti za čim boljšo izrabo surovin. Nekaterih med njimi namreč, pa če to verjamemo ali ne, pričenja primanjkovati. Verjetno je res, da za časa našega življenja še ne bo zmanjkalo ničesar – razen morebiti hrane, ki jo sedaj tako radi uporabljamo kot nadomestek gorivu za pogon transportnih sredstev. Ampak, po preteku dveh, treh generacij se že lahko zgodi, da bodo naši potomci soočeni s kritičnim pomanjkanjem katere od vitalnih rudnin.

Le kako se bodo navadili spet živeti brez žepnih telefonov, če bo zmanjkalo, recimo, iridija?

In dokaj majhna je verjetnost, da bomo v času nekaj deset let že sposobni rudariti po sosednjih planetih. Poleg tega pa ne vemo, ali bomo tam našli tukaj izginule surovine.

Torej, kot rečeno: povsem nepomembno je, ali smo podnebne spremembe povzročili ljudje in prav tako nepomembno je, ali lahko te verjetno res predvsem naravne procese upočasnimo ali pospešimo. Prav tako ni najbolj pomembno vprašanje, ali nam grozi vročina ali mraz.

Pomembno je, da kakršnekoli že te podnebne spremembe bodo – in bodo! – bodo krepko spremenile naše življenjsko okolje.

V primeru nove ledene dobe, o čemer bi lahko prof. Singer povedal veliko več, bo, kot je bil pred nekaj več kot 10.000 leti (omenjeni profesor pravi, da pred 12.000 leti), pretežni del Evrope, Sev. Amerike, Azije in verjetno tudi J. Amerike in morebiti celo Avstralije pokrit z ledom. Verjetno pa bo takrat (spet) zelo rodovitna Sahara.

Za ljudi bo to seveda zelo problematično, A ne katastrofalno. Že zato, ker so najsevernejši predeli sveta doka redko naseljeni in bodo predvidene prve migracije sorazmerno lahko obvladljive. Ko bosta mraz in z njim led segla južneje, na področja Skandinavije, Kanade, morebiti Nemčije in celo severnega dela Kitajske, bo ljudi, ki bodo bežali pred ledom, že precej več. A takrat se bo tudi začelo nižati morje in s tem sprostilo nove kopne površine, padavine na področjih sedanjih puščav se bodo povečale in s tem bo nastalo tudi kar precej novih naselitvenih površin.

Huje bo, če imajo prav tisti, ki napovedujejo nadaljnje segrevanje ozračja in s tem še bolj pospešeno topljenje ledu. Res je, da danes nikakor ne moremo predvideti, kako bo to vplivalo na oceanske tokove: kateri bodo spremenili smer in kam, kateri bodo prenehali obstajati in kam bodo usmerjeni novi. Vemo pa, da so oceani in njihovi tokovi eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši (so)ustvarjalec svetovnega in posledično tudi lokalnega podnebja. Zato tudi ne moremo vedeti, kakšen bo bodoči razpored verjetno pogostejših padavin.

Vsekakor pa vemo, da bo stopljeni led z Grenlandije, Arktike in Antarktike pomembno povečal količino morske vode. In ker voda pač nekje mora biti, se bo morje bolj ali manj dvignilo. Za koliko metrov je kajpak odvisno od tega, koliko ledu se bo stopilo.

A že nekoliko skromnih metrov bo še kako prizadelo velike dele priobalnega kopnega in ga bodisi zmanjšalo, poplavilo, bodisi spremenilo v slana močvirja. In v teh okoljih bo tako rekoč takoj prizadetih nekaj 100 milijonov ljudi! Kam z njimi?

Rešitev za vse te probleme je treba iskati v družbenih odnosih. V svetovni politiki in posledično v vrednostnem sistemu, ki bo moral preiti iz sedanjega spodbujanja samozadovoljnega hedonizma v sistem, ki bo temeljil na resnični solidarnosti in razumevanju Drugega. Zlasti tistega Drugega, ki bo ne po svoji krivdi, v neskončnih težavah.

Namesto, da tako kot sedaj usmerjamo pretežni del svojega znanja v iskanje načinov, kako zavarovati svoj neupravičeni družbeni in osebni standard pred tistimi, ki bolj ali manj neposredno ta standard vzdržujejo, se bomo morali čim prej naučiti živeti nekoliko skromneje. Del tega našega standarda bomo morali prepustiti tistim, ki ga ustvarjajo. In, ki že sedaj živijo v skrajno skromnih razmerah. Mnogi niso le na robu lakote, ampak so že krepko zakoračili čezenj. Oziroma, privilegirani del človeštva vsaj sedaj niti pomisli ne, da bi jim omogočili, da se vrnejo na to stran tega roba. Nasprotno, z vse bolj nasilnimi metodami jih potiskamo čedalje globlje v prepad.

Nujno je torej, da vso to v nasilno varovanje naropanih privilegijev usmerjeno energijo pričnemo uporabljati v drugi smeri. V smeri, ki bo zagotavljala enakopravnejšo delitev svetovnega bogastva zdaj in, ki bo omogočila solidarno premagovanje težav, kakršne bodo na enem ali drugem koncu sveta živečim povzročile podnebne spremembe. Mrzle ali vroče. Vseeno.