Današnjo priložnost posvečeno resni glasbi, bomo izkoristili za spoznavanje enega najbolj prepoznavnih klasikov sodobne resne glasbe, ruskega skladatelja in pianista, Sergeja Rahmaninova. Njegov sloves izhaja predvsem iz upravičenega poveličevanja njegove vloge enega najboljših pianistov vseh časov, nekje v ozadju pa ga v veličino povzdiguje tudi njegova vloga zadnjega velikega skladatelja ruske romantične tradicije.
Tudi mali Sergej se je glasbi podvrgel, ker je imel tako gmotno kot nazorsko družinsko zaledje, ki mu je to omogočalo. Po zatonu družinskega bogastva, se je družina preselila v St. Petersburg, kjer je mladi Sergej nadaljeval študij na konservatoriju pod mentorstvom Vladimirja Delyanskya. Kmalu se je pričel kazati njegov glasbeni talent in s tem je dobil priložnost, da se uči pri najboljših učiteljih na moskovskem konservatoriju.
Hitro je postal eden najbolj obetajočih mladih ruskih glasbenikov, ki je bil deležen spodbude celo samega Tchaikovskega. Po obdobju triumfa, ki ga je okronal z diplomo iz klavirja in priznanji za svojo opero »Aleko«, je sledilo obdobje depresije in dvoma v lastne sposobnosti, kar je bila predvsem posledica slabega sprejema njegove »Prve simfonije«. Samozavest se mu je povrnila z rastočim uspehom njegovega »Drugega klavirskega koncerta«, ki ga je napisal na samem začetku novega stoletja. To obdobje velja tudi za leta njegove najbolj intenzivne in uspešne produktivnosti. V tem času je napisal še nekatere klasike, kot je »Druga simfonija«, zvočna pesnitev »Otok mrtvih« in svoj najbolj znameniti »Tretji klavirski koncert«.
Po koncu prve dekade novega stoletja se je Rahmaninov podal na prvo ameriško turnejo, ki mu je zagotovila neumrljivo slavo tudi onkraj oceana. Po oktobrski revoluciji je emigriral v Švico, zaradi številnih turnej, pa je živel v glavnem razpet med Evropo in Ameriko.
Svojo, v zgodovini odmevajočo slavo, je izgradil kot popoln glasbenik. Deloval je tako kot dirigent, skladatelj, predvsem pa kot neverjeten pianist, za katerega se je zdelo, da je dobesedno obseden s črno belimi tipkami. Odlikovala ga je še danes prepoznavna klavirska natančnost in zvočna jasnost, s čemer je postal del glasbene legende, celo mita.
Na srečo zanamcev, je Rahmaninov večino svoje glasbe tudi posnel, vključno z vsemi štirimi klavirskimi koncerti in, laičnemu občinstvu morda njegovo najbolj prepoznano delo, »Rapsodijo na Paganinijevo temo« iz leta 1934.
Kot skladatelj si je sloves pridobil s časom in to ne povsem brez ugovorov o zastarelosti in snobovski formi njegove glasbe. Toda ne le, da so njegova dela postala standardni del vseh glasbenih repertoarjev, pač pa njegova popularnost med poslušalci in tudi glasbeniki samimi s časom samo še narašča. Njegove simfonije, orkestralna dela, zvočne pesnitve, koralna dela, da o najbolj priznanih klavirskih koncertih sploh ne govorimo, so postala dela deležna največjih časti.
Za današnjo priložnost se ne bomo vdali skušnjavi in zavrteli kakšnega njegovega zlahka poznanega glasbenega dela, ampak si bomo zavrteli, sicer prav tako razvpito, a za Rahmaninova manj značilno vokalno koralno delo »Celonočno bedenje opus 37«, znano tudi pod naslovom »Vespers« ali »Večernica«, ki jo je napisal leta 1915. Gre za liturgično delo, za nekakšen poklon ruski ortodoksni cerkvi, katere glasbene motive je Rahmaninov v svojih delih pogosto uporabljal. Delo sodi med njegova najbolj cenjena, dodatno pa mu vrednost dviguje tudi podatek, da je bilo to eno izmed dveh Rahmaninovih najljubših kompozicij, za katero je želel, da se v odlomku izvede tudi na njegovem pogrebu.
Delo je napisal v vsega dveh tednih pozimi leta 1915, že marca istega leta pa so jo z željo po počastitvi ruskih vojaški uspehov v prvi svetovni vojni, v Moskvi tudi premierno izvedli. Delo je bilo sprejeto z navdušenjem in takojšnjo popularnostjo. Je pa že kmalu zatem, zaradi oktobrske revolucije, kot liturgično delo, podobno kot vse kar je dišalo po religiji, postalo eno najbolj pripravnih tarč novega režima. Delo ima 15 stavkov, ki so s časom postali ustaljen del svečanih pravoslavnih obredov.
Želimo vam prijetno poslušanje, ponovno pa vas k podobni priložnosti vabimo ob tednu osorej. Srečno
AVIZO