Slovenija ima izjemno razgiban in specifičen sistem lokalne samouprave, ki se je od osamosvojitve do danes zelo spremenil. V dobrih treh desetletjih samostojnosti prehodila nenavadno pot od sistema velikih komun do drobnih, močno lokaliziranih skupnosti. Medtem ko je bila ob osamosvojitvi leta 1991 lokalna oblast skoncentrirana v le 62 centrih, danes zemljevid Slovenije prepreda mreža 212 občin. Ta proces drobljenja ni bil le administrativen premik, temveč izraz močne želje prebivalcev po neposrednem odločanju o lastnem dvorišču, pločniku in vrtcu.
Leta 2026 tik pred državnozborskimi volitvami pa nas razvoj postavlja pred neizprosno ogledalo: ali smo v iskanju identitete in bližine oblasti žrtvovali ekonomsko učinkovitost? Vprašanje, ali je občina z nekaj sto prebivalci res sposobna generirati razvoj ali pa postaja le strošek državnega proračuna, ostaja eno najpomembnejših vprašanj slovenske politike, ki se vse bolj spogleduje z evropskimi primeri racionalizacije.
Slovenija je ob osamosvojitvi leta 1991 podedovala t. i. komunalni sistem iz prejšnje države. Občine so bile takrat veliki upravno-gospodarski centri. Imeli smo 62 občin. Te so bile velike, finančno močne, a pogosto oddaljene od potreb ljudi na podeželju. Ustava RS je predvidela prehod na klasično lokalno samoupravo. Število se je čez noč dvignilo na 147. Skozi leta so se zaradi lokalnih interesov in želje po hitrejšem razvoju obrobij občine vztrajno delile. Danes (januar 2026) jih imamo 212, od tega jih ima 12 status mestne občine.
Postavlja se vprašanje, zakaj je prišlo do drastične širitve. Glavni razlogi po mnenju stroke so bili ti, da so prebivalci manjših krajev imeli občutek, da se ves denar steka v center stare (velike) občine. Manjša občina namreč pomeni lasten proračun in neposreden vpliv na investicije (pločniki, vodovod, vrtci). Zagotovo pa so lokalni politiki v ustanovitvi nove občine videli priložnost za funkcije in vpliv. In temu je še danes tako. Postavljajo si spomenike v obliki krožišč in drugih objektov, katere bomo označujejo kot njihov lastni produkt uspeha, hkrati pa pozabljajo, da vsakim novim projektom stoji celotna skupnost z gospodarstvom občine na čelu. V le redkem primeru imajo na voljo dovolj lastnih, občinskih sredstev, saj jim v veliko meri pomaga državni proračun in nekaj tu in tam uspejo dobiti tudi sredstev Evropske unije, seveda, če so to sposobni narediti.
Problem prekomernega zadolževanja
Slovensko povprečje je približno 9.500 prebivalcev na občino, kar nas postavlja v sredino EU. Imamo ogromna odstopanja, saj več kot polovica občin ne dosega z zakonom predpisanih 5.000 prebivalcev. Postavlja se vprašanje, zakaj vztrajamo pri takem številu, ki ga na koncu večinsko tako ne izpolnjujemo.
Problem je t. i. demokratični deficit, saj na osnovi tudi majhne občine ljudje čutijo, da so v le-tej »bližje oblasti«. Kaže pa se tudi politični odpor po spremembah, saj si nobena vlada ne upa poseči v ukinjanje občin, saj bi to pomenilo izgubo glasov na terenu. Na začetku mandata še nekaj obljublajo, ko pa se le-ta izteka, o tem ni več ne duha ne sluha.
Izraz »šerif« se v slovenskem prostoru pogosto uporablja za župane, ki občino vodijo več mandatov zapored (tudi 20 let ali celo več). Nekaj je seveda tudi prednosti v tem, predvsem stabilnost, poznavanje terena, dokončanje »velikih« projektov, še več pa slabosti, kot je npr. klientelizem, majhna možnost za opozicijo, da izrazi svoja mnenja, in prepletenost lokalnega gospodarstva z občinskimi posli, veliko krat tudi nedovoljenimi.
Zadolževanje občin je strogo regulirano z Zakonom o financiranju občin, vendar majhne občine ostajajo ranljive. Tako so občine v povprečju dolžne okoli 1 milijardo EUR (podatek variira glede na investicijske cikle). Povprečje je okoli 500 EUR, a v nekaterih majhnih občinah ta znesek presega 1.000 EUR na prebivalca. Večina majhnih občin seveda ne preživi brez finančne izravnave s strani države.
Seveda je ključnega pomena in hkrati dilema, ali naj občina brez lastnega kapitala sploh obstaja. Danes država preko »povprečnine« (znesek na prebivalca) financira osnovne naloge občin. Če bi ukinili državno pomoč, bi vsaj 60 % slovenskih občin bankrotiralo, saj njihovo gospodarstvo ne generira dovolj davkov. Tega noče nihče slišati, saj se vsako leto župani trudijo, da bi kvečjemu povprečnine dvignili, kot pa da jih znižajo, kaj šele ukinejo in s tem posledično ukinejo tudi občino samo.
Rešitev je avstrijski model ali pa vzpostavitev regij: ZA ali PROTI?
Niti prvega niti drugega modela trenutno v naši državi nismo sposobni in pripravljeni realizirati. Avstrija nam je na tem področju lahko zgled (zlasti Štajerska), saj je pred leti izvedla drastično združevanje občin (s 542 na 287). Rezultat so bili nižji administrativni stroški in močnejše razvojne enote.
Pri nas bi to bilo praktično politično nemogoče, saj bi ga nasprotniki združevanja razumeli kot prisilno, ekonomsko pa povsem logično za občine pod dva tisoč prebivalci. Slovenija je edina država v EU brez vmesne ravni med državo in občino. Pokrajine bi tako prevzele velike projekte (smetišča, bolnišnice, promet), občine pa bi ostale le servis za lokalne zadeve. Delna rešitev bi bila tudi skupne občinske uprave in to že marsikje deluje z namenom, da si več občin deli enega pravnika, enega inšpektorja in enega računovodjo. To zmanjšuje stroške, ne da bi ukinili občino. Stroka meni, da občina, ki ne more sama pokrivati niti lastne hladne uprave (plače zaposlenih), ne bi smela biti samostojen subjekt, temveč del večje celote. Država se torej bojuje »z mlini na veter« s to polovico majhnih občin, ki ne sprejemajo predloga pokrajin in se opirajo na argumente, da ljudje v manjših občinah lažje pridejo do župana in neposredno vplivajo na odločitve, ki se tičejo njihove ulice, bizarno morda celo »doma«. Občina po njihovem mnenju pogosto predstavlja srce lokalnega društvenega, kulturnega in športnega življenja, ki bi ob priključitvi večjemu centru lahko usahnilo, čeprav se še vsi dobro spomnimo, da je bilo aktivno delovanje na vseh prej omenjenih področjih tudi v okviru mnogo manj občin, kot jih imamo sedaj. Menijo tudi, da so majhne občine pogosto bolj agilne pri reševanju drobnih težav (npr. popravilo lokalne ceste ali pomoč starejšim), saj ni dolgih birokratskih poti (Ko bi le bilo res vsemu temu.). Prisoten pa je predvsem neki »kvazi« strah, da bi se denar z obrobja spet pretakal le v središče nove, večje občine, medtem ko bi vasi ostale zapostavljene.
Medtem pa zagovorniki ukinitve manjših občin zatrjujejo, da večja občina lažje zagotovi lastna sredstva za črpanje evropskih kohezijskih sredstev, ki zahtevajo visok delež lastne participacije. Po njihovem združevanje občinskih uprav pomeni manjše število županov, tajnikov in birokracije, kar sprosti denar za investicije (vrtci, šole). Prav tako pa majhne občine težko zaposlijo vrhunske strokovnjake za urbanizem, okolje ali pravo, ker zanje nimajo dovolj dela ali denarja. Ta razkorak med ekonomsko logiko in emocionalno pripadnostjo kraju pa je (ali pa tudi ne) glavni razlog, zakaj Slovenija še vedno vztraja pri številki 212.
Pogled na slovenske občine razkriva dvojnost: na eni strani imamo izjemno srčnost lokalnih skupnosti, ki so v lastnih občinah našle zagon za razvoj, na drugi pa sistemsko ujetost v finančno odvisnost od države. Čeprav so se »lokalni šerifi« izkazali za učinkovite gradbenike lokalne infrastrukture (krožišča, kolesarske steze, asfalt v vsako vas), se model, kjer večina občin ne dosega zakonskega praga za svoj obstoj, najverjetneje izteka. Koliko mandatov vlada bo še potrebno, da do tega pride, trenutno ne ve nihče, a enkrat bo moralo priti do tega. Zgledi iz sosednje Avstrije nam sporočajo, da združevanje ne pomeni nujno izgube identitete, temveč pridobivanje moči za večje, regijske projekte, ki presegajo občinske meje. Slovenija bo morala prej ali slej najti pogum za korak naprej – morda ne nujno z ukinjanjem imen občin, zagotovo pa z združevanjem njihovih funkcij in financ. Le tako bodo lokalne skupnosti ostale prostor življenja, ne pa zgolj administrativni spomeniki preteklosti, ki jih hromijo dolgovi.
Za konec morda samo še primer daleč najbolj zadolžene občine v Sloveniji, tj. občina Gornji Petrovci v Prekmurju. Njihov dolg je v letu 2025 znašal 2.569 evrov na prebivalca. Skupni dolg občine pa 5,12 milijona evrov. Naj dodam, da ima občina zgolj 1995 prebivalcev. Z izvolitvijo novega župana (prejšnji je odšel na zaslužen »hladen« dopust) bo nemogoče zmanjšati dolg, če vmes ne bo posegla država s sredstvi iz proračuna. In to verjetno ni edini takšen primer, čeprav je tale zagotovo na prvem mestu.
Doc. dr. mag. Bojan Macuh