Nadaljevanje zgodbe o javnem pozivu Zofijinih ljubimcev
Dobra dva meseca minevata, odkar smo na slovensko vlado, predstavnike slovenskih političnih strank, vse medije in javnost naslovili »Poziv k pregonu administracije Georgea W. Busha za zločine proti človeštvu«. Počasi je čas za inventuro. Kakšni so torej rezultati poziva?
Naj spomnimo, v pozivu smo vpričo rastočega števila obremenjujočih dokazov proti administraciji Georgea W. Busha in njenih storjenih zločinih pozvali slovensko vlado in vse druge pristojne institucije, da se glede omenjenega primera uradno izrečejo in v skladu z črko zakona tudi ukrepajo.
Po naši vednosti sta poziv objavila dva slovenska medija: dnevnik Večer in spletna televizija Vest.si. Prijeli smo nekaj komentarjev širše javnosti, v glavnem v podporo našemu pozivu, bilo pa je seveda tudi kar nekaj takšnih, ko so izražali skepso in opazke o naivnosti našega početja. Čeprav, je treba dodati, v naši ideji še zdaleč nismo osamljeni in se pozivi k pregonu vrstijo praktično po vsem svetu. Kaj pa slovenska vlada? Po kakšnem mesecu čakanja na odziv smo predstavništvo vlade kontaktirali osebno. Po štirinajstih dneh telefonskih pogovorov in raziskovanja, kam bi omenjeni poziv lahko zašel, so se nas usmilili in določili celo odgovorno osebo v kabinetu predsednika vlade, ki mu je bilo naloženo to verjetno nadležno opravilo. Minil je novi mesec, a odziva še vedno ni. Vse slovenske politične stranke, parlamentarne in zunaj parlamentarne, ki imajo svojo spletno stran in tam navedene kontakte, smo prav tako zaprosili, da izrazijo svoja stališča. Prejeli nismo niti enega odgovora. To pove marsikaj tudi o bontonu in komunikaciji strank in slovenske vlade.
Zavedamo se, da se v času krize marsikomu zdi naša pobuda drugotnega pomena. Nekoliko drugačno perspektivo dobimo, če se zavemo, da je ravno kriza, s katero se danes spopadamo, rezultat molka vpričo brezpravja. Naša vlada je v tem času obravnavala celo vrsto vprašanj, ki so na posreden način povezane z »našim« primerom. V nobenem od teh primerov se ni vrednostno opredelila, ampak je igrala vlogo ubogljive, poslušljive in nekritične države, ki sledi svojim »gospodarjem«. Poenostavimo: nihče ne vpraša zakaj, samo kako, kdaj in koliko. Recimo: koliko vojakov bomo poslali v Afganistan, Irak? Koliko zapornikov bomo sprejeli iz zapora v Guantanamu? Kako bomo izpolnili cilje, ki nam jih postavlja EU, zveza Nato, Mednarodni denarni sklad itd.?
Nekaj debate je sprožil le apel Obamove administracije, naj sprejmemo katerega od nesrečnikov iz zapora v Guantanamu, ki ga ZDA do januarja 2010 nameravajo zapreti. Slovenija, ki je slepo podpirala Busheve protidemokratične avanture in zločine, bi se vsaj v tem primeru lahko odzvala. Pa se tudi glede tega za zdaj še ni. Tudi med poslanci je bilo o tej temi le malo kritičnega diskurza. Nekajkrat se je teme lotil le poslanec Franco Juri, in sicer najbolj neposredno na 2. redni seji državnega zbora 27.1.2009, ko je ob zaprtju Guantanama izpostavil dvoličnost slovenske oblasti do vprašanja kršenja človekovih pravic. Takole je začel: »Nedavno sem opozoril na vprašanje, ki nas zadeva posredno in ima mednarodno razsežnost, to je hudo kršenje človekovih pravic, včasih tudi v imenu demokracije, ki se je dogajalo v zadnjih letih in se še dogaja, žal, s strani največje in najbolj demokratične velesile na svetu.« In zaključil, da je čas, »..da bi se tudi Slovenija končno oglasila in dokazala, da je pripravljena tudi s svojo soodgovornostjo prispevati ne le k svojemu državnemu, ampak tudi globalnemu, mednarodnemu procesu saniranja teh hudih kršitev in krivic.«
Tudi mednarodno se zdi, da se vprašanje umika drugim prioritetam (in teh seveda nikoli ne zmanjka). Ljudi, neposredno odgovorne za pogube današnjega časa, pa se celo nagrajuje. Tony Blair se tako recimo omenja kot kandidat za mesto predsednika EU, ki ga omogoča nova lizbonska pogodba, Bush pa za velike vsote predava po univerzah (baje kmalu pride tudi na turnejo po Evropi) in uživa sadove dela na svojem ranču. Tudi v Ameriki je glede tega vprašanja (ob priročni gospodarski krizi) bolj ali manj ostalo pri scenariju, ki ne obeta razpleta. Obama se od zadeve previdno distancira: »V zvezi s celotno zadevo spoštujem občutke, ki jih je situacija prinesla. Šli smo skozi temne in boleče poglavje v naši zgodovini. Vendar v času velikih izzivov in neenotnosti z iskanjem krivca in prelaganjem krivde zgolj zapravljamo čas in energijo«. Center za ustavne pravice – neprofitna organizacija, ki so jo ustanovili odvetniki, ki so se v 60-ih letih borili za državljanske pravice -, je ob Obamovi odločitvi, da ne preganjajo uradnikov, ki so ukazali mučenje v Guantanamu, podala izjavo: »To je največje razočaranje sedanje uprave, za katero se zdi, da noče podpreti zakona, na podlagi katerega bi preganjali uradnike, ki so storil kazniva dejanja«. Larry Cox, ameriški predstavnik Amnesty International, je Obamo zavrnil z besedami, da »…so imele ZDA dovolj časa za premislek….Obama je dejal, da so Američani narod zakonodaje, ampak zakoni imajo pomen le, če so izvršeni. ZDA imajo jasne zakone, ki prepovedujejo mučenje in hkrati dve tretjini Američanov podpira preiskavo dejanj, ki so bila storjena v njihovem imenu. Tega dejanja ne bi imenoval iskanje krivca, temveč klic k pravičnosti, ki je prišel veliko prepozno.«
Ob tem pa praktično ves čas prihajajo do nas novi nesporni dokazi o zločinih. Nedavno se je na spletu pojavilo poročilo mednarodnega odbora Rdečega križa o tem, kako so Američani mučili zapornike v Guantanamu in tajnih zaporih obveščevalne agencije CIA. To strogo tajno poročilo iz leta 2007 je na spletu objavil avtor Mark Danner. V dokumentu je med drugim navedeno, da so ameriškim vojakom in agentom CIA pri mučenju pomagali tudi zdravstveni delavci. Danner je ob tem zapisal: »Politika v ZDA bi se morala soočiti z mučenjem, administracija Baracka Obame bi morala v imenu države imenovati avtoriteto, ki bi ugotovila, kaj se je dogajalo. Pri tem ne gre nujno za kazenski pregon, kajti agenti CIA so mučili na podlagi odločitve predsednika Georga Busha. Že od junija 2004 je znano, da je Busheva administracija ukazala mučenje zapornikov, pa se še vedno ni zgodilo nič, še vedno smo samo šokirani«. Ameriško vrhovno sodišče je nedavno s tesno večino zavrnilo odločitev prizivnega sodišča, ki je Pakistancu Džavaidu Ikbalu, ki je bil po krivem zaprt in mučen, ker so ga sumili, da je povezan s teroristi, dala pravico do tožbe proti nekdanjemu pravosodnemu ministru Johnu Ashcroftu in direktorju FBI Robertu Muellerju. Razmerje pet proti štirim ustreza enako minimalni večini republikansko nastrojenih sodnikov na vrhovnem sodišču.
V času, ko razpravljamo in obsojamo nekatere zgodovinske odločitve, kot jih razprava o totalitarizmih, pozabljamo na novodobne zgodbe enake teže. Seveda ni narobe sklepati, da bomo čez kakšnih 50 let ali stoletje podobno obsojali dogodke današnjega časa. A komu bo to v zadoščenje in kako bo to vplivalo na naše prihodnje odločitve? Še ena lekcija, kako nas zgodovina ne nauči ničesar. Morda bodo v tistem času obsodili današnji čas in odgovorne, a bo pravici na ta način kako zadoščeno? Zakaj ne ukrepamo zdaj, ko lahko ima pravni poseg dejansko neki učinek, ki ne bo le formalne in simbolne narave?