4. 4. 2006 Glasbeni ciklon

Claude Debussy

Govoriti o moderni glasbi kot glasbi, ki ima svoje začetke umeščene v zgodnje dvajseto stoletje in ki da poslej to svojo modernost izkazuje na vsakem koraku je zgolj približna resnica. V kontekstu umetnosti namreč >moderno< implicira predvsem vidike estetskega in tehnike in ne zgolj kronološkega načela. Modernost ali  njena prva znamenja je tako povsem upravičeno iskati v devetnajstem stoletju, prav kakor določene sodobno datirane ustvarjalnosti ne po metodi, ne po občutju ni mogoče tretirati kot moderne.

Eden izmed prvih skladateljev, ki je zaznamoval prekinitev z glasbeno tradicijo ter nakazal smer, po kateri se bo glasbeno ustvarjanje poslej uravnavalo že v devetnajstem stoletju je bil Claude Debussy.

Pogosto se njegovo ustvarjanje primerja z artefakti impresionističnega slikarstva a analogija s sanjami, ali v bolj splošnem s prostimi asociacijami je veliko bolj daljnosežna. Kakor piše Debussy sam: “Stimulus ni izvorni naravni fenomen, impresija, temveč sekundarni mentalni fenomen, spomin.”

Ne gre več torej zgolj za zrcaljenje nekega naravnega fenomena, podobe kot jo vidi umetnik. Prosti tek, ki ga ustvarjalec doseže, tako po občutku kot v tehniki ima svoj vzor v zrcaljenju varljivega in metaforičnega miselnega dela.

Skladno s tem je tako konec tudi z narativno metodo, maniro, ki je po zgledu Beethovna svoj vrhunec doživela v pozni romantiki in katere glavni nosilec je bila avstro-germanska glasbena tradicija. Osebna emocija in izraz le te, zavest kot vrhovno počelo koherence artefakta so vse bolj stopale v ozadje. Debussyjeve podobe in njegovi evokativni stavki sugerirajo sestop v sfero proste domišljije, prostih asociacij in sanj.

V prvem delu oddaje bomo slišali Debussyjeve Slike za orkester.

>Preludij k Faunovemu popoldnevu< iz zadnjega desetletja devetnajstega stoletja po nekaterih potezah izpolnjuje pogoje po katerih je z njim mogoče celo datirati rojstvo moderne glasbe.

Ena izmed glavnih karakteristik moderne glasbe je njena pomanjkljiva odvisnost od dur-molovskega ključa, ki je zagotavljal koherentnost zahodni glasbeni umetnosti od sedemnajstega stoletja naprej. V tem pogledu je Debussyjev >Preludij< nedvomno glasnik moderne dobe, saj je močno omajal zgradbo glasbene ustvarjalnosti temelječo na diatonični tonalnosti. Ključ je postavljen pod vprašaj. Ne moremo sicer reči, da je kompozicija atonalna, temveč prej, da stari harmonični odnosi niso več zavezujoči. Diatonična harmonija je poslej ena izmed mnogih možnosti, ne več najpomembnejša in ne nujno določilo forme in funkcije.

Z ozirom na formo >Preludij< prav tako izkazuje določene inovativne tendence. Namesto izbire značilne teme in njenega razvoja v doslednem načinu, Debussy prevzema idejo, jo dvakrat omahljivo vrača k njenemu začetku, preden se končno odpre, a še takrat na nedogmatičen način in neprimerno v okviru logične izpeljave po ortodoksni maniri.

Namesto teme za flavto, ki bi se razvila v obogateni maniri, namesto cepitve v neodvisne fragmente dobimo ponavljajoče se tematske odklone in nove povratke. Namesto progresivnega razvoja nas pričaka občutek, da gre prej za improvizacijo.

Nestalni tempi in neurejeni ritmi ter rahločutne kolorizacija so ob harmonski nejasnosti in formalni svobodi naslednje neobičajne poteze >Preludija<.

Tradicionalna tematska obdelava je zahtevala določeno urejenost in enovitost ritma z namenom, da se pozornost usmeri na materijo harmonije in melodičnega oblikovanja. Prav tako je bil glavni namen tempa v zagotavljanju sile, ki glasbo usmerja k cilju. Debussyjeva glasba, svojeglava v harmoniji in formi, je ustrezno temu manj omejena tudi v merilih časovnosti.

AVIZO