Po seriji velikanov minimalizma smo končno prispeli še do zadnjega izmed pionirske četverice in tistega, ki je nedvomno v popularni kulturi najbolj izpostavljen. Ameriškega skladatelja Philipa Glassa si bomo glasbeno danes v vsej njegovi veličastnosti privoščili v kompoziciji napisani za kultni eksperimentalni dokumentarni film »Koyaanisqatsi« iz leta 1982.
Philip Glass je danes priznan kot eden najbolj prominentnih članov kluba minimalistov, čeprav sam svojo glasbo veliko raje označuje za teatralno oziroma gledališko. Njegov stil je zlahka prepoznaven. Navidezna preprostost monolitnih ponavljajočih zvokov, v jedru vključuje bogato razvijajoče ritmične vzorce, ki so v resnici veliko bolj kompleksni kot zvenijo. Mnogi njegovo delo opisujejo kot minimalistično čarovnijo, ki z svojo repetitivnostjo posega po pragu eteričnosti.
Z glasbo se je prvič srečal že zelo zgodaj, saj je bil njegov oče lastnik trgovine s ploščami in je otroštvo tako preživljal ob poslušanju glasbe, ki je običajno ostajala na policah. Seveda se je najslabše prodajala klasika, zato je že zelo zgodaj lahko prisluhnil širokemu spektru klasičnih skladateljev. Navdušenje nad glasbo ga je spremljalo tudi med študijem matematike in filozofije na Univerzi v Chicagu. Povsem pa se je glasbi posvetil, ko je vstopil na »Juilliard School of Music«. V začetku šestdesetih se je odpravil na študij v Pariz k priznani glasbeni mentorici Nadji Boulanger. Takrat budeči se francoski »novi val« je nanj napravil močan vtis, delček pa je k njenemu vzponu in uspehu prispeval tudi sam. V Parizu se je seznanil z indijsko klasično glasbo, kar ga je pripeljalo do morda najpomembnejše življenjske prelomnice – obiska Indije. Od tam se je vrnil duhovno in fizično prenovljen, kar se je takoj odrazilo tudi v njegovi glasbi.
Zaradi slabe vzpodbude s strani tradicionalnih glasbenih krogov, je skupaj z kolegom Stevom Reichom v New Yorku ustanovil ansambel, ki je njuno glasbo popeljal v galerije, ki so tako postale skupna točka minimalističnega glasbenega in vizualnega izraza. Vse do svojih štiridesetih let se z svojo umetnostjo v ZDA ni mogel preživljati, zato je ob glasbenem ustvarjanju opravljal še različna druga dela. S časom je njegova glasba postajala vse bolj popularna, dokler končno s serijo gledaliških uglasbitev konec sedemdesetih ni postal dovolj slaven, da se je z glasbo lahko pričel preživljati. Pravi preboj mu je uspel z opero »Einstein on the Beach« iz leta 1976, ki je kot prva opera iz trilogije, ki jo sestavljata še operi »Satygraha« iz leta 1980 in »Akhnaten« iz leta 1983, požela izjemno odobravanje javnosti in kritike.
Med njegovi zgodnjimi oboževalci in sledniki najdemo dve veliki glasbeni imeni – Briana Ena in Davida Bowiea. Vpliv njegove glasbe na sodobne glasbene trende, pa je kot pri preostalih minimalistih, enormen. Redno sodeluje s popularnimi glasbeniki kot so Paul Simon, Suzanne Vega, Natalie Merchant, elektro pionirji Aphex Twin itd; na posameznih projektih pa sodeluje tudi z Björk, The Dandy Warhols, Lou Reedom, Patty Smith in Iggyjem Popom. Njegov vpliv v svoji glasbi priznavajo: Mike Oldfield, skupine Tangerine Dream, Talking Heads in nenazadnje tudi Coldplay. Glassov minimalistični stil kot svoj navdih navajajo tudi skladatelji filmske glasbe: John Williams, James Horner, Howard Shore in Carter Burwell.
Glass je izjemno profiliran in kompleten skladatelj, ki piše tako orkestralna dela, opere, simfonije, koncerte, glasbo za film in televizijo itd. V zrelejšem obdobju ustvarjanja je napredoval iz preproste minimalistične forme in postal veliko bolj eklektičen in nedogmatičen. Večji poudarek daje melodiji, manjši pa kontroliranemu ritmičnemu vzorčenju. Mnogi mu priznavajo naziv najbolj vplivnega ameriškega skladatelja, ki je z svojim delom klasično glasbo in umetnost približal širši publiki.
»Koyaanisquatsi« je eksperimentalni dokumentarni film režiserja Godfreya Reggia iz leta 1982. V filmu smo soočeni s serijo čudovitih podob človekovega boja z naravo in njegovega tehnološkega vzpona. Naslov filma v jeziku indijanskega plemena »Hopi« pomeni “življenje izven ravnovesja.” Film danes sodi med najpomembnejše in najpopularnejše dokumentarne filme v filmski zgodovini. Značilna minimalistična glasba Philipa Glassa je filmu dodala nezamenljivi pečat. Soočeni smo z tipično glasbo v Glassovem stilu; glasba je statična in repetitivna, mogočna in na površju spreminjajoča, z zelo počasnim harmoničnim ritmičnim ozadjem. Glasbena statičnost dela na najboljši možni način sovpada z temo in vsebino filma. Delo demonstrira popolno zlitje zvočnega in vizualnega in hkrati predstavlja eno najbolj znamenitih del minimalistične glasbene zapuščine 20. stoletja. Enjoy!
AVIZO