Pozdravljeni. Danes vam predstavljamo Igorja Stravinskega.
Ker ob veličini njegove glasbe pomen besed marsikdaj zna popolnoma zbledeti, se bomo za uvod podali kar k prvemu delu, Koncertantnim plesom. V nadaljevanju pa v središče današnje urice postavljamo ritual žrtvovanja starodavnih poganskih Rusov, poimenovan >Pomladno obredje<.
Torej, za začetek se vam ponuja koncertno delo brez posebnega scenarija ali sižeja, ki je hotelo postati balet, nato pa pravi pravcati balet s preveč eksplicitno zasnovo, kateremu svojčas status baleta malodane niso hoteli priznati.
Izvorno mesto moderne glasbe zaznamujejo predvsem trije skladatelji: Debussy, Schoenberg in Stravinsky. Kar jih ločuje od predhodnega dogajanja na prizorišču tako imenovane klasične glasbe so predvsem tri težnje: osvoboditev forme, opustitev harmonskih odnosov ter vpeljava ritma kot vodilnega nosilca glasbenega izraza.
Torej, Schoenbergova opustitev harmonskega ogrodja, Debussyjevo intuitivno vpeljevanje raznolikih idej brez tematske opore in surova sila in dinamika ritmike Stravinskega. Ritem v baletu >Pomladno obredje< slednjega, v kolikor po eni strani ruši vso gradbeno tradicijo, dediščino predhodnih obdobij, hkrati po izteku časa, ki ga je zgodovina odmerila ubranim in milozvočnim zvokom, prav tej tradiciji zagotavlja nov motivacijski zagon.
Od Renesanse naprej je namreč ritem počival nekje v ozadju podobe. Seveda ne moremo reči, da je igral povsem postransko vlogo, a zgolj občasni poudarki so izdajali njegovo sekundarno naravo. In če je bil dotlej uslužen melodiji in harmoniji, ter njenemu gibanju, ritem sedaj končno zasede emancipirano mesto, prevzame dirigentsko palico in poganja glasbo do njenih drugih meja.
S tem, ko sam ritem vstopa v prvi plan, tako rekoč dovrši in preseže nek iztek glasbene zgodovine. Tako kot Schoenberg je tudi Stravinsky prepoznal kot posledico naraščajočega kromatizma predvsem pojemajočo moč diatonične harmonije, s tem pa izginotje opore, ki je poganjala glasbeno gibanje. Le da je njegov odgovor bil predvsem drugačen. Nove sveže in motivacijske moči je poiskal v ritmu.
Premierna izvedba >Pomladnega obredja< se je dogodila maja leta 1913 v Parizu. Škandal ni izostal, še več, ta pomladni večer je postal antološki.
Popolnoma neskladen s predstavo konvencionalnega baleta in ob plesni izvedbi znamenitega Nižinskega, ki je že leto poprej s svojo erotično interpretacijo dodobra razburkal pariško javnost, se je večer izrodil v popoln kaos.
Brezobzirno dogajanje na odru: predstavitev poganskega žrtvovanja izbranega dekleta v namen sprave s božanstvi pomladi in neposredno podajanje surovega obredja in barbarskega ritma, se je kaj kmalu preselilo med publiko. Protestom, vpitju, kričanju in žvižganju se je pridružil še pretep. Nastala je splošna zmeda, Stravinsky je zapustil prizorišče, Nižinski je kar sam nameraval obračunati z nezadovoljneži, splošni red in disciplino pa je vrnilo šele policijsko posredovanje.
A kakršnakoli je že bila večinska reakcija navzoče publike tistega večera, ostale so nam >Podobe iz poganske Rusije<, kakor je Stravinsky podnaslovil svoje delo. Poti nazaj več ni. Stare strukture so podlegle in rodila je nova doba; ritualna in mehanična; poganska in zaverovana v množico božanstev; utripajoča doba – doba ki izdatno odslikava prav pomladno obredje.
AVIZO