17. 7. 2011 Zofijina bodica

Neoliberalizem kot ideologija

Slavoj Žižek, povsod znani in cenjeni mislec, za katerega misel je seveda najbolj pomembno to, da je naš človek, Slovenec, je nedavno v ljubljanskem Kinodvoru (14. julija 2011) med drugim povedal, da je sklicevanje na »neoliberalizem« kot na najpomembnejši razlog razmer, v katerih te čase živimo in se z njimi soočamo, samo floskula. Metanje peska v oči neukih in premalo mislečih ljudskih množic. In nadaljeval češ da je liberalizem (ali neoliberalizem) zgolj ideologija, ki pa z dejanskostjo obstoječih medčloveških odnosov nima veliko, če sploh kaj skupnega. Nekoliko kasneje se je razgovoril o jeziku, govoru. Ta naj bi bil sredstvo za mučenje (torturo) in žrtev mučenja (torture). Sočasno!

Oboje drži. In oboje si je mogoče razlagati na različne načine. In oboje je mogoče celo povezati.

Osnovna definicija liberalizma je, da je vsaj v politiki – zadevi, ki naj bi skrbela za urejanje vzdržnih in sprejemljivih medčloveških odnosov – namenjen označevanju tiste oblike urejanja teh odnosov, ki temelji na osebni svobodi posameznika. V idealni obliki naj bi to pomenilo, da je država, politična institucija, izumljena prav z namenom urejanja že omenjenih medčloveških odnosov, pristojno izključno za varovanje in zaščito te slehernikove svobode. In naj bi potemtakem delovala zgolj v primerih, ko bi nekateri izmed teh posameznikov delovali na način, s katerim bi omejevali svobodo drugih. Odveč je ob tem poudarjati, da tak ideal izhaja iz predpostavke, da mora država zavarovati svoje državljane (in druge, ki se bodisi stalno bodisi začasno nahajajo pod njeno jurisdikcijo) zlasti pred njo samo. Torej pred državo kot takšno.

Neoliberalizem, izraz, ki je nastal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in katerega pomen se je v tem času nekajkrat spremenil, danes lahko razumemo predvsem kot nadgradnjo »čiste« liberalne zamisli o skoraj popolni odsotnosti države z idejo, po kateri je prav močna država tista, ki mora zagotavljati svoboščine. Sedaj usmerjene predvsem v nekaj, čemur se povsod pravi »svobodni trg«. Kar pa je, podobno kot liberalizem, neoliberalizem in podobni pojmi, zadeva, ki se je ne da enovito in natančno opredeliti.

Vsi ti pojmi, vse te besede, torej vnašajo zmedo v razumevanje in jih lahko zato povsem brez očitkov vesti umestimo v Žižkovo razmišljanje o jeziku in govoru, ki sta po eni strani orodje za mučenje in po drugi žrtvi tega istega mučenja.

Je pa vso to kolobocijo mogoče tudi raz-rešiti. Čeprav je kajpak povsem mogoče, da bodo tudi takšni poskusi označeni kot mučenje jezika (ali mučenje z jezikom) in, da se bo s tem malokdo strinjal. Zlasti ne tisti, ki so zavestni ali nezavestni verniki neoliberalizma.

Še ena Žižkova razlaga s tega srečanja je uporabna v obravnavi neoliberalizma kot ideologije. V razpravi o bolonjski reformi je v zvezi z njo povedal, da ga ne zanima, kakšno so bile zamisli snovalcev te reforme. Tudi to ga ne zanima, ali je razumevanje tistih, ki naj bi se reformirali v skladu s tem načrtom pravilno ali ne. Zanima ga namreč zgolj, kaj in kako se v zvezi in v imenu te reforme dogaja, počenja. In s tem seveda nihče ne more biti ravno zadovoljen. Čeprav tega ni izrecno povedal, ga je mogoče razumeti tudi tako: če tisti, ki naj bi bolonjsko reformo izvajali, tega ne počnejo v skladu z njo, potem je reforma slabo zastavljena ali pa je njeni razlagalci ne znajo primerno razložiti.

Podobno velja tudi za neoliberalistično ideologijo.

Govoriti o vsemogočni »nevidni roki« trga, ki lahko deluje le v razmerah svobodnih udeležencev na tem trgu, je mučenje jezika in z jezikom. Ker ob tem do sedaj še ni bilo sprejeto soglasje o tem, kaj so zadeve, kot so »trg« ali »svoboda«. In še kar nekaj je takšnih znamenitih, v vseh in vsakršnih okoliščinah vsestransko uporabnih pojmov,  o katerih pomenu ni najti nikakršnega soglasja. Vsak si jih razlaga po svoje.

Čudovita gesla francoske meščanske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo – so bila navadna floskula že takrat, ko so nastala. Ne bratstvo, ne enakost in še najmanj svoboda nikoli niso bili predvideni za vse ljudi. Tedanji revolucionarji so stremeli po enakosti, svobodi in bratstvu tistih, ki so s svojim premoženjem – del meščanstva – dosegli ali, velikokrat presegli do tedaj vladajoče plemstvo. Svoboda, enakost in bratstvo so bili do revolucije pač rezervirane za tiste, ki so do tega imeli pravico po rojstvu.

Kolikor je bilo te svobode, enakosti in bratstva namenjeno podrejenim, delavskim slojem, je bilo omejeno zgolj na potrebe porajajoče se industrije. Na zemljo in zemljiškega gospoda vezani tlačani pač niso mogli svobodno, enakopravno in bratsko zapolnjevati praznin, s katerimi so se soočale nastajajoče tovarne pri iskanju delavcev.

In, enako kot v tistih davnih časih tudi sodobni liberalci, neoliberalci, libertarci in kar je še podobnih označb nikakor ne menijo, da naj bi bili vsi ljudje svobodni. Po njihovem prepričanju je svoboda še kako vezana na lastnino nad materialnimi dobrinami. Oziroma nad proizvodnimi sredstvi. Vključno z zemljo. In, če hočete, zrakom in vodo. (Zraka si za sedaj sicer še niso prisvajali, vodo – pitno vodo! – pa že!).

Tista velika večina prebivalstva, ki je ne moremo prištevati niti med lastnike pomembnejših dobrin, kaj šele proizvodnih sredstev, pa naj bi bila svobodna, enaka in bratska le v toliko, kolikor je najbolj nujno potrebno za kolikor toliko prosto prehajanje med različnimi ponudniki zaposlitev.

In, ker sta svoboda in s tem liberalizem sopomenki za odgovornost, je seveda od vsakega posameznika odvisno, koliko prilagodljiv bo v vsakdanji tekmi za vse bolj redka delovna mesta, ki so še na voljo.

Žižkovo mnenje, da je neoliberalizem zgolj ideologija (po Marxu je ideologija namenjena zamegljevanju in s tem opravičevanju vsakokratnih oblastniških razmer), je zato mogoče razširiti še vsaj na pojem »svoboda«.

Ta pojem, tak kot je in zlasti tako, kot se ga (zlo)rablja, je prav tako samo ideologija. Sredstvo, namenjeno vzbujanju upanja in s tem mirnemu prenašanju vse bolj nerešljivih vsakdanjih tegob.