Načelna in kritična drža Zofijinih v odnosu do projekta Evropske prestolnice kulture je doživela še enega žal predvidljivih ciničnih vrhuncev z dejanjem, ko je bil društvu, ki mu pripadam, izstavljen račun za plačilo kazni v višini 750 evrov. Veliko denarja za povsem denarno obubožane entuziastične iskalce resnice, ob katere si sleherni lokalni politik, ki ima tri minute časa, obriše svoje umazane roke in čezenj pljune. Že ve, zakaj. In ni edini.
Naš poziv k bojkotu fotografske razstave o zgodovini Izraela sicer ni bil del kakšnega posebej načrtovanega dvoma v projekte EPK, ampak se je razvil spontano na podlagi vabila v okviru epekajevskih Kulturnih ambasad. Iz njega smo s kolegicami in kolegi, tako kot npr. BDS Slovenija, jasno razbrali, da se že v napovedi pojavljajo nekatere nedopustne imperialistične interpretacije v duhu politike apartheida nad Palestinci. Zaradi tega smo pred dogodkom pozvali Zavod EPK in mesto Maribor k načelni in odgovorni drži do izraelsko-palestinskega vprašanja in kasneje izpeljali spontani ulični protest ob sami otvoritvi razstave.
Uspešni nismo bili: Zavod EPK in mesto se nista odzvala ali prisluhnila, pač pa nas je opazila policija in na koncu izstavila račun za plačilo globe. Ker naj bi protestniki 24.5.2012 kršili 2. odstavek 38. člena Zakona o javnih zbiranjih, saj tri dni pred »shodom« le-tega nismo prijavili. Kako naj prijavimo shod tri dni prej, če zanj prav nismo vedeli niti dobrih 24 ur, je ključno vprašanje za naše pravnike in pravosodne organe – in tudi za najširšo splošno javnost, ki želi gojiti pravico do svobode zbiranja na javnem prostoru. Ali pa nam ni mar?
Osebno razumem problem s svobodo zbiranja in izražanja mnenja kot nesmisel zakonodaje, a ob opisanem dogodku tudi kot simptom, v katerem se je metaforično zgostila vsa konfliktnost problematizacij projekta EPK in mariborske kulture vobče. Povedano drugače, napad na svobodo zbiranja na javnem mestu je nujna rezultanta silnic v danih razmerah. Naj naštejem nekaj vidikov teh večplastnih antagonizmov.
Zofijini smo bili v času trajanja EPK in predvsem v njegovih začetkih eden najbolj propulzivnih skeptikov. O tem obstaja kopica apelov na naši strani in nenazadnje tudi posebna stran za spremljanje dogodkov, ki je vpričo velike ignorance javnosti in predvsem premišljenega bojkota lokalnih medijev ugasnila – medijski aparat je pač projekt EPK odločil podpreti, nobenega dvoma. Naša opozorila po nevarni kulturni segregaciji žal niso dosegla niti mariborske kulturne scene, ki se je raje pustila vpreči v voz EPK kot ostati izločena – in dilema »ali si del EPK ali te ni« je iz dneva v dan postajala večja realnost.
Zofijini smo nadalje opozarjali na nedopustno marginalizacijo alternativne kulturne produkcije, izgubljanje njenih kohezivnih moči, saj je ločnica med alternativno in etablirano kulturo postala perfidno zabrisana in dokončno izgubljena v polju epekajevske hegemonije. Nekateri mariborski alternativci so s svojim sodelovanjem pri teh procesih hegemonizacije, za nameček s sumljivim političnokulturniškim pedigrejem, za majhne pare prodali svojo identiteto, se postavili v suženjska razmerja z občino in nenazadnje sami dobili izstavljen račun ob zadnjih preklicih občinskih razpisov. No, to je le eden od računov. Biti nenačelen se jim ni izplačalo.
Sam osebno sem v neštetih zapisih na tej strani opozarjal na še eno dejstvo: ne le na idejne, ideološke, konceptualne, sistemske, kadrovske, politične, finančne in druge nekonsistence ali nepravilnosti, ki se odvijajo v projektih EPK, spremljal sem tudi intrigantne okoliščine obravnave skepse ali kritike, na kakšne načine sta utišani, zmerjani, cenzurirani in zasmehovani. In se je zgodilo: namesto bombastične renesanse kulture se je Maribor sprevrgel v prostor prisilnih diktatov, ki imajo za svojo hrbtno plat ne-kulturno ali anti-kulturniško obnašanje njenih protagonistov tudi v segmentu, ko je treba drugim tako ali drugače odvzeti besedo. Tako kot na ravni politike in družbenega življenja vobče se je razvil poseben mentalitetni kod antikritike. Mesto je začelo postajati prostor spodrezanega duha in zavezanih jezikov, ne le korenin, je moje večkrat ponovljeno spoznanje. Čeprav opažam, da se v zadnjih mesecih tega celo vodilni lokalni novinarji z bogato cenzorsko izkušnjo začenjajo zavedati, to bolj interpretiram kot bežanje pred njihovo lastno odgovornostjo pred prihajajočo politično in finančno kataklizmo mariborske občine na čelu z jeklenim županom, da o kulturnem in mentalnem opustošenju po odhodu epekajevske garniture iz mesta sploh znova ne izgubljam besed.
Zakaj tako dolg ekskurz? Ker je v prav zgoraj opisanem elementu lažje razumeti dogodke okoli protesta z izstavljenim računom kot logično nadaljevanje istega: na eni strani tiha epekajevska solidarizacija z apartheidom v Izraelu, na drugi neke vrste apartheid kulturnikov v Mariboru. Mar to ne gre imenitno skupaj? Na eni strani prefinjeno rezanje kritičnih jezikov, na drugi formalno odvzemanje pravice do svobode izražanja na javnem mestu, ki se skriva kot poanta za prepovedjo zbiranja. Na eni strani javna, družbena in politična moč, kimanje, denar, samohvalilna »kultura«, na drugi strani nemoč margine, dvom, bankrot in boj za kulturo, ki je prejkoslej bitka za pogoje njene svobode. In brez svobodnega izraza je verjetno ni, ali pa je vsaj ta bolj bledične in ponižne vrste.
Protestna akcija Zofijini žal torej žanje točno tiste vrste reakcij in dogodkov, ki podpirajo začetne hipoteze o kulturnih marginah, segregaciji in cenzuri. In to v bolj zaostreni obliki, kot sem si sploh predstavljal. V času, ko si lahko v EPK privoščijo marsikaj, mali kulturni producenti hirajo od lakote in se za nameček borijo še za človekove pravice in dostojanstvo – ob plačilu kazni. Ko se v EPK hvalijo, da so Gulnaro Karimovo, hčerko uzbekistanskega diktatorja, povabili, citiram, da bi »v Mariboru lažje ugotovili, kaj je s kršenjem človekovih pravic v Uzbekistanu« (saj res, to je bila naknadna izmikajoča se razlaga, češ da so z vabilom le provocirali), se na eni strani odvija afirmacija tistih, ki samoumevno podprejo politiko apartheida. Na drugi strani pa protestirajo oni, ki bodo ob zagovoru človekovih pravic potisnjeni v kot morali braniti še ustavne pravice. In, seveda, poleg vsega izobčeni in šikanirani, plačati denarno ceho za svojo moralno držo.
Maribor je res evropska prestolnica pristne človeške kulture – na zemljevid je postavila občečloveške vrednote, razgalila bedo, pokvarjenost in umazanijo kulturnih in političnih elit, na drugi strani pa k sreči pokazala, da načelnost, pravičnost in poštenost še nekaj veljajo, tudi če jih diskreditiramo do konca.