Vsaka država se začne z mejo. Meja je otipljiv dokaz njenega obstoja, nekaj, kar jo ločuje od drugih, zaradi česar se uresničujejo konvencije in ideje o njej.
V mojem spominu je še vedno živ trenutek, ko sem prvič prečkal mejo Republike Avstrije iz Češke republike. To je bil mejni prehod Mikulov–Drasenhofen na cesti A5 iz Brna na Dunaj. Takrat sem prvič poskušal ujeti realnost na avstrijski strani meje, vsrkati njeno drugačnost. Opazoval sem tamkajšnje stavbe, v bistvu podobne tistim na češki strani, čeprav bolj urejene in sveže pobarvane, z več cvetja pred hišami in – kot se mi je takrat zdelo – z neverjetno dobro založenimi trgovinami, celo v manjših mestih in vaseh. Prehod meje ni bil sam po sebi nič posebnega, razen rutinske kontrole potnih listov – a moram povedati, da je bilo to že v začetku 21. stoletja. Evropa je bila polna optimizma, polna upanja, da bo celoten kontinent kmalu postal pravo območje brez meja, odprto tudi za države, ki še vedno čakajo na svojo »vrnitev v Evropo«.
Avstrija pa je bila država, ki je od otroštva spodbujala mojo domišljijo. Predvsem je bila to »stara dobra Avstrija«, ki se je končala leta 1918, a še vedno živi v obliki raznolikih artefaktov, ki so na voljo na bolšjih trgih v vseh večjih mestih nekdanjih kronnih dežel, pa tudi v arhitekturi mest, ki še vedno oblikuje njihov videz, vsaj v starem njihovem jedru. Mnoga od teh mest niso več povezana z Avstrijo: kot so, denimo, Černivci, Trst, Lvov in Sarajevo. Vendar v mojih mislih stara Avstrija še naprej živi, deloma tudi zaradi meja – včasih že zbledelih, nevidnih, skoraj neopaznih, kot je na primer stara meja med Avstrijo in Ogrsko v karpatskih prelazih, ki ločujejo nekdanjo Galicijo od madžarskih komitatov (okrajev) Ungvár in Munkács, danes pa Lvovsko regijo od Zakarpatske regije v današnji Ukrajini. Nekdanje meje pogosto še vedno vplivajo na vsakdanje življenje, kot na primer državna meja med Slovenijo (ki jo sestavljajo predvsem nekdanji avstrijski kronski deželi Kranjska in Štajerska) in Hrvaško (nekdanji avtonomni del ogrske krone sv. Štefana), ki v tem delu do nedavnega, ko sem prvič pisal ta besedilo, označevala tudi južno mejo schengenskega območja.
Iskanje, odkrivanje in spoznavanje zgodovinskega, družbenega in kulturnega konteksta teh nekdanjih meja na terenu me vedno navdušuje na vseh mojih potovanjih po nekdanji habsburški Evropi – od primorskega Trsta do galicijskega Lvova in od Cluj-Napoce na Sedmograškem do mesta Hradec Králové na severu Češke.
Mali Michi igra nogomet na meji
Nekoč leta 2008 sva z mojim avstrijskim prijateljem Michaelom pila pivo in se pogovarjala o načrtovani takrat zgodovinski širitvi schengenskega območja, ki naj bi od sedaj vključevalo države od Baltskega do Jadranskega morja. Michael mi je pripovedoval zgodbe iz svojega otroštva, ki ga je preživel na meji.
„Na meji?“ sem vprašal presenečen. „Da, moj oče je bil carinski uradnik na meji s Češkoslovaško. Spominjam se, da sem igral nogomet tik ob mejni zapori,« se je nasmehnil Michael.
Moja razmišljanja o mejah časa hladne vojne v Evropi so pomenila, da so me ravno takrat, ko so meje v našem delu Evrope začele izginjati, začele vse bolj zanimati. Predvsem z vidika njihovega vpliva na našo mentaliteto, na to, kako zaradi njih dojemamo sebe in druge – tiste, ki so nam blizu, a »na drugi strani ograje«.
Michael in jaz sva se spoznala med najinim skupnim delom pri letalski družbi Austrian Airlines, v tem času sem večkrat prečkal avstrijske meje – tako nevidne v zraku kot bolj oprijemljive na letališču Schwechat, pa tudi kopenske in celo vodne meje na Donavi.
Med letalskim boomom konec 20. stoletja je bila avstrijska nacionalna letalska družba več kot le letalska družba – bila je simbol tega, kako so Avstrijci sami poskušali predstavljati svojo državo skozi oči tujcev. Austrian Airlines je bila ustanovljena leta 1957 z združitvijo Air Austria in Austrian Airways (podjetja, ki je delovalo že v medvojnem obdobju), kasneje pa je bila ustanovljena holdingarska družba Austrian Airlines AG, ki je vključevala regionalni letalski prevoznik Tyrolean Airways, s sedežem v Innsbrucku, in Lauda Air, letalsko družbo, ki jo je ustanovil znani športnik in dirkač formule ena Niki Lauda.
We fly for your smile. Letimo za vaš nasmeh – to je bil slogan letalske družbe Austrian Airlines. V kombinaciji z barvami modro, zeleno in belo (in seveda rdečo iz nacionalnih barv) – ki naj bi v oglaševalskih materialih letalske družbe priklicala zeleno barvo alpskih travnikov, modro barvo neba in belo barvo zasneženih gorskih vrhov – je bil namenjen ustvarjanju podobe letalske družbe iz bogate alpske države, trdne in zaupanja vredne.
Gemütlichkeit – ta beseda se običajno uporablja za opisovanje posebnega občutka udobja, prijazne atmosfere, medsebojnega spoštovanja in zaupanja, ki prevladuje na Dunaju, vendar v nekem smislu odraža tudi duševno stanje Dunajčanov. Letalska družba, katere logotip je bila preprosto beseda Austrian v kombinaciji s stilizirano rdečo puščico, je poskušala poustvariti duh Gemütlichkeit v letalstvu. Ali je bil ta poskus uspešen? Po mnenju mnogih, ki se spominjajo letalske družbe pred njeno združitvijo z Lufthanso leta 2009, je bil. Letalska družba Austrian je v duhu Gemütlichkeit posebno pozornost namenjala skrbni in osebni storitvi za potnike ter jim hkrati omogočala, da so že med potovanjem začutili vzdušje Dunaja – na primer v okviru oglaševalske kampanje The Most Valuable Boarding Pass (Najbolj dragocena letalska vstopnica). V tej kampanji je vstopnica za let Austrian Airlines na Dunaj imetniku omogočala tudi popust pri vstopu v najbolj znane dunajske muzeje, kot sta recimo Albertina ali Belvedere.
Obrazi Dunaja
Seveda imam svoje spomine na Avstrijo in Dunaj – večinoma iz druge polovice 20. stoletja in konca prvega desetletja 21. stoletja. Moj Dunaj je bil precej drugačen od tistega turističnega in splošno znanega, čeprav je seveda vseboval pomembne elemente tudi tega. Vendar pa znamenitosti »mojega Dunaja« niso Stephansplatz ali Ring, ampak stari trening center v predelu Oberlaa na jugovzhodnem obrobju Dunaja, nekdanji delavski in danes večinoma turško-bosanski bezirk (okraj) Favoriten – kamor, za razliko od bližnjega Karlsplatza, turisti redko zaidejo; avtobusi, ki so vozili od schwechatskega letališča do Schwedenplatz ob Donavskem kanalu ali do železniške postaje Westbanhof na živahni nakupovalni ulici Mariahilfestrasse, ali železniške postaje Südbanhof, ki je bila živa priča obdobju hladne vojne – prav tja je namreč prihajala večina vlakov izza železne zavese.
Spomini na »moj Dunaj« mi v mislih prikličejo tudi izjemno raznolike obraze ljudi, ki sem jih spoznal med delom za letalsko družbo. Obrazi delavcev iz Turčije, Bosne in Srbije. Obrazi slovaških avtobusnih voznikov na poti v Bratislavo in tako imenovanih „enodnevnih Slovakov“ v dunajski podzemni železnici – ki so vsak dan potovali na delo na Dunaj iz bližnje slovaške prestolnice. Obrazi kolegov v izobraževalnem centru v predelu Oberlaa – iz Poljske, Češke, Romunije, Bolgarije, Hrvaške, Ukrajine, Irana, Turčije, Grčije, Izraela in drugih držav. Ali celo obraz Franciszka Jerzyja Kulczyckega, bolj znanega pod imenom Franz Georg Kolschitzky, čigar spomenik stoji na vogalu Kolschitzkygasse in Favoritenstrasse, v bližini vhoda v podzemno postajo Südtiroler Platz. Pravijo, da Evropa temu sinu Galicije, ki je imel tako pomembno vlogo pri bitki ob Dunaju leta 1684, dolguje navado pitja kave – kar je posebna, sicer zelo dunajska zgodba.
Branilec Sarajeva na letališču Schwechat
Še vedno vidim obraze na železniški postaji Südbanhof. Danes ostala le še spomin na številne potnike, ki so nekoč prečkali njene ne ravno udobne čakalnice. Luči peronov in kipi krilatih levov, ki so danes edini ostanki stare postaje, so bili postavljeni na območje nove ultramoderne postaje Hauptbahnhof, po popolni obnovi in preoblikovanju celotnega območja železniške postaje. Iz Südbanhofa sem večkrat med drugim potoval nekoč z vlakom v Bratislavo, kamor je vodstvo letalske družbe preselilo nekatere upravne oddelke iz Dunaja (tam se je nahajal tudi klicni center, ki je pokrival skoraj vso srednjo in vzhodno Evropo, pozneje pa so ga prenesli v Lvov).
In seveda stari potniški terminal na dunajskem letališču Schwechat, ki je bil dolga leta okno v svet za mnoge prebivalce našega dela Evrope.
Po vstopu Avstrije v schengensko območje leta 1997 je letališče Schwechat postalo eden glavnih letalskih mejnih prehodov, prek katerih so državljani „vzhoda” dosegli „zahod” Evrope, pa tudi prečkali Atlantik – in obratno. S tem je povezanih veliko zgodb. Nekatere so zabavne in neznane, kot na primer zgodba o dveh potnikih iz Moskve, ki so jim zavrnili vkrcanje na let za Dubrovnik, ker nista imela potrebnih dokumentov za vstop na Hrvaško. Osebje centra v tranzitnem območju je poskušalo z njima komunicirati v več jezikih – ker nista govorila angleško ali nemško, so med drugim posegli po hrvaščini in slovaščini. Poskusi, da bi potnikoma pojasnili, da morajo za nadaljevanje potovanja predložiti kopije povabila, hotelske rezervacije ali karkoli, kar lahko potrdi njuno bivanje na Hrvaškem, so bili na koncu uspešni. Potnika sta namreč to razumela po svoje – menila sta, da bosta situacijo, ki je nista razumela, rešila tako, da bosta letalskemu agentu izročila sveženj bankovcev, povezanih z elastiko, kar naj bi po njunem mnenju odpravilo vse težave.
Včasih so bile te zgodbe manj zabavne, a veliko bolj znane – kot na primer zgodba generala Jovana Divjaka, etničnega Srba in državljana Bosne in Hercegovine, ki je postal znan kot vodja obrambe Sarajeva med obleganjem mesta v letih 1992–1996. Pridržan je bil na letališču 4. marca 2011. Zahtevo za njegovo aretacijo na podlagi mednarodnega naloga za prijetje so vložile srbske oblasti, ki so Divjaka obtožile sodelovanja v domnevnih vojnih zločinih proti Srbom med obleganjem mesta. Avstrijsko sodišče je zahtevo za izročitev zavrnilo in Divjak se je vrnil v Sarajevo, kjer so ga množice prebivalcev mesta navdušeno sprejele.
Svobodno mesto Freistadt
Čeprav sem delo pri letalski družbi Austrian zapustil že pred več leti, me je najin stari pogovor z Michaelom o mejnih zapornicah nekje na avstrijsko-češki meji še vedno spremljal, dokler se ni končno uresničil v obliki novega potovanja. Nekega dne pred nekaj leti sem se odpravil na mejo – na obrobje Avstrije, o katerem mi je nekoč pripovedoval Michael. Želel sem slišati zaključek njegove zgodbe na terenu, zato sem Michaela prepričal, da se skupaj odpraviva na pot v njegovo rodno pokrajino.
Avtocesta A1 z Dunaja vodi naravnost proti zahodu; vožnja skozi Sankt Pölten proti Linzu traja približno 2,5 ure. V bližini Melka se cesta spektakularno vije ob Donavi – skozi čudovito dolino mogočne reke, med sončnimi griči, poraslimi z vinogradi, srednjeveškimi spomeniki v majhnih mestih, ruševinami gradov in baročnimi cerkvami na vzpetinah. V bližini Amstettna potnik prečka nevidno mejo med Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, pokrajina pa postane bolj gorska, z gozdnatimi Šumavskimi gorami (nemško: Böhmerwald), obronki Češkega masiva (Česká vysočina, nemško: Böhmische Masse) in številnimi zelenimi gorskimi pašniki v ozadju.
Zadnje mesto pred češko mejo je Freistadt, kar pomeni »svobodno mesto«. Gre za precej majhno mesto s približno 7500 prebivalci, ki spada v regijo Mühlviertel, eno od štirih zgodovinskih dežel, ki sestavljajo Zgornjo Avstrijo. Freistadt je bil nekoč ustanovljen kot mejno mesto za zaščito severnih meja Österreicha – Vzhodne marke. Njegova zgodovina sega v 13. stoletje, ko je bil pomemben center trženja, pridobivanja soli in rudnin železa na meji med deželami, ki so pripadale Habsburžanom in češkim kraljem. Mogočni obrambni zidovi, zgrajeni konec 14. stoletja, so do danes skoraj v celoti ohranjeni, zato se majhno mesto Freistadt ponaša z enim najbolje ohranjenih utrjenih starih mestnih jeder v Srednji Evropi. Ponaša pa se tudi z lokalno pivovarno, katere začetki prav tako segajo v 14. stoletje. Od srednjega veka do danes je mestni magistrat, ki je nekoč zastopal interese manjših delničarjev, tj. družin mestnih patricijev, še vedno delničar sodobne pivovarne. Po mnenju prebivalcev Freistadta je mestni svet kot pravna oblika družbe zadnji tovrstni primer upravljanja pivovarne v Evropi. Poleg vsega pa – kot so prepričani domačini – varijo najboljše pivo v Avstriji, morda celo širše.
Ulice Altstadt – obzidanega mestnega jedra – dajejo zaspan vtis, značilen za avstrijsko provinco. Hauptplatz leži v senci mestne hiše in stanovanjskih hiš z baročnimi fasadami, pobarvanimi v pastelne barve. Na vogalu mestnega trga se nahajata dva priljubljena lokala: slaščičarna in pekarna Kräuterbäcker Freudenthaler ter kavarna Café Lebzelterei Lubinger. Ozka ulica, ki ju ločuje in vodi z vogala trga, pelje proti gradu, v katerem je danes muzej (Mühlviertler Schlossmuseum Freistadt).
Z grajskega stolpa je ob lepem vremenu mogoče videti državno mejo, ki poteka približno 15 kilometrov severno od mesta, in mejni prehod pri vasi Wullowitz. Velik del muzejske razstave je posvečen meji: od časov monarhije do danes. Walter J. Pils, kustos zbirke carinske in finančne zgodovine muzeja Freistadt, ki je od leta 1964 do 1974 delal na bližnjem mejnem prehodu Wullowitz, mi pripoveduje zgodbo o meji ob številnih fotografijah in muzejskih eksponatih – ohranjenih avtentičnih uniformah carinskih uradnikov od časa avstro-ogrske monarhije do danes, značkah, informacijskih tablah (posebej opazen je velik avstro-ogrski dvoglavi črni orel na rumenem ščitu), opremi carinskega urada, dokumentih in predmetih, zaseženih med poskusi tihotapljenja. Ena od posebnosti mejnih struktur v Avstriji je, da sta carinski urad in mejna straža združena v eno službo: Zoll Wache.
„Razmere kot na Balkanu!“
Kot posledica prve svetovne vojne, po razpadu Avstro-ogrske monarhije, je bila zgodovinska regija Böhmerwald ali češko Šumava razdeljena med Češkoslovaško in Republiko Avstrijo.
Prve carinske hiše (imenovane Zollhaus) so bile zgrajene leta 1922, med njimi tudi ena v Wullowitzu. Vse stavbe na vseh mejnih prehodah v celotni Avstriji so bile podobne, saj so bile zgrajene po enakem načrtu, ki ga je odobrilo ministrstvo za finance na Dunaju.
Število carinskih postaj se je postopoma povečevalo in do leta 1937 je bilo na meji s Češkoslovaško skupaj 16 carinskih uradov, v katerih je bilo zaposlenih okoli 80 carinskih uradnikov. Po priključitvi Avstrije in ločitvi Sudetov od Češkoslovaške ter njihovi priključitvi Tretjemu rajhu je bilo delo avstrijskih carinskih uradov prekinjeno. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej so bile carinske stavbe uporabljene za različne namene, pogosto tudi kot skladišča.
Predvojni mejni prehodi so bili ponovno odprti šele v drugi polovici štiridesetih let 20. stoletja, vendar je proces ponovne vzpostavitve njihovega delovanja trajal več let. Carinski urad v Wullowitzu je bil ponovno odprt leta 1956, medtem ko je bil carinski urad v Weigeshlagu (zadnji) ponovno odprt šele leta 1978.
V začetku šestdesetih let 20. stoletja so bile delovne in življenjske razmere carinskih uradnikov še vedno zelo skromne, saj so se kazale posledice povojnih gospodarskih težav. Časopis Oberösterreichische Nachrichten je celo objavil fotografije iz Zollhausa v Wullowitzu in v članku z zgovornim naslovom Ples podgan v carinski sobi opisal razmere v začetku šestdesetih let:
»Miši veselo tekajo po stanovanjih carinskih uradnikov, podgane pa se potikajo po kleti, zato se morajo prebivalci oborožiti s palicami. V rjavi vodi plavajo mrtvi paraziti iz bližnje greznice […]. Prebivalci morajo sami poskrbeti za tesnjenje poškodovane kanalizacije v straniščih ter popravilo luknjastih tal in okenskih okvirjev. ›Razmere kot na Balkanu!‹ – tako potniki zgroženo opisujejo to mesto in ne morejo verjeti, da je kaj takega mogoče na avstrijski carinski postaji v Wullowitzu.«
Vendar se je stanje kmalu znatno izboljšalo.
Promet na tem mejnem prehodu v šestdesetih in sedemdesetih letihletih ni bil gost: komaj nekaj ducat ljudi na dan. Večina tistih, ki so prečkali mejo, so bili državljani Avstrije in Nemčije, nekoliko manj iz Češkoslovaške, občasno tudi iz Poljske; prihajale so tudi skupine, ki so potovale v Italijo ali Jugoslavijo oziroma se od tam vračale. Pristojbina za avstrijski vizum je takrat znašala 450 šilingov, kar je bilo skoraj 50 dolarjev, kar je bila za državljane tako imenovanih ljudskih demokracij na vzhodu Evrope precejšen znesek. Poleg tega po dogodkih leta 1968, ko so Sovjeti zatrli praško pomlad in uvedli tako imenovano »normalizacijo«, večina ljudi na Češkoslovaškem sploh ni imela možnosti pridobiti potnega lista.
Marija Snežna na obeh straneh meje
Pred nekaj leti sva se z Michaelom odpravila na kratek izlet v Český Krumlov. Český Krumlov, v nemščini znan kot Krumau, leži približno 30 kilometrov od mejnega prehoda Wullowitz – Dolní Dvořiště in je ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij na Češkem, takoj za Prago in Karlovimi Vary. Reka Vltava se na tem mestu lepo vijuga in ustvarja ovinke, v katerih leži pravljično staro mestno jedro, nad katerim se dviga renesančni grad Rožmberk. Ko sedim v enem od pivskih vrtov na bregu Vltave s kozarcem hladnega piva Pilsner ali Budvar, lahko mirno opazujem množice turistov, ki se valijo skozi staro mestno jedro – kot iz razglednice – od Muzeja mučenja do cerkve sv. Vida in naprej proti Muzeju voščenih figur. V mislih se sprašujem, kako je vse to izgledalo leta 1938, ko je pravljično mesto skupaj z vsemi Sudeti zasedel Tretji rajh.
Tisočletni rajh je na teh ozemljih trajal sedem let, nato pa je bilo v skladu s tako imenovanimi Benešovimi dekreti celotno nemško prebivalstvo mesta izseljeno.
Na avstrijski strani meje, na enem od hribov pred Wullowitzom, med vasema Leitmannsdorf in Leopoldschlag, stoji majhna cerkev Maria Schnee am Hiltschnerberg. Cerkev Marije Snežne deluje zgodovinsko, zato so podatki na kamnu in informacijski tabli ob njej presenetljivi.
»V spomin na pogosto obiskano milostno mesto Marije Snežne na južni meji Češke sta leta 1978 Johann in Josef Sturany s pomočjo donacij vernikov in izgnancev zgradila to kapelo. Med letoma 1983 in 1984 je bila na tem mestu zgrajena sedanja cerkev, arhitekturno oblikovana po vzoru cerkve Marije Snežne, ki je ostala na Češkem. Cerkev je 5. avgusta 1984 posvetil opat Schlägler Florian Pröll. Z lokacije na Hiltschnerbergu je vidna povezava z romarskim krajem Marije Snežne na Češkem.«
Napnem oči in res, na češki strani meje, za vrsto dreves, vidim silhueto identične cerkve. Marija Snežna se zdaj nahaja na obeh straneh meje, kar je dodatno pričevanje o tragični zgodovini 20. stoletja, ki jo je doživelo to idilično obmejno območje.
Brez meja
Ko z Michaelom zapustiva Wullowitz, zavijeva z glavne ceste in nekaj časa hodiva ob meji, ki jo označuje majhna reka, imenovana Maltsch v nemščini in Malše v češčini. Greva mimo Leopoldschlaga in nato Hammerna, kjer makadamska cesta poteka tik ob meji.
V Hammernu, tik ob reki, je še en majhen mejni prehod. Je eden najbolj idiličnih, kar sem jih videl v vsej srednji Evropi. Ob rečnem bregu stoji majhna lesena hišica z dvokapno streho, majhnimi okni, ki jih krasi cvetje. Vse skupaj spominja na pravljico o Janku in Metki ali na hišico sedmih palčkov, vendar resnost kraja ohranjajo napis »Zollgrenzbezirk«, državni grb in avstrijska zastava, ki plapola na majhnem drogu ob hišici. Po nekaj korakih čez most na reki Maltsch/Malše, ki sicer na tem mestu bolj spominja na potok kot na reko, stopim na češko stran. »Pozor! Státní hranice probíhají hraničním vodním tokem!« (Pozor! Državna meja poteka vzdolž mejnega vodotoka!) sporočajo rdeče črke na beli tabli. Malo naprej je videti steber s češkim grbom. Dva koraka nazaj – in spet sem v Avstriji.
Ko zapustiva obmejno območje, se za trenutek ustaviva v Windhaagu pri Freistadtu. Mesto je znano po tem, da je tu v letih 1841–1842 delal znani avstrijski skladatelj Anton Bruckner, predstavnik neoromantizma v klasični glasbi. Ogledava si cerkev sv. Štefana in spominsko ploščo na steni nekdanje šolske stavbe. Na vratih ene od enonadstropnih stavb na mirni, sončni ulici, ki po videzu sodeč gosti kavarno ali gästhaus, visi tabla z napisom »Geschlossen« – na sprednji strani pa je nekoliko poševno z oljno barvo naslikan napis:
BEZ HRANIC
GRENZENLOS
UNLIMITED
Avtor fotografije: Nikodem Szczygłowski
Več fotografij na: https://photos.app.goo.gl/QK6ywDqVxtFkW98XA