21. 3. 2006 Glasbeni ciklon

Hanns Eisler

Deutsche Simfonie

Ne ideja o »umetnosti zaradi umetnosti same«, temveč vera, da mora biti umetnost predana socialnim in političnim bojem, postavlja nemško-avstrijskega skladatelja Hannsa Eislerja v konkreten historičen kontekst, ki naj bi mu odvzemal auro »univerzalnosti in večnosti«.

Tako je celo njegov učitelj Schoenberg obžaloval, da je z zavrnitvijo »čiste glasbe« sebi spodkopal možnost, da postane resnično velik skladatelj. Običajna »veličastnost« glasbe bi se naj po standardni definiciji izkazovala prav v možnosti, da preseže izvore in historični kontekst. Da postane brezčasna.

Na tej točki je potrebno uporabiti drugo branje, branje, ki se na poslušalstvo znotraj nekega predpostavljenega in utopičnega vsezgodovinskega bazena ne naslavlja kot na eno telo z eno dušo. Obratno, s tem, ko vsakokratnega poslušalca napotuje na konkretno zgodovinsko obdobje, mu da v tem videti, da je to telo že od vsega začetka razklano na dva dela. In da nikoli ni bilo drugače. Kar univerzalnost, njeno veličastje, ter preseganje časovne in prostorske umeščenosti postavlja v povsem drugo luč.

Obdobje med obema vojnama, ko je Eisler najbolj kreativno deloval, bi vsekakor potrebovalo dodatno dozo čiste glasbe in buržoaznega apela k združevanju. Predvsem zaradi tega, ker je desetletje po koncu prve svetovne vojne Weimarska republika doživela vrhunec krize – milijoni nezaposlenih ter permanentni ulični boji so bili vsakdanji prizori.

Eisler se je temu zgodovinskemu trenutku pridružil in skladno s svojo politično prepričanostjo, koncertno formo pahnil na ulico. V uporu proti nacističnim težnjam se je solidariziral z zatirano, brezpravno delavsko množico, ki se je po vzhodnem zgledu zavedla svojega potenciala in korakala revoluciji naproti.

V tem času se je začelo Eislerjevo dolgoletno sodelovanje z Brechtom, kar je vodilo k enemu izmed najbolj kreativnih partnerstev med gledališčem in glasbo. Glasbene igre so si na odrih sledile ena za drugo, »Pesmi solidarnosti« iz filma »Kuhle Wampe« pa so postale veliki revolucionarni hit.

Do revolucije seveda ni prišlo, a prav Eisler s svojo glasbo ter Brecht s svojim gledališčem nam mnoga desetletje pozneje pričata o tistem času – tako specifičnem za vsa polja umetniške prakse. Času, ki je združeval elitno in množično umetnost in lomil ločnico med njima, ločnico ki je delila, še deli in katere padcu še kar ni videti konca. Prav tako kot zatirana in brezpravna delavska množica še vednom išče svojo revolucijo.

Z vzponom nacizma v prvi polovici tridesetih se je situacija drastično spremenila in začela se je velika emigracija nemške intelektualne in umetniške srenje, predvsem v Britanijo in ZDA.

Eisler je ta leta in leta druge svetovne vojne skupaj z družino preživel v Hollywoodu. Za svojo filmsko glasbo je bil v letih 1943 in 1944 nominiran tudi za Oskarja. Konec 40-ih je kot tujec z izrazito levičarsko orientacijo padel pod drobnogled McCarthyjeve komisije za protiameriške dejavnosti. Zanj na drugi strani oceana ni bilo več prihodnosti, zato se je preselil v zdaj že bivšo Nemško demokratično republiko in tu dočakal svojo smrt.

Danes vam predstavljamo Eislerjevo »Nemško simfonijo«, katere nastajanje se razteza od leta 1930 pa vse do leta 1958. Enajstdelna kompozicija s podnaslovom »simfonija koncentracijskega taborišča« zgošča vso Eislerjevo ustvarjalno moč tako v glasbenem kot družbeno-političnem pogledu. Bachovi motivi in baročni kontrapunkt, militantni ritmi in marši, Schoenbergovska dodekafonija ter forma komunikativnih, kratkih in neposrednih političnih pesmi je tisto kar jo zaznamuje po glasbeni plati. Politično pa je kompozicija prežeta z reminiscencami na predvojne protinacistične proteste, tragično izkušnjo druge svetovne vojne, še posebej koncentracijskih taborišč, ter zavezo razrednemu boju in solidarnosti.

AVIZO