Ko je avtor, katerega identiteta naj ostane anonimna, v Večeru dne 14.10.02 napovedal Nietzschejevo večno vračanje istega, namreč “Pandur teatra” v Maribor, si verjetno niti ni mislil, da se bodo njegove napovedi uresničevale s takšno hitrostjo. Ksenija Mišič je namreč mesec ali dva po končni razsodbi, ekspeditivno torej, postala članica ansambla Drame SNG Maribor. Naj spomnimo: Mišičeva je tista oseba, ki bi morala večkrat nastopiti v sodnem procesu proti Teobaldu Pajniku, upravniku SNG Maribor v času Pandurjevega teatrovanja (primerjaj Večerova poročila z obravnav: 29. maj 2002, 6.7. 2002, 3.10.2002). Toda tej Stopovi igralki leta 2002, ki je skupaj s Pandurjem preživela sedem dolgih let v eksilu po svetu, se nikoli ni ljubilo priti do Maribora na sodne obravnave – namesto tega je sodišče vedno znova ugotavljalo, da ji ne more vročiti pozivov na različnih naslovih po svetu. V obrazložitvi sodbe, v kateri so bili seveda vsi oproščeni (če si je kdo za hip domišljal kaj drugega, je zgolj naivno razkril svojo omejenost v dojetju insceniranosti procesa), je tožilstvo celo zapisalo, da njenih pričevanj v resnici sploh ne potrebuje. Ta učinek “kislega grozdja” oziroma zanikanja lastnih proceduralnih stališč verjetno izvira iz globokega uvida tožilcev v lastno željo po tem, da bi Mišičevo še kdaj ugledali v Mariboru. Podobno kot je zavračanje sodnih pozivov za prihod v Maribor pri Mišičevi že ves čas razodevalo hrepenenje, da bi se rada vrnila v to mesto. In na koncu, ker smo si podali roke, smo zadovoljni vsi: Maribor in gledališče se lahko znova pobahata s svojo divo, kot ji pravijo, Mišičeva je srečna, ker je sodišče po svetu več ne zalezuje, sodišče pa je zadovoljno, ker je končno spoznalo, da je bilo to zalezovanje, ki je igralko primoralo v dolgoletno vandranje po svetu, ves čas odveč.
Pa naj še kdo reče, da na svetu ni lepše, če si med sabo pomagamo!