Teolog dr. Drago Ocvirk se bo težko pritožil nad svojo prisotnostjo v Večeru. 30. marca letos, recimo, si jo je zaslužil trikrat. Na prvi strani, v »Bobu dneva«, po izbiri Večerovih novinarjev, in hkrati na peti strani pravi naslednje: »Moderni svet je poln starih krščanskih kreposti, ki so ponorele.« (Večer, 30. 3. 2005) Ista oseba je v sliki in besedi predmet uredniške izbire še na tretji strani v izjavi »Rekli so«. Naključje? Niti ne. Saj res, zakaj bi gospod teolog v Večeru nastopil enkrat, če lahko isti dan nastopi trikrat? Ne, s tem seveda ne mislim reči, da časopis Večer postaja katoliški dnevnik, morebiti se le kakšen novinar trudi v to smer.
Se domislek (ocvirk?) gospoda teologa Ocvirka zdi privlačen? Gotovo na prvi pogled zveni dobro, čeravno ni ekspliciran. Ima pa resno težavo: nekaterim se zdi znan. Tisti, ki berejo razpravo Orthodoxy znanega angleškega pisatelja G. K. Chestertona, lahko v njem preberejo tudi naslednje: »The modern world is full of the old Christian virtues gone mad.« Neverjetno, ampak očitno je umrli Chesterton dobesedno prevedel Ocvirkovo misel v angleščino! No, ali pa je morebiti bilo obratno? Kratko preverjanje ponuja sila zanimivo rešitev: dr. Ocvirk je avtor spremne študije k slovenski izdaji istega Chestertonovega dela iz leta 1908, v kateri ta zagovarja (in po svoje kritizira) krščanstvo. Torej je zdaj jasneje vidno, kdo je koga »prevajal«. In kje tiči problem? Verjetno v temle: dr. Ocvirk bo zdaj seveda rekel, da nikoli ni trdil, da je ta citat njegovo avtorsko delo. In časopis Večer se bo branil, da pač ne more odgovarjati (ali preverjati) resničnega avtorstva svojih bobov dneva, tedna in leta. Vsi skupaj pa se bomo čudili, kako lahko analiza družbenega in religioznega stanja iz l. 1908 velja za posebno pogruntavščino leta 2005.
In ravnanje katerega od njiju je ali utegne biti posledica krščanskih vrlin, ki so malce podivjale? Sprenevedavo distanciranje gospoda teologa po tistem, ko je previdno molčal ob nepričakovano zasluženi pozornosti in slavi za svoj hipni miselni izum (nepoštenost in neiskrenost), ali pa mogoče Večerova sicer hvalevredna akcija promocije menda izvirne ideje, ki naj nam da misliti in osvetli duha, brez preverbe točnosti ali avtorstva (»najti in nagraditi bob, četudi ukraden«)?
Le kdo bi vedel. Živimo v ponorelem svetu, kajne?