Eden najbolj plodovitih skladateljev dvajsetega stoletja, je bil ameriški virtuoz škotsko armenskih korenin, Alan Hovhaness. Ustvaril je 67 simfonij in okrog 400 drugih glasbenih del, med temi številna koralna dela, balete in opere. Njegova glasba v poslušalcu zlahka vzbudi občutek skrivnostnosti, kar izhaja iz prepletanja glasbe mnogih kultur. Kar je v njegovi glasbi ameriškega, je način, kako je klasično glasbo obrnil v nekaj eksotičnega.
Interes za glasbo je pokazal že zelo zgodaj. Pri rosni mladosti 13ih let je dokončal že svoji prvi dve operi. Po študiju na konservatoriju pod mentorstvom Fredericka Converseja, je ustvari tudi svojo prvo simfonijo »Exile«, ki je vzbudila precejšnjo pozornost med poznavalci glasbe. Njegova zgodnja dela so bila pod vplivom renesančne glasbe, v katero je vključeval harmonije poznega 19. stoletja. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je razvil zanimanje za indijsko glasbo, ki je poslej postala njegova stalna spremljevalka. Leta 1942 je prijel štipendijo za skladateljski seminar pod mentorstvom Aarona Coplanda in Leonarda Bernsteina. Drugače sanjska ponudba, je njegovo življenje obrnila na glavo. Ob glasbena velikana sta na njegovo glasbo gledala s prezirom, kar je Hovhanessa zelo prizadelo. Šel je celo tako daleč, da je uničil večino svojih zgodnjih del. Nekje v tem času je odkril tudi svoje armenske korenine, ki se jim je, delno verjetno tudi zaradi omenjanega incidenta, posvetil z fanatično gorečnostjo iskalca nove identitete. Njegovo raziskovanje ga je pripeljalo do del armenskega skladatelja Komitasa Vartabeda, ki ga je Hovhaness označil za armenskega Bartoka. Njegov glasbeni vpliv, je bil, za njegov nadaljnji glasbeni razvoj, odločilnega pomena.
V štiridesetih je Hovhaness nadaljeval z študijem armenske kulture, ob tem pa v armenski cerkvi igral na orgle in se učil armenščine. Vse bolj so mu k srcu priraščale vzhodne filozofije. V petdesetih je njegova glasbena popularnost rasla, kar je rezultiralo v številnih nagradah in štipendijah. Finančno si je dovolj opomogel, da se je lahko preselil v ameriško kulturno prestolnico, New York. Sicer ga je glasbena aristokracija še vedno gledala s prezirom, zato pa je toliko več uspeha žel pri laičnih poslušalcih. Njegov prvi večji uspeh je prišel leta 1955 z 2. simfonijo, ki nosi podnaslov »Skrivnostna gora« (»Mysterious Mountain«).
Leta 1959 je bil prvi zahodni skladatelj, ki bil povabljen in je lahko sodeloval na tradicionalnem glasbenem festivalu v indijskem Madrasu. Prav tako navdušeno so ga sprejeli tudi na Japonskem in v sosednjih deželah, kamor je kasneje vlagal tudi precej pedagoškega dela.
Skladateljeva vključitev vzhodnjaške glasbene filozofije v tradicionalno zahodno glasbeno tradicijo, je rezultirala v glasbenem jeziku, ki ga preveva močan ton misticizma in spiritualnosti. Prav tako skrivnostna in na trenutka preroška je bila njegova življenjska filozofija. V intervjuju za časopis »Ararat«, je leta 1971 povedal naslednje: (citiramo) »Živimo v zelo nevarnem obdobju. Bojim se, da smo v nevarnosti, da uničimo sami sebe. Stara oblastniška garnitura vlada zelo neusmiljeno. Imam občutek, da je to huda grožnja naši civilizaciji. Pohlep velikih organizacij in gospodarskih družb je tisti, ki kontrolira naša življenja na zelo kruti način. Vse skupaj postaja vse slabše in slabše, predvsem zato, ker nam znanost daje vedno bolj smrtonosna orožja in ker je bil človeški duh uničen že v toliko primerih. Kaj nam koristi, če smo najmočnejša država na svetu, če pa smo ubili svojo dušo.« (konec citata)
Za prikaz Hovhanessove glasbene virtuoznosti, smo nocoj izbrali dve zanj zelo značilni kompoziciji. Prva, ki jo bomo poslušali, nosi naslov »The Magnificat« (Veličastna) in vsebuje tehniko in stil, ki je prevladoval v Hovhanessovem ustvarjanju v petdesetih. Delo temelji na himnični melodiji, ki sugerira vzdušje indijskega polotoka in renesančno baročnega stila glasbe, prepletenega z vplivom armenske cerkvene glasbe. Delo v dvanajstih stavkih spremlja nabožni libreto, ki se naslavlja na misterije zgodnjega krščanstva. Delo je po naročilu nastalo leta 1958. Od njene premiere leto kasneje, je to ena najpogosteje izvajanih Hovhanessovih kompozicij.
Druga in obenem zadnja Hovhanessova kompozicija, ki ji bomo nocoj prisluhnili, je njegova 22. simfonija, ki nosi naslov “City of Light” (Mesto svetlobe). To je, kot je povedal Hovhaness sam, abstraktno in skrajno idealizirano mesto. V tem, leta 1970 nastalem delu, Hovhaness ponovno blesti z svojim značilnim meditativnim vzdušjem.
Upamo, da vam je današnji glasbeni izbor na kak način polepšal zaključek dneva. Ponovno vas na podobno priliko vabimo ob tednu osorej. Srečno
AVIZO