Po ciklu posvečenem rojstvu elektronske glasbe, se za nekaj časa ponovno vračamo h konceptu predstavljanja posameznih avtorjev sodobne resne glasbe. Za današnjo oddajo se bomo vrnili na sam začetek dvajsetega stoletja in prisluhnili francoskemu skladatelju in pianistu, vsestranskemu ekscentriku, Eriku Satieu.
Satie je bil nadvse zanimiva oseba zgodnje pariške avantgarde 20. stoletja. Bil je pionir poznejših umetniških gibanj kot so minimalizem, repetitivna glasba in gledališče absurda.
Ni bil prav glasbeno nadarjen otrok, kar je na neki točki rezultiralo celo v tem, da so ga vrgli iz glasbene šole. V drugi polovici svoje glasbene kariere se je odločil, da bo poglobil svoje glasbeno znanje. Njegovo skladanje je s tem pridobilo na akademskosti in rigoroznosti, kar mu je pomagalo izoblikovati samosvoj glasbeni stil.
Satijev glasbeni slog je večplasten in eklektičen, poleg neogrškega stila, po katerem je razpoznaven v svojih najbolj popularnih skladbah, se je skladatelj zgodaj lotil »anti-glasbenih« oblik, multimedijalnih projektov in prvih surrealističnih prijemov v zgodovini glasbe nasploh. Na primer, orkestrski zvok njegovega baleta »Parade« iz leta 1917, ki ga bomo lahko slišali ob zaključku oddaje, dopolnjujejo efekti letalskega motorja, ladijske sirene itd. Zaradi podobnih primerov so ga kritiki pogosto označevali kot diletanta. Vendar je Satie s svojimi naprednimi glasbenimi idejami močno vplival na razvoj novih kompozicijskih slogov 20. stoletja, predvsem na minimalizem in ambientalno glasbo.
Sebe je imenoval za »fonometrografa« in ne glasbenika. Skratka za nekoga, ki meri in zapisuje zvok. Številne njegove skladbe imajo nadvse nenavadne naslove. Kot recimo »Molčeči embrii« in »Trije zelo slabi preludiji za psa«. Nekatera dela vključujejo tudi nenavadna navodila izvajalcem, ki jih seveda nihče ni jemal resno.
Najproduktivnejšo obdobje njegovega ustvarjanja je bilo konec 19. in začetek 20. stoletja, ko je ustvaril fascinanten in neponovljiv ciklus avantgardne sodobne resne glasbe. V tem obdobju je oblikoval tudi morda svojo največjo mojstrovino, kantato »Socrate«. V svoji zadnji dekadi je ustvaril tudi precej baletov, kar je bil pokazatelj njegovega rastočega zanimanja za programsko in gledališko glasbo. Ob glasbi je tudi veliko pisateljeval. Objavljal je v številnih revijah, v katerih se je pojavljal pod številnimi psevdonimi.
Pomagal je tudi ustvariti slavno skupino francoskih skladateljev, ki se je imenovala »Les Six«, ki je bila ustanovljena po umetniškem idealu »preprostosti v ekstremu«. Nekateri so imeli to načelo za komponento impresionizma, vendar imajo Satijeve harmonije in melodije relativno malo skupnega z karakteristikami te šole. Veliko njegove glasbe prežema svojevrsten karakter, katerega šarm prihaja ravno iz dejstva, da je njegova glasba neposredna in se izogiba podrejanju kakršnikoli estetiki. Njegove melodije so pogosto melanholične, njegova razpoloženja eksotična in humorna, po formi pa predvsem zelo kratka. Bil je glasbeni posebnež, ki je močno vplival tako na prijatelja Debussya, kot Ravela.
Njegova najbolj znana glasbena dela so dela za klavir pod naslovom »3 gimnopedije« iz leta 1888, »3 sarabande« iz leta 1887 in »6 gnosjene« iz leta 1890. Najbolj izvajana je klavirska miniatura »3 gimnopedije«, ki so jo skladatelji 20. stoletja pogosto predelovali. Ena najbolj znanih predelav je vodilni motiv jazzovskega albuma »Paris«, Malcolma McLarna, sicer tudi menedžerja skupine Sex Pistols.
Za današnjo priložnost bomo prisluhnili izboru Satijevih kompozicij, začenši seveda z vele slavnimi »3 gimnopedijami«.
Želimo vam prijetno glasbeno izkušnjo!
AVIZO