27. 4. 2011 Zofijina bodica

Kaj pa radio Marš?

Avtor:

Te dni se Radio Marš, emblem mariborskega neodvisnega medija, pravzaprav kulturne ustanove, dobesedno sesuva vase: v kleti študentskega doma številka šest na koncu Gosposvetske se okoli njega rušijo zidovi. Finančno je v dolgovih, oropan in izčrpan, konceptualno je v slepi ulici, programsko na psu, oddajanje visi na nitki, sploh zaradi gradbenih del, spletna stran ne dela, le redki sodelavci in gorečneži ga še držijo pokonci. Pa vendar je, nihče ne ve po kakšnem čudežu, radio še živ, letos februarja je praznoval 21. obletnico. Marsikdo ob tem presenečeno dvigne obrvi, kajti za mnoge je mrlič in še številnejši menijo, da si krsto tudi zasluži. Nekateri, celo brez osebnih razlogov, direktno navijajo za takšno rešitev. Zakaj, ne znajo povedati. S tem implicitnim očitkom o svoji odvečnosti zadnja leta svojega mukotrpnega življenja živijo tudi marševci, entuziastično vztrajna peščica, že leta  brez honorarja, ki ji bodo vsak hip pošle še zadnje moči – takšen vtis sem dobil, ko sem se z njimi pogovarjal te dni. Obstaja lep simptom občutka lastne zaničevanosti, kajti dnevno ga, hoteno ali ne, pošiljajo v eter: med najbolj pogosto predvajanimi »reklamnimi« jingli je tisti, kjer nam vrtijo izjavo mimoidoče (študentke?) na ulici. Točneje, njen odgovor na vprašanje, ali posluša Marš. Gospodična veselo in samozavestno pove, da ga ne. Brez razlage sicer – običajno je od vas niti ne zahtevajo. In to je vsa vsebina jingla. Bizarno bogokletno, konceptualno nemogoče, piarovsko zgrešeno? Kateri radio v mestu in širše bi si upal v etru svoje frekvence nastopiti z negativnim mnenjem svoje nesojene klientele, celo glede npr. poslušanosti, torej temeljnega cilja svoje produkcije?

Omenjeni jingle je simptom trenutnega stanja, v katerem se je Marš znašel, orisuje nam njegovo samodojemanje in javno recepcijo. Začnimo z dvema publikama, ki se tvorita na podlagi reakcije nanj. V prvo skupino sodijo vsi, ki takoj pomislijo, da je radio čisto izgubil kompas: ob njegovem poslušanju si predstavljajo destruktivne študentske luzerje, intelektualne zombije iz nekega paralelnega in zato nevarnega sveta, asocialne dušice brez potence, idealiste brez stika s študentsko in siceršnjo realnostjo, nenazadnje bizgece brez znanj o osnovnih piarovskih postulatih. V drugo skupino sodijo vsi, ki jingla ne razumejo na prvo žogo, ker skušajo misliti. Recimo na tak način: kaj pa če ni koncipiran kot reklamna poteza podjetja, temveč vsebuje ironično kritiko takšnega ravnanja? Kaj pa če v njem ne smemo razbirati indiference marševcev do lastnega oglaševanja, temveč ga razumeti kot opozorilo, da ne želi biti mainstreamovski medij? Kaj pa če je v njem navzoča imanentna kritika populacije, ki bi radio morala poslušati, pa ga ne? Kaj pa če smo, upoštevajoč dejstvo, da je radio edina frekvenca, ki vrti »neposlušljivo« alternativno glasbo, deležni pridržanega zrcala lahkotnosti našega glasbenega konformizma, zaužitega s komercialnih radijev?

Radio je v zadnjih letih, iz meseca v mesec pa vedno bolj, po naključju postal simptom še nečesa. Medtem ko po mestu vsakodnevno donijo pozivi h kulturnim eksplozijam in so novinarji dodobra scufali rokave in manšetne gumbe novih kulturniških Prometejev – tistim, ki so nevednim Mariborčanom po dolgih sivih letih menda prinesli abecedo in umetnost -, so marševci februarja ob obletnici sklicali tiskovno konferenco, da bi na njej izrekli dramatični apel javnosti, še zdaleč ne prvi – radio hira, na smrtni postelji mu tečejo zadnje sekunde življenja. Zgodilo se ni nič, na tiskovko ni bilo niti enega novinarja. Kako je sploh mogoče reči, da so mediji solidarnostno storili vse? In prav zato je radio simptom tovrstnega zanikanja – namreč spontane produkcije kulturnih praks, etabliranih, domnevno pravih in pristnih, kar potiska vse druge na margino, na rob ali celo čez njega, torej v brezno neobstoja. Naj spomnim, Marš je, tako se radi sami hvalijo, dolgo veljal za valilnico medijskih kadrov: špikerjev, glasbenih urednikov, tehnikov, urednikov.  Številni današnji znani novinarji so tam pustili svoja učna leta – danes se nanj in njegovo usodo gladko požvižgajo, na sedmine ne hodijo, ker raje igrajo vlogo svojih medijskih šerifov, diskretnih odločevalcev o življenju in smrti, kulturnosti in nekulturnosti. Etablirana kultura je OK, neodvisna ne. EPK je mariborski vrhunec etablacije kulture, Marš je skriti vrhunec njegove zahteve po deetablaciji, zato je percipiran kot njeno maksimalno dno. V tem smislu bi lahko celo rekli: radio Marš je resnica mariborske kulture. Poglejte, kaj se dogaja z njim in videli boste, kaj se dogaja z njo.

Zakaj bi morali storiti vse, da ga ohranimo? Ker je neprecenljivo dragocen prostor družbene neodvisnosti, eden zadnjih. Ker predstavlja še eno zadnjih pribežališč avtonomije duha. Ker potrebujemo misel, če ne že možnost prostora zavračanja kapitalističnih principov proizvodnje onstran diktatov oglaševanja. Ker kot državljani zahtevamo mesta, skozi katera se lahko, čeprav na margini, artikulira kritična refleksija družbenega, kjer se akterji lahko predajajo mišljenju alternativne družbe in alternativnih rešitev, temelječih na principu odgovornosti, solidarnosti in vizije v boljši jutri. Takšne margine družba preprosto rabi, da bi vedela, kje je njen konec in njena meja. Ker obstaja kot multituda, kot bi rekla Hardt in Negri, torej ne skozi principe istovetenja in enotenja (kulturniških) vladarjev, temveč skozi, v danem primeru, zahtevo po spreminjanju družbe in njenem revolucioniranju. Prav v tem smislu (kulturniški) vladarji vedo, da je njihova moč omejena in da ga preči ljudstvo na margini. Ali, povedano bolj banalno v žanru glasbenega: vsem se gnusi degutantna goveja in pop muzika komercialnih medijev, vsi vemo, da potrebujemo glasbeno odrešitev, vključno z lastniki teh »govedorejskih« radijskih postaj. In prav v tem njihovem strahu pred resnico, in seveda našem lastnem nezadovoljstvu, je moč radia Marš – podobno velja za vse druge, neglasbene sfere programskih vsebin.

Kaj storiti? Nujno in takoj morajo vsi odgovorni stakniti glave in radiu omogočiti življenje, ne le preživetje: vodstvo, sodelavci, ustanovitelji, svet zavoda, univerza, lokalna skupnost. Nihče ni povsem brez greha iz preteklosti. Ustanovitelji, Društvo za podporo radiu Marš, nam dolgujejo »državotvorno«, torej »maršotvorno« potezo, tudi za ceno morebitne ustanovitve novega zavoda – zdaj gre zares. Programski in nadzorni organ, sveta zavoda, je že podal kazenske ovadbe proti nekaterim vodilnim v preteklosti, kar se je pohvalno zgodilo prvič – toda zdaj mora svojo kontrolno in svetovalno vlogo opraviti do konca. Lokalna skupnost in občina v njenem imenu morata spregledati, da EPK kultura ni edina kultura ter ponuditi infrastrukturno in materialno pomoč. Univerza v Mariboru mora uvideti, kakšen prestiž pomeni imeti študentski radio in avtonomno cono kritičnosti – novi rektor dr. Danijel Rebolj je svojo zavezanost poštenosti in akademski svobodi že večkrat javno izkazal. Predvsem pa bi smeli od slovenskih medijev in novinarjev pričakovati nekaj požrtvovalne iskrenosti v obliki odpiranja prostora javni refleksiji o tem, kaj je kultura in kaj ni, kaj je govejega v njej in kaj ne, kaj sodi vanjo in kaj ne. Ter predvsem in nenazadnje, odpreti možnost vprašanju, ali v Mariboru po novem sledimo le še hamletovski kulturniški dilemi »Biti v EPK ali sploh ne biti?« Ob tem jim ne bomo nič zamerili, če se bodo razgovorili še o honorarjih in razglednih točkah režiserjev taiste šentflorjansko-shakespearjanske drame.

EPK bo resnica mesta, so nam patetično dejali. Mogoče se panoptični kulturniški pogled, ki je razgled nad resnico mesta, ne odpira z zamišljene maksimalne centralne točke sredi Studencev. Mogoče ta pogled, ki ne potrebuje razgleda, seže le do bele stene v kleti zaprašene sobe brez oken na koncu Gosposvetske.

O MARŠu v oddaji Tranzistor

http://tvslo.si/predvajaj/tranzistor/ava2.97679740/

Iz poraza v poraz do končne zmage - radio MARŠ dandanes

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=26753

Obletnica Radia Marš

http://tvslo.si/predvajaj/obletnica-radia-mars/ava2.96283815/

Marš je praznoval mednarodno polnoletnost

http://www.dostop.si/Novica.aspx?ID=1176

Med poslušanostjo in radijsko realnostjo

http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042334887

Oznake: