9. 3. 2005 Zofija v medijih

Oddaja 9.3.2005

Avizo

V današnji oddaji bomo kar se da raznovrstni. Najprej vam bomo postregli z nekaj zanimivimi informacijami, med katerimi boste na kratko izvedeli tudi zakaj je 8. marec praznik žensk.

V nadaljevanju bomo nekoliko bolj poglobljeno, metodološko analizirali Ebulidove sofizme. V samem zaključku pa bomo prisluhnili Borisu Vezjaku, ki se je razpisal o pojmu relaksirane Slovenije, ki postaja filozofska dogma nove slovenske oblasti. Vabljeni ste na novo popotovanje z Zofijo.

GLASBA: HD 8655 SILENCE PITAJU ME PITAJU

Za uvod v današnjo oddajo vas bomo založili z nekaj zanimivimi, skoraj že rumenimi informacijami.

Zakaj je bil ravno 8. marec izbran za praznik žensk, obstaja več različnih anekdot. Po najbolj verjetni je ta praznik, ki so ga prve prevzele nemške socialdemokratke na čelu z Claro Zetkin, spomin na dan demonstracij ameriških socialistk. Po drugi je ta dan počastitev spomina na padle v marčni revolucij leta 1848. Prvi so ta mednarodni praznik slavili v Nemčiji, Avstriji, Danski, Švici in Združenih državah Amerike leta 1911. Clara Zetkin je zapisala: (citat) “To je bila najmogočnejša demonstracija za žensko enakopravnosti, ki jo je dotlej videla zgodovina, pravi častni dan delovnih žensk.« (konec citata)

5. marca je minilo 135 let od rojstva nemška političarka poljskega rodu Rosa Luxemburg. Rodila se je leta 1870 Zamošcu. Že kot dijakinja se je pridružila socialistom. Leta 1897 se je preselila v Nemčijo, osem let kasneje pa se je udeležila ruske revolucije in je veljala za zagovornico spontane množične vstaje. Med prvo svetovno vojno je bila zaradi svojega nasprotovanja vojnim posojilom večkrat v zaporu, kjer so nastala Pisma iz zapora. Leta 1917 je skupaj s Karlom Liebknechtom ustanovila Spartakovo zvezo, skupaj pa sta bila umorjena 15. januarja 1919 v Berlinu.

Italijanski sholastik Tomaž Akvinski je bil rojen leta 1225 umrl pa je 7.marca 1274 v samostanu Fossanova. Navkljub temu, da natančnega datuma njegovega rojstva ne poznamo, praznujemo letos 780 obletnico njegovega rojstva. Postal je dominikanec, od leta 1252 pa je bil učitelj a univerzah v Parizu, Kolnu, Bologni, Rimu in Neaplju. Pisal je komentarje k najpomembnejšim Aristotelovim spisom, znana je njegova obramba vere pred pogani. Njegova filozofija pa je poskus racionalne utemeljitve krščanstva in teoloških dogem. Tomaž Akvinski je priznaval um kot “naravno luč” spoznanja, vendar ga je podredil veri v razodeto resnico, ki je nad umom.

Nemški pisatelj, filozof in filolog Friderich von Schlegel se je rodil 10. marca leta 1772. Veljal je za odličnega kritika in je imel velik vpliv na nemško romantično literaturo. Utemeljil je zgodnjeromantični pogled na svet in umetnostna načela.

Predstavnik subjektivnega idealizma, angleški filozof in teolog George Berkeley se je rodil 12. marca leta 1685, torej natanko pred 320 leti. Postavil je tezo, da zunanji svet ne obstaja neodvisno od zaznavanja in mišljenja. Njegov primarni filozofski dosežek je bil t.i. subjektivni idealizem. Napisal je številna dela od katerih so bila najbolj odmevna »Treatise Concerning the Principles of Human Knowledge” (Razprava o načelih človeškega razuma) iz leta 1710 in »Three Dialogues between Hylas and Philonous” (Trije dialogi med Hylasom in Philonom), ki se ponaša z letnico 1713. Leta 1734 je objavil “The Analyst, a critique of the foundations of science”, ki je predstavljala prelomno delo na področju matematike. George Berkeley je umrl leta 1735.

GLASBA: HD 8784 ARCADE FIRE NEIGHBOURHOOD 2 (LAIKA)

EVBULIDOVI SOFIZMI

Megarski logik Evbulid, doma iz Mileta, naj bi bil avtor tako imenovanih sofizmov, ki so jih v antiki dodobra premlevali:

Koliko zrn naredi kup, če ga ne naredita ne prvo, ne drugo, ne tretje?

Ali

Koliko las mora izgubiti človek da bi postal plešast?

Vprašanji lahko analiziramo takole: denimo, da ima človek veliko las. Ko izgubi enega, jih bo še zmerom imel na tisoče. Toda če jih bo izgubil dovolj veliko število, bomo zanj dejali, da je plešast. Vprašajmo se torej, kdaj se to zgodi. Očitno ni določenega števila las, ki bi označevalo prehod v plešavost. Kako lahko torej niz sprememb na glavi, denimo vsak las, ki izpade, in od katerih nobena ni zares pomembna zanjo, na koncu povzroči bistveno spremembo?

Ta paradoks so si zastavili stari Grki in ga poimenovali “falakros” ( “plešast”). Skupno ime za različice tega paradoksa pa se je do danes ohranilo pod imenom “sorites” (kar v grščini prihaja iz besede za „kup“). Njihov filozofski oče je bil Evbulid iz Mileta, po nekaterih drugih, manj verjetnih podatkih pa Zenon iz Eleje. V kakšnem smislu je bil Evbulidi dialektik (resen raziskovalec logike in filozof) ali eristik (mojster v “prepiranju” in nekakšen sofist) tudi ni jasno. Ob zgornjem “plešastem” sofizmu se Evbulidu pripisujejo še drugi sofizmi. Eden od njih je paradoks kretskega lažnivca („pseudomenos“), včasih imenovanega po imenu Krečana Epimenid.

Krečan pravi: Vsi Krečani so lažnivci.

Če vsi Krečani lažejo, kot pravi sofizem, potem bo tudi ta izjava Krečana lažna oz. napačna. Ali pa: če lažnivec izjavi “Lažem” in torej poskuša pojasniti, da laže, istočasno dejansko govori resnico.

Naslednji sofizem se imenuje pokritež:

Ali poznaš tega človek s prekritim obrazom? Ne. To je tvoj oče. Torej ne poznaš svojega očeta.

Če ne poznamo očeta s prekritim obrazom, ker pač ne vidimo, da je to naš oče, potem je pač videti, da ne poznamo svojega očeta.

Zadnji se imenuje rogonosec:

Nisi izgubil rogov, kajne? Seveda ne (ko pa jih nimam). Če jih torej nisi izgubil, potem jih imaš.

Če nisem izgubil rogov, ker jih pač nisem mogel, saj jih nisem imel, potem se je Grkom zdelo, da bi vam lahko očitali, da jih, glede na to, da jih niste izgubili, pač imate.

GLASBA: HD 8369 AIR ALPHA BETA GAGA

Oglejmo si pobliže primer paradoksa s kupom zrna. Sklepanje v njem gre takole: Eno zrno še ne naredi kupa. Če ga ne naredi eno zrno, ga ne naredita niti dve zrni. Če ga ne naredita dve, ga tudi tri ne. In tako dalje: tudi 10.000 zrn torej ne bo tvorilo kupa. Vse premise so torej videti resnične, pa vendarle je sklep očitno napačen:

Eno zrno še ne naredi kupa.

Drugo zrno, dodano prvemu, še ne naredi kupa.

Tretje zrno, dodano prvima dvema, še ne naredi kupa.

Torej deset tisočo zrno, dodano prejšnjim, še ne naredi kupa.

Paradoksa kupa in plešca, ki sta si podobna, imata podobno obliko: obakrat postopamo tako, da dodajamo nek element, v tem primeru zrno in lase. Toda lahko bi postopali tudi nasprotno, namesto progresivno torej regresivno. Če namreč kdo verjame, da 10.000 zrn pač že ustvarja kup, kako bo potem trdil, da ga ustvarja že eno zrno, kar bo očitno moral, saj se nič ne spremeni, če ga temu kupu odvzamemo? Če bo ista oseba trdila, da človek z 10.000 lasmi ni plešast, potem bo moral trditi tudi, da niti z enim samcati lasom na glavi ni plešast, kajti če tega odvzamemo iz lasišča, se glede plešavosti pač nič ne more spremeniti. Paradoksa sta torej dvosmerna: po eni strani se lahko vprašamo, kdaj bomo z dodajanjem zrn dobili kup, po drugi pa, kdaj ga bomo z odvzemanjem izgubili. Nikoli ne moremo pokazati, v kateri točki se zgodi ta sprememba iz stanja “nekup” v “kup” ali iz stanja “poraščenost” v “plešavost” – opazili boste, da vsakič nastopajo nasprotna stanja. Ali v obeh primerih v obratni smeri: če je človek z enim samcatim lasom na glavi plešast, potem ga niti naslednji las, ki bi mu ga dodali, ne more pripeljati iz stanja plešavosti v poraščenosti (ali neplešavost), torej povzročiti spremembe stanja. Za vsako število n las, ki jih ima, bo veljalo, da bo tudi s število n+1 to stanje enako, ne glede na število n. Zato bo plešavec, po takšnem razmišljanju seveda, še s tako briljantnimi vsadki venomer plešast.

Kako bi se v paradoksu kupa izognili težavi? Z zanikanjem trditve, da zares ne obstaja preskok iz kupa v nekup, ali obratno, ali z zanikanjem sklepa, po katerem z dodajanjem zrn kupa nikoli zares ne dobimo?

Ob tem naj opozorimo na novost, primerno pravkar obravnavani temi. Zofijini smo v zadnjih mesecih pričeli bolj angažirano participirati v logični obravnavi nekaterih javno podanih izjav, ki jih v t.i. argumentacijskih kotičkih tedensko objavljamo na naši domači strani in v sobotni prilogi častnika Večer. Vabimo vas k prebiranju pa tudi komentiranju naših metodoloških analiz.

GLASBA: HD 8443 SEELENLUFT SLEEPWALKING HORSEMAN

Relaksirana Slovenija

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je bil nedavno tega v Večeru povprašan o smereh razvoja slovenske zunanje politike, v njegovem programu opisane tudi s točko, ki zahteva »sproščeno zunanjo politiko«. Novinarja sta se pozanimala, kaj neki naj bi takšna sintagma pomenila. Po svoje je žalostno dejstvo, da slovenski novinarji ugibajo, kaj pomeni sproščenost skoraj leto po tistem, ko je ta koncept zapolnil strani vseh medijev. In že prav tragično bi moralo biti, ker so za sproščeno Slovenijo volili volivci na oktobrskih državnozborskih volitvah, ne da bi jim kdo razložil, kaj jim pod to blagovno znamko nova alternativna oblast ponuja. Skrajni čas je torej, da si pogledamo, ali smo se v slovenski politiki znašli sredi zgolj modnega in nedolžnega besednjaka na novo izumljenih starih pomenov besed ali mogoče sredi posebnega ideološkega diskurza. Če drugo, potem je od razumevanja takšnih ideologemov odvisna naša usoda, kar je več kot dober razlog za analizo.

Najprej k repliki zunanjega ministra: dr. Rupel je svojo sproščeno zunanjo politiko pojasnil posredno ter opisno. Namesto vsebinskega odgovora je pridevnik variiral v štirih kontekstih: »Javnosti je dobro znano, da se s prejšnjim predsednikom vlade Ropom nisva ujemala, ob njem res nisem mogel uresničevati sproščene politike (Večer, 29. 1. 2005, str. 37). V nadaljevanju našteje uspehe Slovenije na mednarodnem prizorišču, ki so Slovenijo osvobodili (»zaradi tega zdaj lahko imamo bolj sproščeno zunanjo politiko«), omeni, da se danes lahko »sproščeno pogovarja s katerimkoli zunanjim ministrom«, in končno, da smo v Sloveniji »gospodarji svoje usode, zato smo lahko sproščeni«.

Od kod zunanjemu ministru takšen občutek nesproščenosti, karkoli že ta pomeni? Od kod ta ravno v letu 2004 in takšen preobrat k sproščenosti ravno po volitvah 2004? Pustimo ob strani dejstvo, da je gospod zunanji minister bil nesproščen vse od leta 2000 do 2004, ko je tudi bil zunanji minister, in pred letom 1993, ko je to mesto tudi že zasedal. Pustimo ob strani dejstvo, da je sodelovanje s premierjem Ropom hvalil in ga celo vabil v svoj Zbor za republiko. Poglejmo si raje, kako so prvoborci za novo Slovenijo sproščenost sploh artikulirali. Kot bomo videli, je bil del njihovega boja prevzemanje idejnega koncepta, za katerega pa nihče natančno ne ve, kaj naj bi pomenil. A ideologija vedno zahteva tak mehanizem: spontano početi nekaj, česar ne razumeš. Zaenkrat se zdi, da je pomembno govoriti o sproščenosti, ne razumeti, kaj je. Da so njene korenine izrazito specifične, filozofske, in da je sestavni del težko razumljivega filozofskega diskurza pri Martinu Heideggru, nikogar preveč ne zanima.

GLASBA: HD 8047 SHANKAR, ANANDA STREETS OF CALCUTTA
Kako so se sproščali v besedah

Zasluga za to, da je ta pojem postal del vsakodnevne jezikovne rabe pri desnih slovenskih politikih, se gotovo skriva v osnovni sintagmi, prevzeti po naslovu zbornika »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost« (Nova revija, 1999), v katerem so novorevijaški razumniki poskušali obračunati s finančnim, medijskim, ekonomskim in predvsem ideološkom monopolom LDS in komunistične klike. Ob tej programski zbirki člankov, ki je postala nekakšen manifest »pomladnikov«, sta tu še apel »Ura evropske resnice za Slovenijo« in kasnejša pobuda »Nekaj je treba storiti«. Verbalizmi o sproščanju Slovenije so dosegli svoj vrhunec, ko so isti razumniki ob podpori treh strank, SDS, NSi in SLS, na ljubljanskem Kongresnem trgu 25. septembra lani organizirali svoj miting resnice, le teden pred volitvami, pod sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Pred tem so javnost prepričevali o nujnosti politične preobrazbe Slovenije, ki se je znašla v grabežljivih rokah koruptivne LDS oblasti in vulgoliberalizma, na treh zaporednih seansah: na zborovanju v Ljubljani, Mariboru in Kopru. In kako se je rojeval takšen novi filozofsko-ideološki koncept za politično rabo ter kaj naj bi sploh pomenil? Še danes ostaja uganka.

Po programski zamisli nove oblasti se »sproščenost« očitno navezuje na naslednja heterogena področja in ravnanja: sproščenost v izražanju in v komunikaciji, sproščenost v šolstvu in gospodarstvu, sproščenost v zunanji politiki (kako je ta videti, smo s pomočjo Rupla pojasnili na začetku), sproščenost v obnašanju in sproščenost kot spravno ravnanje. Beseda je postala vsenavzoči označevalec: nihče ne ve, kaj točno pomeni, vsi pa se obnašajo, kot da je njen smisel samoumeven. Da bi jo razumeli, si moramo ogledati njene uporabe, ki so edino, kar zaenkrat imamo. Zadržimo se najprej na omenjenem zborovanju 25. septembra lani. Na njem je prvak NSi Andrej Bajuk spregovoril o tem, da bodo sprostili zadušene energije in ustvarili sproščeno Slovenijo, svobodno in pošteno družbo, pravno in socialno pravično državo, v kateri bodo vsi enaki pred zakonom. Sedanji in bivši zunanji minister Dimitrij Rupel je svoja premišljevanja nizal po heglovsko, v znamenitih triadah. Imamo tri povezane stranke, tri težave s Hrvaško, ki širi tri neresnične domneve, pri zunanji politiki potrebujemo tri odlike: izvirnost, kulturnost in moralnost. Slovenija bo zmagovita s tremi pogoji: če bo združena, samozavestna in sproščena. (Delo, 27. 9. 2004)

Le kakšen dan kasneje, 28. septembra 2004, je predsednik SDS Janez Janša na prireditvi ob koncu volilne kampanje nagovoril tuje goste, kandidate, člane stranke in njene simpatizerje. Z obljubami LDS je tako kot z loterijo, se je glasila metafora. »To je res Slovenija express«, je sočno zaključil in med zahteve postavil »dobro in sproščeno šolo, ki bo mlade učila in vzgajala za življenje, ter modernizacijo šolstva, ki mora čimprej iz zatohle Gabrove sence na evropsko sonce.« Te svoje ugotovitve je ponovil kot mandatar na predstavitvenem govoru mesec in pol kasneje, ko je napovedal tudi spremembe v šolskem sistemu: »Šola mora biti odlična, a tudi sproščena, kjer učenci ne bodo le posode za shranjevanje informacij in podatkov, ampak dejavni udeleženci, ki jim šola omogoča razumevanje, uporabo in osmišljanje pridobljenega znanja.« (Delo, 10.11.2004). Ker se po znanem Lacanovem geslu sporočilo vedno vrne na svoj začetni naslov, po znanem marketinškem pa je treba stranki vedno ponuditi njej lastno fantazmo, je Janezu Janši »agencija, ki so jo najeli v ta namen, v predvolilnih nastopih predpisala umirjenost in sproščenost.« (Delo, 13. 9. 2004)

GLASBA: HD 8183 BOSS MARTIANS KILL MY TELEPHONE

Rabe »sproščenosti« so v mesecih pred volitvami postale nepregledne in verjetno prekašale običajne kontekste: telovadbo in navodila fitnes učiteljev, vaje iz joge ali tai chija. Absolutna prvaka diskurzivnega uvajanja sproščanja v svetovni nazor in politiko sta gotovo dr. Dimitrij Rupel in dr. Spomenka Hribar. Prvi je po tistem, ko mu je Rop »obljubil« odstavitev, v intervjuju kritiziral vladavino LDS: »Liberalne stranke niso le sredinske, ampak spodbujajo sproščeno gospodarsko življenje, iniciativnost posameznika, tržno gospodarstvo, predvsem pa odprto družbo (Delo, 3.7.2004). Na istem mestu uporabi ta ideologem še nekajkrat, recimo: »Potem ko Drnovška ni bilo več na čelu stranke, sem večkrat poskušal vplivati na to, da bi mi vendarle ohranili sproščen odnos do drugih strank … Prizadeval sem si za bolj sproščeno razpoloženje med nami in ljudsko stranko in tudi med nami in Janšo … Ta rezultat je bil dejansko posledica izredno sproščene, konstruktivne in kooperativne klime v stranki takrat, ko smo bili v opoziciji … Imam upanje, da bo Zbor za republiko platforma, ki bo omogočila pretok informacij in sproščeno razpravo … Ni namreč prostora za sproščeno komunikacijo. Tudi zaradi tega je prišlo do Zbora za republiko.«

Beseda potemtakem Ruplu pomeni sproščeno gospodarstvo, odprtost družbe, poseben vidik komunikacije med strankami ali ljudmi, politično strankarsko »klimo«, odprtost neke razprave. Spomenka Hribar v intervjuju le dva tedna kasneje prevzame terminologijo oziroma jo nadaljuje. Če je Rupel označevalec uporabil sedemkrat, ga sama šestkrat: »Po mojem bi morali najzaslužnejši osvoboditelji in osamosvojitelji čim prej v pokoj. Bili bi najcenejši za državo (ker ne bi delali »napak«) in dobro bi bilo za splošno počutje, za sproščenost ljudi. (Delo, 17.7.2004) Pomenske konotacije so pri njej podobne: »Gre za sproščen odnos do preteklosti, za odnos, ki vidi obe strani. In ju skuša najprej razumeti. Zgodovina ni le tisto, kar se je zgodilo; zgodovina je tudi naš odnos do preteklega.« Ali pa: »Preteklost je kar naprej tu in kot travma nas bo mučila tako dolgo, dokler ne bomo z njo opravili z vsem spoštovanjem in ne bomo do nje vzpostavili sproščenega in jasnega moralnega odnosa … Da bi vedno, z vsako novo politično opcijo na oblasti, začenjali znova, s točke nič, namesto da bi dograjevali življenje in medsebojne odnose v smeri vse večje odprtosti, sproščenosti … Dokler odnos do preteklosti ni sproščen (brez sovražnosti), tudi ni sproščene prihodnosti … V bistvu je klerikalizem nesproščen, nesvoboden odnos.«

Hribarjeva torej rabo besede nekoliko razširi: zanjo je ob naštetih tu še vidik moralnega odnosa, pristnega, tj. spravnega odnosa do preteklosti in ime za klerikalno »zadrtost«. K tem se pridružujeta še rabi, ki definirata sproščenost kot vidik odprtosti za Evropo in zavezanost prihodnosti, pa tudi strpnosti, zmernosti in državotvornosti, o čemer je spregovoril Rupel takoj po napovedi odstavitve: »Želel bi si, da bi se malo oddaljili od te preteklosti in da bi šli dejansko v bolj sproščeno prihodnost, ki je značilna za druge evropske države. Priključujem se tisti slovenski politiki, ki je državotvorna, ki je državniško modra, ki je zmerna, ki je strpna, ki želi ustvarjati prostor sproščenega pogovora – dialoga in ki želi predvsem, da bi bila tudi njena ekonomija primerno sproščena.« (Mladina, 5. 7. 2004)

GLASBA: HD 7968 SALAMANDRA SALAMANDRA SALVIA ZEL

Filozofske korenine slovenske »Gelassenheit«

Sproščenost je filozofski termin, kakršni so tudi »nacionalna bit«, »nacionalna substanca« in z njima povezani »interesi«. Dokaj redek, toda na poseben način artikuliran pri slovenskih fenomenologih (in šele kasneje pri Janši), ki s to besedo prevajajo Heideggrovo »Gelassenheit«, o kateri ta intenzivno spregovori recimo v svojih »Pogovorih s poljske poti« iz kasnejšega obdobja svojega razvoja. Gelassenheit kot spokojnost je eksistencialni in etični imperativ »pustiti biti«. Presenetljivo je, da bomo v zborniku »Sproščena Slovenija« skorajda zaman iskali uporabo te besede, razen v enem članku, ki navaja sproščenost kot beg od lažne zaskrbljenosti, eksistencialno neuvidevne do česarkoli, kar da onemogoča resno političnost. Drugače povedano: politične rabe sproščenosti kot Gelassenheit se karseda odmikajo od izvirne filozofske rabe. Zato je situacija trenutno presenetljiva in ironična: namesto Platonove države, ki bi jo vodili filozofi, smo dobili vsaj filozofski koncept, po katerem je naša država vodena, ne da bi nam to jasno povedali in še manj razumeli, kaj se za njim skriva. Posledice nerazumevanja so jasne in bi jih bilo vredno temeljito premisliti.

Za nameček so težave s tem pojmom tudi na področju filozofije. Nekatere njegove razlage ga banalizirajo. Michael Heim, ameriški prevajalec in komentator Heideggra, ga razlaga takole: »Že čisto običajna praksa postajajo stvari, kot so joga, tai chi, aikido, akupunktura, medicinske teorije o chi-gong. Vse te prakse so nekakšen korelat h Gelassenheit. Postale so alternative velikim stresom zahodnih tehnologij v umu, možganih in vizualnem zaznavanju. Sicer niso njegov nadomestek, temveč dodatek in protiutež.« Gelassenheit kot »spokojnost« je ob tem še temeljni izraz za versko držo v pietizmu in denimo ključnega pomena za razumevanje življenja amišev.

In kaj nas čaka v prihodnje? Tudi leto 2005 naj bo sproščeno, se v svoji novoletni poslanici državljankam in državljanom ni mogel izogniti niti predsednik države. »Pozabimo stare zamere in začnimo leto sproščeno, z zdravim optimizmom in zadovoljstvom, da smo tukaj, z lepo naravo, v miru ter z dobrimi in prijaznimi ljudmi,« je zaželel Drnovšek. (STA, 30. 12.2004) Omemba starih zamer je očitno politična asociacija, zato pripis »označevalca« ne more biti naključen. Se nam zaradi sproščenosti obetajo novi gospodarski in edukativni (metodološki?) pristopi, nova smer v šolstvu, ekonomiji in zunanji politiki? Bo sproščenost postala idiosinkratično slovenska forma mentis, ali še bolje – modus vivendi, ali pa je le način obračanja na nas, del politične »terapije« državljanov in s tem zgolj puhla retorika? Kot je zaneseno v času največje Gelassenheit rekel Janez Janša: »To človek občuti. Veter sprememb je nekaj, kar se te dotakne, te polni in vodi.« Sproščenost je zdaj v zraku in se čuti, mogoče vsaj sliši. V kakšni meri in kakšni smeri bo sprostila Slovence, ne da bi za to potrebovali masažo, je zaenkrat uganka.

Boris Vezjak

GLASBA: HD 8455 HARLEM UNDERGROUND RETRO

Za konec naj vas ponovno povabimo na današnji filmozofski večer v dvorano Štuka, ki se bo sicer z projekcijo filma Malena začel ob 19.00 uri, a se nam lahko prav tako pridružite na predavanju in diskusiji, ki bo sledila po projekciji ob 21. uri, in na katerem nam bo v predavanju »ženska kot objekta a« osnovne filozofske predpostavke filma predstavil gost iz Ljubljane Paule Ečimovič. Vljudno vabljeni!

Za danes se Zofijini poslavljamo. Upamo, da bomo nekaj vaših obrazov uzrli danes na Štuku, sicer pa se veselimo ponovnega srečanja z vami ob tednu osorej.

Preteklo uro smo z vami modrovali…