Današnji Glasbeni ciklon bomo namenili predstavitvi angleškega skladatelja, dirigenta in pianista Benjamina Brittna, enega najbolj vidnih glasbenih genijev sodobne resne glasbe 20. stoletja, katerega 94 rojstni dan bi, če bi bil še med nami, praznovali nedavnega 22. novembra.
Britten je bil skladatelj z mnogimi glasbenimi talenti. Svoj navdih je pretežno najdeval v preprostem človeškem glasu. Ustvaril je širok opus glasbenih del, ki zaobsega tako opere, kot sta recimo »Peter Grimes« iz leta 1945 in »Smrt v Benetkah« iz leta 1973 in pesniške cikle, kot sta »Serenade za tenor, rog in godala« in veličastna koralna kompozicija »Vojni rekviem« iz leta 1961. Ustvaril je tudi precej glasbe za orkester in razne komorne ansamble, vključno z številnimi simfonijami, koncerti in drugimi komornimi in solističnimi glasbenimi deli.
Ko sta Brittnova mati in oče opazila sinov glasbeni talent, sta za pomoč pri ustrezni izobrazbi zaprosila skladatelja Franka Bridgea. Bridgeovo mentorstvo je imelo na Brittna zelo dolgoročen vpliv, na kar je z zahvalno kompozicijo posvečeno svojemu učitelju, opozoril tudi Britten sam. Formalno glasbeno izobrazbo je kasneje pridobil na »Kraljevem glasbenem kolidžu«.
Po končanem izobraževanju, si je našel delo pri filmu. Najprej je skrbel za glasbo za dokumentarne filme britanske poštne službe. Tako je med leti 1935 in 1938 v ta namen ustvaril številna zelo barvita glasbena dela. To je bila izkušnja, ki je veliko pripomogla k njegovi glasbeni iznajdljivosti, saj je bil prisiljen delati z nizkimi stroški in majhnim naborom glasbenikov, da bi dosegel kar se da bogato zvočnost.
Kmalu se je pričel uveljavljati kot eden najbolj izstopajočih mladih skladateljev, kar ga je pripeljalo na prag sodelovanja s številnimi umetniki, med drugim tudi dvema literatoma, Wystanom Audenom in Edwardom Forsterjem. Vendar nobeno od teh znanstev nanj ni imelo takšnega vpliva kot prijateljevanje s tenorjem Peterom Pearsom, ki je postal Brittnov partner tako v ustvarjanju kot tudi povsem zasebno. Pearsov glas je Brittna inspiriral k številnim vokalnim delom, številne vokalne recitale pa sta izvedla tudi skupaj.
Kot zagrizen pacifist, je leta 1939, ko se je približevala vojna, zapustil Anglijo in naslednja leta prebil v ZDA in Kanadi, kjer je nemoteno nadaljeval s pisanjem glasbe. Nekako v tem vojnem obdobju je nastala tudi njegova najbolj znamenita opera »Peter Grimes«, ki velja za pravi preobrat v njegovem glasbenem ustvarjanju. Po letu 1971, ko je preživel srčno kap, se je njegova kreativnost upočasnila, nikakor pa vse do svoje smrti, pet let pozneje, ni nehal s glasbenim udejstvovanjem. Danes je priznan kot ena najvidnejših glasbenih figur 20. stoletja.
Pri rosni mladosti 20 let, se je Britten odločil, da bo nekaj starih, študijskih glasbenih poskusov za klavir, predelal v štiri-stavčno delo za godalni orkester. Leta 1934 je tako nastalo delo z naslovom »Preprosta simfonija«. Delo je z svojim mladostniškim šarmom in v naslovu izpričano preprostostjo, postalo izjemen hit. S svojo zelo enostavno formo je bilo delo namreč pripravno tudi za to, da so se ga lotili manj izkušeni in izučeni glasbeniki, pa je vseeno zvenelo zelo impresivno. Prisluhnimo zdaj tej znameniti štiri-stavčni »Preprosti simfoniji« Benjamina Brittna.
Leta 1942 se je po nekajletnem bivanju v ZDA odločil, da se bo ponovno vrnil domov. Na poti iz ZDA je pričel z skladanjem serije koralnih del, ki so ostale med njegovimi popularnejšimi ne-opernimi deli. Ena izmed dveh del, ki ju je končal na krovu ladje, s katero se je vračal v Evropo, je bila kompozicija »A Ceremony of Carols opus 28. za deški zbor in harfo«. Čeprav napisano za deški zbor, pa delo v praksi v glavnem prepevajo ženski zbori, kar bo tudi primer v nocojšnjem posnetku omenjenega dela. Delo je skoraj povsod po svetu, sploh pa v angleško govorečih državah, postalo pomemben del božične glasbene tradicije.
Za konec današnje oddaje bomo slišali še eno Brittnovih najbolj znamenitih del, »Vodnik po orkestru za mladega človeka« iz leta 1946, ki ga je zložil kot spremljavo izobraževalnega filma »Instruments of the Orchestra«. Delo v osnovni temi preigrava subtilne variacije na temo in melodijo vzeto iz dela Henry Purcellia, »Abdelazar«. Malo je skladateljev, ki so znali glasbeno komunicirati tudi z mladim občinstvom. Ob Edward Elgarju, ki velja za praočeta tovrsten vzgojne glasbe, mu ob bok gotovo sodi tudi Benjamin Britten kot njegov vreden naslednik. To svojo glasbeno mentorsko pozicijo je najbolje izkazal prav v pričujočem delu.
Upamo, da vam je naš današnji glasbeni izbor ugajal in da se nam boste ponovno pridružili ob tednu osorej, ko bomo nadaljevali izobraževalno glasbeno brskanje po bogati in dragoceni zakladnici sodobne resne glasbe.
AVIZO