V trenutno izjemno napetem mednarodnem političnem dogajanju lahko (zastonj!) spremljamo vrhunsko predstavo, kakršni je kos le redko katero mladinsko lutkovno gledališče. Ob tem sem sam impresioniran predvsem nad izvrstno mimetično sposobnostjo igralcev, ki v najpomembnejših odločitvah brez zadržkov privzemajo preizkušene metode otrok za krajšanje časa. Oglejmo si jih!
Prva igrica se imenuje podajanje odgovornosti vročega podpiska in zelo spominja na otroški ekvivalent vroči krompirček. To je igra za več oseb, predvsem za ministrskega predsednika, zunanjega ministra in kralja. Igralci se postavijo v krog, pri tem pa si jabolko spora vztrajno podajajo, sledeč cilju, da bi predmet bil v njihovih rokah navzoč čim manj časa. Zmagovalec je tisti, ki si z rok uspe umiti največ pepela, izgubi pa tisti, ki se je najbolj opekel.
Naslednja igrica se imenuje oslovski korenček. Spominja na tisti znan štos, pri kateremu oslu na ledja privežemo palico, s katere na eni strani binglja korenček, na takšen način, da je le-ta tik pred oslovskimi očmi. Sledi neusmiljena gonja živali za tem korenčkom, v upanju, da ji bo uspelo le-tega dohiteti in posledično požreti. Pri tem se seveda korenček cel čas izmika in napori živali so zaman. Igrica je zelo zabavna za gledalce, medtem ko je za osla pogubna. Ekvivalent temu bi lahko bili večletni napori mlade države, ki se želi vključiti v vojaško organizacijo, a se ji ta neusmiljeno izmika. Ko je vendarle že tik pred vstopom, ko že razpira usta, da bi naposled zaužila sladek sad dela, pa začne sam sad, cilj vsega prizadevanja, nepopravljivo gniti. Tako mladi državi nikdar ne uspe požreti korenčka tako, kot bi si želela.
Tretja igrica se imenuje ugani glas skritega moža, vse pa spominja na skritega gosta, ki čepi za odrom theatra mundi, izgleda pa takole: neka televizija širom po svetu objavi posnetek nekega glasu, ki namenoma govori takšne reči, ki gredo v nos ostalim igralcem. Prav ti igralci morajo sedaj razkrinkati ta skrivni glas in ugotoviti, komu pripada. Pri tem ne velja pravilo, da je imetnik glasu nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže, temveč ravno nasprotno – osumljenec je kriv, dokler ne uspe pokazati, da je nedolžen. No, sicer pa se zdi, da resnični imetnik glasu sploh ni pomemben, umetnost igrice je namreč bolj v tem, da glas na vsak način uporabiš proti tistemu, ki te najbolj iritira.
Vse podobnosti omenjenih igric z resničnimi, bodisi fizičnimi, bodisi pravnimi osebami ali pa institucijami, so zgolj plod naključnega naključja in nič več kot to – kako bi lahko sploh bile, saj vendar gre za gledališke predstave in ne za resnično dogajanje!