25. 4. 2006 Glasbeni ciklon

Terry Riley

Pred diskurz glasbene zgodovine je zadnja četrtina dvajsetega stoletja postavila poseben problem. Okvir je bil dokončno razbit, polje ki ga je bilo prej še mogoče ujeti pod enotnim pojmom pa ob vsej diverziji nemogoče zasesti s aparati predhodnih pojmovnikov.

Tako so se na sceni obenem drenjali post-romantiki kot na primer Samuel Barber, katerih glasba ne bi zvenela ekstravagantno pa če jo postavimo v prvo desetletje prejšnjega stoletja. Eliott Carter in njemu podobni so se pogosto referirali na neoklasicizem svojega otroštva. Olivier Messiaen (mesijen) je nadaljeval razvoj lastne modalnosti in teofanije, njegovi učenci pa so segali še naprej: Boulez je dodelal kompozicijsko virtuoznost in izvedbeno spretnost, Stockhausen pa je ritualno prezentiral moč vibracije.

Nadalje sta Henze-jev glasbeni manifest in Cage-ova odprtost na veliko odprla vrata zmedi ter nedoločenosti in naključju. Seveda pa ne smemo pozabi niti na posmehljivo razkrinkovanje umetnosti Mauricia Kagela.

Skupna izhodišča na katerih so temeljila predhodna gibanja so bila dokončno postavljena pod vprašaj, še najbolj pa je bil ob stran postavljen običajen poslušalec.

A to vsekakor ne velja za vsa gibanja. Na drugi strani vsesplošne diverzije in akademske distance so se pojavila gibanja, ki so prav obratno iskala in sprožala povezave s širšim poslušalstvom in navezavo na pop kulturo oz. poljem popularne kulture. Med temi je tudi tako imenovani minimalizem

Poslušajmo najprej Terry-a Riley-a in njegov Mythic birds waltz.

Minimalizem se je, če lahko tako rečemo, rodil konec šestdesetih s svojimi pobudniki La Monte Youngom, Terryjem Rileyem, Stevom Reichom in Philipom Glassom. Minimalizem se je predvsem z vrnitvijo k tonalni konsonanci in vpeljavo obsesivnih repeticij postavil na mejo, ki razmejuje visoko in nizko kulturo. V tem kontekstu ni nobeno presenečenje, da njegovo poslušalstvo izhaja prej iz vod, ki so interesno prej zavezane pop glasbi, kot zahodni umetniški tradiciji.

Terry Riley katerega glasbo danes poslušamo, je leta 1964 s kompozicijo >In C< za nedoločen ansambelski okvir postavil nov mejnik v glasbeni zgodovini. To delo, ki sestoji iz 53 ločenih predlog je vzpostavilo koncept spenjanja repetitivnih figur, po katerem minimalizem prepoznavamo še danes. Osnove temu izraznemu mejniku je Riley našel v indoneškem gamelanu in v indijski glasbeni tradiciji. Za konec bomo poslušali še eno Rileyevo kompozicijo, >Cadenza in the night plain< v izvedbi Kronos Quartet-a. Kronos Quartet, ki smo jih pred letom in pol lahko srečali tudi v Mariboru, je ansambel, ki je verjetno najbolj zaznamoval zadnjo četrtino prejšnjega stoletja na >klasičnih< glasbenih odrih. Skozi dolgoletna sodelovanja z najrazličnejšimi skladatelji, v veliki meri zaznamovanimi s minimalističnim predznakom, ki glasbo pišejo posebej za njih in preigravanji starih mojstrov so pilili svoj izraz. Čeprav je njihova izobrazba povsem klasična se odlikujejo predvsem po energičnosti, ki se giblje na meji rocka ter nespoštovanju rigidnih formalnih pravil njihovega ceha.

Ostal nam je še obljubljeni Riley.

AVIZO