Carl August Nielsen je bil danski dirigent, violinist in skladatelj. Velja za enega največjih danskih skladateljev, njegova glasbena dela pa odmevajo tudi širše. Čeprav je verjetno največje ime skandinavske glasbene estetike Finec Jean Sibelius, pa med njegovi sodobniki Carl Nielsen gotovo drži zelo posebno in pomembno mesto. Velja za ambasadorja danske post-romantične glasbe in nasploh za enega najpomembnejših skandinavskih skladateljev. Danes je znan predvsem po šestih simfonijah in prgišču preprostih komornih kompozicij, ki so popularne predvsem v njegovi domovini.
Ker je izhajal iz umetniške družine, je bil že zelo mlad podvržen glasbeni vzgoji, zgodaj pa se je, pod vplivom svojega očeta, začel učiti tudi violino. Glasbeno se je šolal na Konservatoriju v Kobenhavnu. Bil je violinist v Kraljevi kapeli, kasneje pa dirigent Kraljevega gledališča in profesor na Konservatoriju. Kot skladatelj je bil eden najpomembnejših predstavnikov novejše danske glasbe. V svojih delih je uporabljal sodobne kompozicijske tehnike. Harmonsko zgradbo je razširil s pomočjo politonalnosti in povsem svobodne pojmovane tonike kot osnovnega tona, okrog katerega krožijo vsi ostali, vendar ne v tradicionalnem smislu funkcionalnosti. Leta 1888 je predstavil svoje prvo delo »Suito za godala«, ki je pri publiki doživela topel sprejem. V devetdesetih letih 19. stoletja se je začel njegov skladateljski kreativni vzpon. V svojih dveh operah, od katerih je zelo uspela »Maškerada« iz leta 1906, je pisal bogate polifone zborovske odlomke. Poleg tega je ustvaril šest simfonij, tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb. Njegova dirigentska kariera se je v Kraljevem gledališču začela leta 1908. Med leti 1916 in vse do svoje smrti leta 1931 pa je, kot že rečeno, učil na Danskem kraljevem konservatoriju.
Nielsenova glasba je zelo specifična tako po vsebini kot po svoji konstrukciji. Čeprav je na repertoarjih zunaj Danske slišati samo njegove razvpite simfonije in tri koncerte, na danskem slovi predvsem kot mojster koralnih del, ki so med tem postale že del nacionalne zapuščine. Skladati je začel v maniri klasične forme in harmonije, kasneje pa se je v njegovo glasbo prikradlo tudi razširjeno tonalno in mestoma celo atonalno skladanje, vendar strogo podrejeno njegovemu značilnemu in zelo ekspresivnemu melodičnemu stilu.
Kot njegov veliki glasbeni kolega Sibelius, je tudi Nielsen svoj najboljši glasbeni material prelil v simfonično materijo. Od njegove »Prve simfonije« iz leta 1892 pa do najbolj slavljene »Četrte simfonije«, ki jo bomo danes slišali v nadaljevanju oddaje, je njegova glasba svojevrsten zvočni odmev skandinavskega pogleda na svet.
4. simfonija poimenovana tudi »Neugasljiva«, je nastala med leti 1914 in 1916 in je verjetno najbolj prepoznavna od šestih Nielsenovih simfonij. V štirih povezanih stavkih je to nedvomno najbolj dramatična kompozicija, ki jo je Nielsen napisal v svoji karieri.
6. simfonija, ki jo bomo slišali za zaključek današnje oddaje, nosi podnaslov »Preprosta«. Nastala je v letih 1924 in 1925. Delo je precej manj dramatično kot predhodne simfonije. Dejansko je po zasnovi vse prej kot preprosta. Po prvem hitrem in tragično obarvanem stavku je drugi namenjen le devetim instrumentom orkestra in predstavlja Nielsenov komentar tendenc v sodobni glasbi tistega revolucionarnega avantgardnega časa. Gotovo je to njegovo najtežje opredeljivo delo. Je zelo subtilno po svoji arhitekturi in z zelo emocionalnim in enigmatičnim tonom predstavlja za poslušalca svojevrsten izziv, ki pa na koncu neizbežno vodi do nagrajujoče izkušnje.
Želimo vam prijetno poslušanje. V oddaji Glasbeni ciklon se ponovno slišimo ob tednu osorej. Srečno!
AVIZO