Delov novinar je dne 19.2. 2003 razkril, kako je nekdanji obrambni minister, obtožen zlorabe uradnega položaja, s tem ko si je prigrabil 117 kvadratnih metrov veliko stanovanje, ostal cel in nepoškodovan. Celo več: verjetno se kje na glas krohota. Primer je namreč v treh, štirih letih zastaral, do obravnave pa sploh ni prišlo. Krapež z ostalimi ovadenimi niti enkrat ni rabil niti stopiti skozi vrata sodišča!
Spodaj navedeni članek Zofijini objavljamo v celoti. Ker je zgovoren po sebi in ker je fin primerek chronique scandaleuse našega sodstva. In ker nikakor ne sme utoniti v pozabo.
Zanima pa nas, kako se bo do tega primera opredelila generalna tožila gospa Zdenka Cerar. Če že vztraja in nikakor noče odstopiti s svojega položaja iz prenekaterih podobnih primerov, najbolj eklatantno primera Petek. V vsakem, prav vsakem trenutku ji je primer Krapež treba pomoliti pod nos. In terjati odgovor.
Boris Vezjak,
Zofijini ljubimci
Delov članek
Kako je zastaral primer Krapež
Sodišče odigralo vlogo nemega statista
Sojenje prelagali do zastaranja – Vprašljivo opravičilo obdolženih: volilna kampanja in poškodovano koleno
Ljubljana – Alojz Krapež je bil (skupaj s še petimi delavci obrambnega ministrstva) obtožen zlorabe uradnega položaja, ker se je leta 1998 kot obrambni minister preselil v 117 kvadratnih metrov veliko stanovanje obrambnega ministrstva. Okrajno sodišče v Ljubljani je glavno obravnavo, na kateri bi sodili Krapežu in preostalim štirim obtoženim v zadevi, razpisalo kar sedemkrat in jo vedno prestavilo – dokler ni zadeva absolutno zastarala. Krapežu in preostalim sploh niso sodili.
Ena prvih zadev, ki se jih je po imenovanju 13. marca 1998 lotil obrambni minister Alojz Krapež, je bilo reševanje lastnega stanovanjskega problema. Takrat je živel kot podnajemnik v ljubljanski Šiški. Krapež v svojih potrebah ni bil skromen. Da bi ministrstvo dobilo denar za nakup 117 kvadratnih metrov velikega stanovanja, je prodalo tri manjša stanovanja, ki so bila sicer namenjena (pod)častnikom Slovenske vojske. Za ministrovo stanovanje so namreč odšteli več kot 30 milijonov tolarjev. Pri čemer minister kot vladni funkcionar sploh ni upravičen do vojaškega stanovanja.
Krapeževo ravnanje je tožilstvo razumelo kot kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja v sostorilstvu z Marijo Ribič, takratno državno sekretarko ministrstva. Pomoči pri tem kaznivem dejanju pa so bili obtoženi še Marjan Lešnik, državni podsekretar ministrstva, Bojan Žmavc, generalni sekretar, in Franci Kodela, načelnik oddelka za stanovanjske zadeve na ministrstvu. Zatrjevana kazniva dejanja so bila po prepričanju tožilstva storjena med 16. marcem in 15. septembrom 1998. Policija je državnemu tožilstvu kazensko ovadbo poslala 31. decembra istega leta, tožilec pa je po zbiranju dodatnih obvestil v predkazenskem postopku neposredni obtožni predlog pri okrajnem sodišču v Ljubljani vložilo 22. avgusta 1999.
Nadaljnja pot zadeve Krapež na okrajnem sodišču je zelo zanimiva.
Prva glavna obravnava je bila razpisana za 26. maja 2000. Okrožna državna tožilka je sodišče 18. maja zaprosila, naj se obravnava preloži zaradi občnega zbora Društva državnih tožilcev. Sodnica je prošnji ugodila, obravnava je bila preložena.
Druga glavna obravnava je bila razpisana za 29. september 2000. Jože Hribernik, Krapežev odvetnik, je sodišču poslal predlog za preložitev obravnave, ker je bila razpisana le dobra dva tedna pred parlamentarnimi volitvami. Krapež je predsednik ene izmed političnih strank in se zaradi številnih obveznosti, obravnave ne bo mogel udeležiti, je trdil odvetnik. Sodnica je glavno obravnavo preklicala.
Tretjo glavno obravnavo je razpisala za 17. maja 2001. A tudi takrat ni šlo. Za preložitev je prosil odvetnik Marije Ribič, ki je imel na ta dan na okrožnem sodišču v Mariboru razpisano priporno kazensko zadevo. Tudi Bojan Žmavc je sodišču poslal predlog za preložitev in predložil zdravniško potrdilo, da je na bolniški zaradi poškodbe levega kolena. Sodišču je pisal še Marjan Lešnik in tudi sporočil, da je bolan. Sodnica je obravnavo preklicala.
Četrto glavno obravnavo je razpisala za 7. junij 2001. Zdaj je za preložitev zaradi poškodovanega kolena spet prosil Žmavc, Marjanu Lešniku in Franciju Kodeli pa vabilo ni bilo vročeno. Zato je sodnica obravnavo preklicala.
Peto glavno obravnavo je razpisala za 13. julij 2001. Predlog za preklic je poslal Žmavc s še zmeraj poškodovanim kolenom. “Zato je sledil preklic obravnave,” je v poročilo predsednici okrajnega sodišča Tadeji Zima zapisala sodnica, ki je obravnavala zadevo Krapež.
Šesta glavna obravnava je bila razpisana skoraj leto pozneje – za 14. maj 2002. Tokrat težav niso imeli obdolženi, ampak je tožilstvo prosilo za preložitev obravnave, ker se bodo tožilci udeležili konference generalnih državnih tožilcev iz EU. Predsednica okrajnega sodišča v Ljubljani je prosila, da se obvestilo tožilstva upošteva, vodja kazenskega oddelka pa je izdal odredbo, da je treba to obvestilo upoštevati. Obravnava je bila preklicana.
Sedma glavna obravnava je bila razpisana za 5. julij 2002. Kljub številnim odredbam je bilo vabilo vročeno le Krapežu in Ribičevi. Tako je bila preklicana tudi sedma obravnava. Tokrat dokončno, saj je sodišče 17. septembra lani obtožni predlog zoper vseh pet obdolžencev zavrglo, ker je dva dni prej nastopilo absolutno zastaranje zadeve.
Zadevo so torej od avgusta 1999, ko je bil vložen obtožni predlog, do septembra 2002, ko je zastarala, prelagali in prelagali, ne da bi obtoženci sploh stopili v sodno dvorano.
Ali sodnica res ni imela nobene druge možnosti, kot da je v zadevi igrala vlogo statista? “Zakon ima ustrezne določbe, ki omogočajo učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To so določbe, ki zagotavljajo prisotnost obdolženca na glavni obravnavi in sodišče ima vse možnosti, da ta pooblastila uporabi,” meni Blaž Kovačič, asistent na katedri za kazenskopravne znanosti na ljubljanski pravni fakulteti.
Pogledali smo torej zakon o kazenskem postopku. Možna bi bila recimo razdružitev postopka tako, da bi obdolžencem sodili posebej. Pa tudi vprašljivih opravičil obdolženih ne bi bilo treba vedno sprejeti. Recimo tisto, da Krapež ne more na sodišče, ker ima volilno kampanjo. Pa poškodovano koleno Bojana Žmavca. V zakonu je med vzroki za preložitev od bolezni izrecno navedena samo duševna bolezen, ne pa poškodovano koleno. Zakon pravi, da se glavna obravnava preloži, če se izkaže, da je “obtoženec po storitvi kaznivega dejanja začasno duševno zbolel ali da je pri njem nastala začasna duševna motnja, ali če so podane druge ovire, da se glavna obravnava ne more uspešno izvesti do konca”. Sodišče ima na voljo tudi instrument prisilne privedbe, če presodi, da se obdolženec izmika. Izkušeni pravni strokovnjak nam je, ko smo mu predstavili primer Krapež, dejal, da lahko sodnik vsako zadevo pripelje do konca, če le hoče.
Rok Praprotnik