23. 12. 2003 Cenzurirano, Zofijina bodica

Vsi Drnovškovi dvorni etiki ali o vrednotah po domače

Drnovšek je res od muh. Znova in ven dokazuje svojo nepoučenost, nazadnje celo v zadevi o izbrisanih. Žalostno. Toda odkar se pri dr. Drnovšku zbirajo različni modreci in debatirajo o prihodnosti Slovenije, smo presunjeni. Najprej zato, ker doslej politiki niso kazali kakšnega zanimanja za intelektualce. Drugič, ker nismo bili navajeni, da bi kdo njihovo mnenje vsaj deklarativno upošteval. Tretjič zato, ker smo ganjeni nad izborom modrecev in ključem, ki se za izbor uporablja. Četrtič, ker doslej od večinoma smešnih puhlic in osebnih travm nismo slišali nič uporabnega.

Ista zgodba se je potrdila v novembru 2003, ko so modreci razpravljali o vrednotah. Kot se za temo spodobi – kadarkoli je stvar etična ali moralna, filozofov nihče ne povoha, četudi je etika natanko filozofska disciplina – smo bili deležni karseda neverjetnih besed in ocen o stanju vrednot na Slovenskem, vendar od nefilozofov: teologov, laikov, publicistov, sociologov-statistikov itd. Preletimo tri prispevke, ki so jih mediji najbolj izpostavili: dr. Tineta Hribarja, dr. Jožeta Krašovca in Alenko Puhar. Začnimo z dr. Hribarjem, edinim povabljenim filozofom, ki se je tjakaj očitno kvalificiral predvsem kot akademik: po njegovem je vprašanje vrednot povezano ne s prihodnostjo, temveč pogledom v preteklost. Tako do povojnih pobojev, ki so zločin revolucije, še vedno nismo razvili odnosa in “iz omar še vedno padajo nepokopani mrtveci, ki nimajo grobov in spomenikov”. Dejal je, da “s tem moramo počistiti, ne z lustracijo, temveč s katarzo.«

Kaj imajo vrednostni sistemi Slovencev predvsem in najprej s spravo in zločini revolucije, ni čisto jasno. Seveda se lahko strinjamo, da odprava krivic, ustrezni napisi na grobovih itd. prispevajo k politični in tudi čisto osebni harmonizaciji kar nekaj posameznikov in političnih skupin, vendar bi težko trdili, da je svetost življenja, zrcaljena v »spravi« in pravici do groba, natanko tista usodna vrednota, brez katere ne bo slovenstva. Preostali dve trditvi, češ da smo Slovenci zaradi odprave smrtne kazni kar »Evroslovenci« in da so slovenske vrednote lahko le del univerzalnih, se s tem ne ujemata. Avtor bi moral trditi, da smo zaradi nespravljenosti manj Evroslovenci, ampak kaj, ko smo se mednje kvalificirali že zaradi odprave smrtne kazni…

Če Hribarja še lahko razumemo in mu očitamo zgolj neparadigmatičnost njegovega prikaza o stanju vrednot, pa nikakor ne moremo naslednjega akademika, dr. Jožeta Krašovca. Ta je globokoumno ugotovil, da tisto, kar je negativno, slabo, ni vrednota. Rešitev Slovenije pred svetovno kataklizmo je jasna: “Obstajajo vsi razlogi, da naša država prizna Sveto pismo in mu da ustrezno vlogo v učnih programih. S tem, ko bi leto 2007 priznali za leto Svetega pisma, bi tudi poudarili, da smo narod knjige,” je prepričan teolog Krašovec.

Zakaj bi morali imeti Sveto pismo, ki je v svoji Stari zavezi »slaughterhouse«, zbirka karseda neverjetnih, ostudnih, nesmiselnih in sadističnih zgodb, v učnih programih in jo častiti kot knjigo vseh knjig, ni čisto jasno. Kaj naj bi recimo otroci počeli z zgodbo o Jahveju, ki je nad egiptovsko ljudstvo zapored poslal deset strašnih kug, ki so napolnile Nil s krvjo in zagrnile Egipt v temo, nato pa končno poslal angela smrti, ki je pomoril prvorojence vseh egipčanskih staršev? Biblija je seveda vse kaj drugega kot zbirka desetih božjih zapovedi, pa tudi trditev Krašovca, da (tudi) slovenska kultura temelji predvsem na teh zapovedih, je, četudi benevolentno dopustimo njihov pomen in koristnost, vse prej kot nepristranska in skromna.

Alenka Puhar je Drnovškovim izbrancem pokazala zemljevid, kamor je Evropo narisala v dveh barvah glede na umrljivost dojenčkov. V rdeči Evropi, ki predstavlja Zahod in kamor spada tudi Slovenija, je “človeško življenje bistveno bolj cenjeno, sveto kot na Vzhodu. Človek je bistveno večja vrednota.” Slovenija se k sreči nahaja v tej razviti Evropi, za katero je značilna višja stopnja tolerance in demokratičnosti. Kaj to pomeni? Če je torej v Romuniji mortaliteta karseda visoka, bi po Puharjevi morali iz tega sklepati, da je človek v tej državi manjša vrednota?! Ali mogoče celo, da ima Romunija manj vrednot? Takšna trditev je abotna: to bi pomenilo, da bi recimo v Romuniji, če bi več vlagali v zdravstvo in zdravo prehrano, lahko izmerili odlično stanje vrednot le na podlagi zmanjšane mortalitete, kar se zdi skregano z zdravo pametjo. Človeške vrednote so pač veliko več od tega, kar je vrednota človeka po sebi (karkoli že to je), in seveda se ne merijo le po enem tako zelo kontingentnem kriteriju.

Vsakdo, ki količkaj pozna delo omenjenih, ve, da je vsak prodajal zadeve, ki ga najbolj tarejo. Drnovškovi izbranci so tako v svojih premislekih bolj pokazali, da jih zanimajo lastne travme kot karkoli drugega. In da bi bile njihovi problemi merilo tega, kar moramo Slovenci prevzeti za svojo vrednoto, je seveda izraz neverjetnega egoizma.