Projekt »The Miniature Earth«, ki na slikovit način svetovno statistiko skrči na vas s sto prebivalci, nas pouči, da če svojo hrano shranjujemo v hladilniku, svoje obleke v omari, imamo posteljo, v kateri lahko spimo in nad glavo streho, smo bogatejši od 75 odstotkov svetovnega prebivalstva. Z drugimi besedami, spadamo med 25 odstotkov tistih, ki imajo stanovanje na človeka dostojnem nivoju bivanja. V tem oziru se lahko v Sloveniji zares počutimo privilegirane, saj je med nami le malo takšnih, ki svoje eksistence nimajo rešene na ta način. Kakorkoli nenavadno se to sliši, navkljub visokim etičnim in ekonomskim standardom, ki jih ne glede na vse krize še vedno dosegamo, so med nami namreč tudi takšni ljudje. Imenujejo se brezdomci. V Sloveniji jih je uradno baje nekje med 1000 in 1500, neuradno pa še veliko več. Kar pa je zaskrbljujoče, vsak dan jih je vedno več.
Je dovolj, da za te ljudi na cesti skrbijo razne socialne organizacije ali je treba socialne programe širiti tako, da bodo brezdomci imeli slednjič možnost vrnitve v človeka dostojno življenje? Je naš cilj brezdomstvo izkoreniniti ali ga zgolj blažiti?
Razlogov, pojavnih oblik in definicij brezdomstva je več. Pojav je sila kompleksen. Najbolj vidna oblika, ki je tudi najbolj problematična, pa je tako imenovano cestno brezdomstvo. To so ljudje, ki so praktično prepuščeni samim sebi in cesti. Kar malo nenavadno se zdi, da kot skupnost nismo sposobni ali mogoče celo nočemo poskrbeti za to malo in pomoči potrebno skupino ljudi, čeprav nas k temu spodbuja tako institut socialne države, ki je (še vedno) zapisan v naši ustavi, kot 25. člen deklaracije o človekovih pravicah, v katerem se omenja pravica do takšne življenjske ravni zdravja in blaginje ljudi, ki vključuje stanovanje, zdravniško oskrbo in potrebne socialne storitve. Če malo pobrskamo po naših zakonskih predpisih hitro ugotovimo, da brezdomstva slovenska zakonodaja praktično ne pozna. Še huje, Slovenija na tem področju nima nobene prave strategije. Ustava Republike Slovenije je do 23. decembra 1991, do razglasitve nove ustave, jamčila stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini. S to pravico je ustava občanom zagotavljala pravico, da pod pogoji, ki jih je določal zakon, trajno uporabljajo takšno stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Nova Ustava RS iz leta 1991 tega več ne jamči, pač pa vsebuje določbo, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Ideološki premik, ki pa je imel zelo hitro zaznavne posledice. Če do leta 1991 brezdomstva praktično nismo poznali, ga od takrat spoznavamo še predobro. Brezdomci so od takrat viden, čeprav ne ravno cenjen simbol družbe, kjer je brezdomstvo sinonim za neuspeh in grožnja tistim, ki se neusmiljenemu ekonomskemu sistemu ne znajo ali nočejo prilagoditi.
Probleme brezdomstva danes v Sloveniji milijo socialne službe in predvsem določene nevladne organizacije, brez katerih bi bil položaj za marsikoga od brezdomnih praktično nevzdržen. Toda, ali ni naša dolžnost, da za te, ki so izpadli iz sistema, poskrbimo na način, kot bi zelo verjetno poskrbeli za svojo družino in prijatelje? In zakaj tega na ravni države ne bi uredili sistemsko? Bolj civilizirane in zrele družbe so to že znale. Odpravo brezdomstva je na deklarativni ravni podprla tudi EU. To je prvič nakazala že leta 2008, konec lanskega leta pa to namero ponovno potrdila s sprejemom pisne deklaracije o evropski strategiji na področju končanja brezdomstva, ki kliče h končanju cestnega brezdomstva do leta 2015.
Zakaj torej danes, v Sloveniji, že globoko v 21. stoletju, še vedno ali pa kot ugotavljamo, vedno pogosteje, videvamo na cesti ljudi, ki nimajo tega, kar se večini zdi za samoumevno? Pravega razloga ali argumenta za to ni. Da to do danes ni bilo formalno rešeno, priča samo o brezbrižnosti in nezainteresiranosti odgovornih. Edina trajna in smiselna je sistemska rešitev problema. Za zgled so nam lahko skandinavske države, v katerih je zakonodaja napisana tako, da je vsaka lokalna skupnost dolžna poskrbeti, da v njihovi skupnosti ni nikogar brez strehe nad glavo. Streha nad glavo oziroma stanovanje, pa je prvi pogoj, da se lahko človek sploh postavi nazaj na pot kolikor toliko normalnega življenja. Namreč že za minimalni standard, imenovan socialna pomoč, ne moreš kandidirati, če nimaš stalnega naslova. Torej, dajmo ljudem vsaj to možnost. Zahtevajmo stanovanje za vsakogar, ki ga potrebuje! Potenciala za to imamo, ob več kot 20 000 praznih stanovanjih, gotovo dovolj.
Ranljive socialne skupine, kakršna so brezdomci, bodo vedno potrebovale podporne mehanizme, kot jih pri nas zelo uspešno nudijo organizacije kot so recimo »Kralji ulice«. Toda to ne sme biti izgovor ali opravičilo odgovornih, da je na tem področju vse že storjeno. Vsaj dokler so na cesti ljudje, ki so brez osnovnih socialnih pravic in možnosti za dejavno in aktivno vključevanje v družbo. Kot civilizirana skupnost smo svojim manj uspešnim članom dolžni zagotoviti vsaj minimum možnosti za dostojno življenje. Nekaj, kar bi hoteli tudi zase, kolikor nas kdaj doleti podobna nesreča.