V današnjem ciklonu se bomo posvetili zelo samosvoji ameriški glasbeni ustvarjalki, Pauline Oliveros, ki velja za eno ključnih figur sodobne elektronske improvizacije glasbe in snovalko koncepta »globokega poslušanja« (»Deep Listening«) – meditativne glasbene percepcije, ki jo bo tudi ob nocojšnjem poslušanju njene glasbe priporočljivo upoštevati.
Pauline Oliveros se rodila leta 1932. Tako njena mati kot babica sta bili učiteljici klavirja, zato je tudi Pauline že zelo zgodaj vstopila v svet glasbe. Njen najljubši inštrument je postala harmonika. Leta 1949 se je vpisala na študij glasbe na univerzi v Hustonu, a se je kmalu preselila v San Francisco, kjer je spoznala skupino ljudi, ki so svoje kompozicije skozi eksperimentiranja oddaljili od suhoparne, institucionalne forme. Med drugimi so znanje na zahodni obali takrat iskali tudi Terry Riley, Loren Rush, Morton Subotnick, Steve Reich ter LaMonte Young, ki vsi po vrsti sodijo v skupino najbolj cenjenih ameriških skladateljev dvajsetega stoletja. Pauline je skupaj z Rileyem in Rushom sestavila formacijo, s katero je prakticirala svobodno improvizacijo in to v času, ko je nekaj podobnega na vzhodni obali počel Ornette Coleman in njegovi somišljeniki. Njihov odprti pristop k improvizaciji, ko so se brez posebnih predpriprav enostavno usedli skupaj in igrali, jim je odprl pot v urejanje glasbe na mestu samem, to tehniko pa je Oliverosova pozneje prenesla tudi v svojo elektronsko komponiranje.
To ne bi bilo mogoče, v kolikor v elektro-akustični glasbi konec štiridesetih in v začetku petdesetih let minulega stoletja ne bi prišlo do pomembnega tehničnega premika, ki je še kakšno desetletje pozneje porodil prakso, ki je precej blizu tudi sodobni elektronski produkciji. Tvorca zvoka, ki sta nekako najbolj zaznamovala to novo formo s poudarkom na elektronski manipulaciji posnetkov, sta bila Tod Dockstader ter Pauline Oliveros, glasbenika, ki sta v tistem času mesto našla povsem na margini. Medtem ko je v primeru Dockstaderja to razumljivo, saj ni prihajal iz vrst akademskih skladateljev, pa je v primeru Pauline Oliveros to veliko bolj odraz njene radikalnosti.
Njena glasbena soborca v tem času Riley in Young sta v svojem ustvarjanju sledila bolj formalističnim interesom, iz katerih je kasneje vzklil minimalizem, Oliverosovo pa so bolj zanimali nakopičeni toni, ki težijo k organski, zemeljski zvočnosti. Te se je najprej lotila v formaciji poimenovani »Sonics«, ki jo je sestavljala skupaj z Ramónom Senderjem in Mortonom Subotnickom in s katerima je prirejala koncerte za kombinacijo magnetofonskih trakov ter akustičnih inštrumentov.
Iz tega se je kasneje porodil koncept »globokega poslušanja« ali »Deep Listening«, ki ima v glasbenem ustvarjanju Oliverosove pomembno vlogo. S praktičnega vidika gre za zvočne dogodke, običajno postavljene v specifične akustične prostore, kjer se ustvarijo kar najboljši pogoji za resonanco ter odmevajoče zvoke, ki imajo pri tem konceptu ključno vlogo. Za pojem »Deep Listening« Oliverosova poda naslednjo razlago: (citiramo) »ključ do večnivojskega obstoja glasbe je »deep listening«. Vsebuje tako jezik kot sintakso, nrav njunih zvokov, atmosfere ter okoljske soodvisnosti. To je bistvo do procesa odkrivanja številnih plasti domišljije, pomena ter spomina, vse do celične stopnje človeške izkušnje. Poslušanje je ključnega pomena za performans. Odzivi, ki izvirajo iz poglobljenega poslušanja, namreč umetnika, umetnost samo in občinstvo na ta način povežejo v neko nenaporno harmonijo«. (konec citata) Na to temo Oliverosova že vrsto let predava po univerzah širom Združenih držav, s postavo Deep Listening Band pa to izkušnjo udejanja tudi v praksi.
Na albumu »Deep Listening«, ki ga je izdala leta 1989 je izkazala enega najbolj vernih praks tega koncepta. Pauline Oliveros je z svojo harmoniko skupaj s trombonistom Stuartom Dempsterjem in vokalistom Panaiotisom, ter ob pomoči številnih drugih priročnih instrumentih kot so razne kovinske cevi, ustvarila svojevrstno pokrajino meditativnega zvoka, ki nudi zares svojevrstno glasbeno doživetje. Ob tem je zanimivo predvsem to, kako je delo nastalo. Celotno delo so posneli v masivni cisterni, v kateri se globok odmev trombona prepleta z magičnimi toni harmonike, ki se komaj zdijo iz tega sveta.
S svojimi globokimi in mogočnimi resonancami je rezultat glasbeno delo, ki ga je nemogoče kategorizirati. Prav tako je to nepozabna poslušalska izkušnja. Mogoče bo koga spomnila na »New Age« glasbo medtem ko druge na glasbene odmeve antičnih templjev. Želimo vam prijetno zvočno izkušnjo. Z novo glasbo se ponovno slišimo ob tednu osorej.
Biografski del današnje oddaje je deloma povzet po prispevku Gorana Kompoša, ki ga je pripravil za oddajo posvečeno Pauline Oliveros na ljubljanskem Radiu Študent.
AVIZO