Enega najbolj legendarnih esejev o nacionalizmu je leta 1945 za revijo »Polemic« spisal britanski esejist in pisatelj George Orwell. V današnji oddaji vam bomo prebrali prvi del tega spisa, ki v originalu nosi naslov »Notes on Nationalism«. Ob tem vam v drugi polovici oddaje, v standardni rubriki »Filozofija skozi čas«, podrobneje predstavljamo angleškega zdravnika Williama Harveya, pionirja raziskovanja krvnega obtoka.
GLASBA:
Zapiski o nacionalizmu
V enem izmed svojih del Byron uporablja francoski izraz »longeur«. Pri tem mimogrede pripomni, da v Angliji sicer nimamo te besede, imamo pa poimenovan pojav v velikem obsegu. Prav tako obstaja razpoloženje, ki je dandanes tako zelo razširjeno, da vpliva na naše razmišljanje o skoraj vsaki zadevi. Vendar pa za to še nimamo poimenovanja. Kot najbližji obstoječi enakovreden izraz sem izbral izraz »nacionalizem«, toda kmalu boste videli, da ga ne uporabljam v pravem pomenu, zato ker se čustvo, o katerem govorim, ne navezuje vedno na to, kar imenujemo narod – to se pravi, na posamezno raso ali geografsko področje. Lahko se navezuje na cerkev ali razred, ali pa lahko samo negativno učinkuje proti temu ali onemu in brez potrebe po neki pozitivni lojalnosti.
Z izrazom »nacionalizem« mislim prvič na domnevo, da lahko človeška bitja razvrstimo kot insekte ter da lahko milijone ali na desetine milijonov ljudi zagotovo označimo kot »dobre« ali »slabe«. Drugič, – kar je veliko pomembneje – s tem izrazom mislim na identificiranje samega sebe s posameznim narodom ali kašno drugo enoto, ki jo postavlja nad dobro in zlo ter ne priznava nobene druge dolžnosti kot služenje njenim interesom. Nacionalizma ne smemo zamenjati s patriotizmom – domoljubnostjo. Običajno obe besedi uporabljamo v tako nejasnem obsegu, da lahko oporekamo vsaki definiciji, vendar moramo med njima potegniti mejo, saj sta vključeni dve različni in celo nasprotujoči si ideji. Z izrazom »patriotizem« imenujem predanost posameznemu prostoru in posameznemu načinu življenja, ki ju posameznik sprejema kot najboljša na svetu, a ju ne želi vsiljevati drugim ljudem. Patriotizem je po svoji naravi obramben, tako vojaško kot tudi kulturno. Na drugi strani pa je nacionalizem neločljiv z željo po moči. Stalen cilj vsakega nacionalista je zagotoviti več moči in več prestiža, vendar ne zanj samega, ampak za narod oziroma kako drugo enoto, v kateri ne izpostavlja svoje individualnosti.
Dokler uporabljamo izraz le za bolj razvpita in poznana nacionalistična gibanja v Nemčiji, Japonski in drugih državah, je vse to dovolj jasno. Če pojav primerjamo s fenomenom kot je nacizem, ki ga lahko opazujemo od zunaj, bi večina od nas povedala zelo podobne stvari. Vendar moram na tem mestu še enkrat ponoviti, kar sem povedal že zgoraj. In sicer, da uporabljam besedo »nacionalizem« zgolj zaradi tega, ker ni boljšega izraza. Nacionalizem v razširjenem pomenu, v katerem uporabljam to besedo, vključuje gibanja in struje kot so komunizem, politični katolicizem, sionizem, antisemitizem, trockizem in pacifizem. Ne pomeni obvezno zvestobe vladi ali domovini, še manj posameznikovi lastni državi, prav tako tudi ni absolutno nujno, da enote, v katerih se obravnava, dejansko obstajajo. Če naštejem nekaj očitnih primerov: Židje, Islam, krščanstvo, proletariat in bela rasa – vsi so predmet strastnega nacionalističnega čustva – toda v njihov obstoj lahko resnično podvomimo, prav tako pa za nobenega izmed njih ne obstaja definicija, ki bi bila splošno sprejeta.
Hkrati je vredno še enkrat poudariti, da je nacionalistično občutenje lahko izključno negativno. Obstajajo na primer pripadniki Trockega, ki so preprosto postali sovražniki Zveze Sovjetskih Socialističnih Republik, ne da bi ob tem postali zvesti katerikoli drugi enoti. Ko posameznik dojame globlji pomen tega, mu postane lastnost tega, kar poimenujem z nacionalizmom, precej bolj razumljiva. Nacionalist je tisti, ki misli izključno ali vsaj v glavnem v terminih tekmovalnega prestiža. Lahko je pozitiven ali negativen nacionalist, kar pomeni, da lahko uporablja svojo umsko energijo bodisi pri poveličevanju ali klevetanju, toda v vsakem primeru se njegove misli usmerijo na zmage, poraze, zmagoslavja in ponižanja. Zgodovino, še posebej sodobno, vidi kot nenehno vzpenjanje in propadanje velikih močnih enot, vsak dogodek, ki se zgodi, se mu zdi dokaz, da je njegova stran v vzponu in da nek sovražnik propada. Toda nenazadnje je pomembno, da ne zamenjamo nacionalizma z golim čaščenjem uspeha. Nacionalist se ne vede po principu druženja z najmočnejšo stranjo. Nasprotno, ker je izbral svojo stran, sam sebe prepričuje, da je le-ta najmočnejša in je zmožen ohraniti takšno prepričanje, tudi ko so dejstva striktno proti njemu. Nacionalizem je hrepenenje po moči s pomočjo samo-iluzije. Vsak nacionalist je sposoben najbolj sramotne prevare, vendar je prav tako neomajno prepričan v svoj prav, ker se zaveda, da služi nečemu večjemu kot je on sam.
GLASBA:
Sedaj, ko sem podal to dolgovezno definicijo, mislim, da boste priznali, da je razpoloženje, o katerem govorim, močno razširjeno med angleškimi intelektualci – bolj med njimi kot med ostalo množico ljudi. Za tiste, ki jim je iskreno do sodobne politike, so nekatere teme postale tako prežete s prestižem, da je pristno razumski pristop do njih skoraj nemogoč. Izmed stotine primerov, ki jih lahko posameznik izbere, vzemite to vprašanje: »Katera izmed treh velikih zaveznic, Sovjetska Zveza, Britanija in ZDA, je največ pripomogla k porazu Nemčije? Teoretično bi moralo biti mogoče podati utemeljen in morda tudi dokončen odgovor na to vprašanje. V praksi pa ni možno pretehtati vseh potrebnih kalkulacij, saj bi vsakdo, ki bi si belil glavo s tem, to vprašanje zagotovo razumel kot tekmovalen prestiž. Tako bi se najprej odločil v korist Rusije, Britanije ali Amerike kakor se vzame, in šele kasneje bi začel iskati dokaze, za katere se zdi, da podpirajo njegovo odločitev. In tu je še cel niz podobnih vprašanj, na katere lahko dobiš pošten odgovor samo od tistega, ki je do teme neopredeljen in čigar mnenje o tem je najverjetneje nepomembno. Iz tega deloma sledi izreden neuspeh našega časa pri političnih in vojaških napovedih. Nenavadno je, da izmed vseh »strokovnjakov« iz vseh šol ni bilo niti enega, ki bi bil zmožen predvideti tako verjeten dogodek kot je rusko-nemški dogovor leta 1939. In ko so se novice o sporazumu razširile, so podali najbolj nepremišljene in različne razlage ter napovedi, ki so bile skoraj nemudoma dokazane kot neresnične. Skoraj v vseh primerih niso temeljile na znanstvenem proučevanju verjetnosti, ampak na želji, da bi predstavili Sovjetsko Zvezo kot dobro ali slabo, močno ali šibko. Politični ali vojaški poročevalci, tako kot astrologi, lahko preživijo skoraj vsako napako, saj njihovi bolj predani privrženci v njih ne iščejo ocene dejstev, ampak spodbudo nacionalistične zvestobe. Estetske sodbe, še posebej književne sodbe, so pogosto pokvarjene na enak način kot politične. Indijski nacionalist bi težko užival v branju Kiplinga, konservativec bi težko videl vrednost pri Mayakovskem. Vedno obstaja skušnjava, da bi trdili, da je tista knjiga, s katere namenom se bralec ne strinja, slaba knjiga gledano iz literarnega vidika. Ljudje z močnim nacionalističnim pogledom pogosto počnejo prav to, ne da bi se zavedali nepoštenosti.
Če upoštevamo število vpletenih ljudi, je v Angliji najverjetneje prevladujoča oblika nacionalizma, starokopiten britanski šovinizem. Nedvomno je še vedno zelo razširjen in celo veliko bolj kot bi večina opazovalcev nekaj let nazaj verjela. Vendar pa se bom v tem eseju posvetil predvsem reakcijam intelektualcev, med katerimi sta šovinizem in celo patriotizem stare vrste skorajda že mrtva, čeprav se zdi, da se ponovno pojavlja pri manjšini. Pravzaprav ni potrebe poudarjati, da je med intelektualci dominantna oblika nacionalizma, komunizem – pri tem uporabljam to besedo v zelo ohlapnem pomenu in vanj prištevam ne samo člane Komunistične partije, temveč tudi politične simpatizerje in »rusofile« na splošno. Za moj namen je komunist tisti, ki ima Sovjetsko Zvezo za svojo domovino in misli, da je njegova dolžnost za vsako ceno zagovarjati rusko politiko ter pospeševati ruske interese. Očitno dandanes mrgoli takšnih ljudi v Angliji, njihov posreden in neposreden vpliv je zelo velik, vendar pa se krepijo tudi druge oblike nacionalizma. Najboljši vpogled v stvari lahko posameznik dobi z upoštevanjem podobnosti med različnimi in celo navidezno nasprotnimi idejnimi tokovi.
GLASBA:
Pred desetimi oziroma dvajsetimi leti je bil politični katolicizem oblika nacionalizma, ki je bil v največji meri podoben današnjemu komunizmu. Njegov najbolj izrazit razlagalec – čeprav je bil prej ekstremni kot pa običajni primer – je bil Gilbert Keith Chesterton. Chesterton je bil nadvse talentiran pisatelj, ki je v imenu rimskokatoliške propagande zatrl svojo rahločutnost in razumsko poštenost. V zadnjih dvajsetih letih življenja je njegovo celotno delo v resnici predstavljalo neskončno ponavljanje ene in iste stvari, na osnovi prigarane spretnosti tako preproste in dolgočasne kot delo »Great is Diana of the Ephesians.« Vsaka knjiga, ki jo je napisal, vsak košček dialoga je moral brez možnosti napake dokazovati premoč katoličana nad protestantom oziroma poganom. Toda Chesterton ni bil pripravljen razmišljati o tej premoči kot zgolj o intelektualni oziroma duhovni: moralo je biti preneseno v besede nacionalnega ugleda in vojaške moči, kar je sprožilo neutemeljeno idealizacijo romanskih držav, še posebej Francije. Chesterton ni dolgo živel v Franciji in njegova slika Francije – kot dežele katoliških kmetov, ki ob kozarcih rdečega vina nenehno pojejo državno himno – ima prav toliko skupnega z resničnostjo kot ima glasbena komedija »Chu Chin Chow« skupnega z vsakdanjim življenjem v Bagdadu. S tem je potekala ne samo nezaslišana precenitev francoske vojaške moči – trdil je, da je pred in po obdobju 1914 – 1918 bila Francija avtomatično močnejša kot Nemčija, ampak tudi nesmiselno in splošno poveličevanje dejanskega poteka vojne. Zaradi njegovih borbenih pesmi, kot sta na primer »Lepanto« ali »The Ballad of Saint Barbara«, se »The Charge of the Light Brigade« bere kot pacifistični traktat – to so morda najbolj ceneni drobci puhlega besedovanja, ki jih lahko najdemo v našem jeziku. Zanimivo pa je, da bi bil on prvi, ki bi se posmehoval, če bi takšne romantične neumnosti, kot jih je pisal o Franciji in francoski vojski, pisal nekdo drug o Britaniji in britanski vojski. V domači politiki je bil nasprotnik britanskega imperija, resnični sovražnik šovinizma in imperializma, in glede na svoje sposobnosti resnični zagovornik demokracije. Še vedno pa se je lahko, kadar je gledal navzven v mednarodno področje, odrekel svojim načelom, ne da bi se sploh zavedal, da to počne. Tako ga njegovo že skoraj mistično prepričanje v vrline demokracije ni oviralo pri tem, da ne bi občudoval Mussolinija. Mussolini je uničil parlamentarno vladavino in svobodo tiska, za katero se je Chesterton tako močno boril doma. Toda Mussolini je bil Italijan, Italijo je naredil močno in to je pomirilo zadevo. Chesterton tudi ni našel prave besede, ki bi jo izrekel o imperializmu in podjarmljenju temnopolte rase, ko so to izvajali Italijani ali Francozi. Njegovo vztrajanje pri realnosti, njegov književni okus in do neke mere celo njegov moralni čut so bili odrinjeni v trenutku, ko je šlo za njegove nacionalistične predanosti.
Očitno obstajajo pomembne podobnosti med političnim katolicizmom, kot ga je ponazoril Chesterton, in komunizmom. Podobnosti so tudi med bodisi katero izmed teh dveh in na primer škotskim nacionalizmom, sionizmom, antisemitizmom ali trockizmom. Bilo bi preveč poenostavljeno reči, da so vse oblike nacionalizma enake tudi v njihovem miselnem okolju, toda obstajajo določena pravila, ki veljajo v vseh primerih. Osnovne značilnosti nacionalistične ideje so sledeče:
OBSEDENOST – Brez dvoma, noben nacionalist nikoli ne misli, govori ali piše o čemerkoli drugem, razen o premoči njegove lastne enote moči. Težko je, če ne celo nemogoče, da bi nacionalist zatajil svojo vdanost. Najmanjše obrekovanje njegove enote ali nakazana hvala konkurenčne organizacije, ga nasiti z neugodjem, ki se je lahko razbremeni samo z ostrim odgovorom. Če je izbrana enota neka dejanska država, kot je na primer Irska ali Indija, bo navadno terjal njeno premoč, ne le v vojaški sili in političnih krepostih, ampak tudi v umetnosti, literaturi, športu, strukturi jezika, fizični lepoti prebivalcev in morda celo v podnebju, pokrajini in kuhanju. Pokazal bo veliko občutljivost pri stvareh kot so pravilno razvijanje zastave, sorazmerne velikosti naslovov in vrstni red, po katerem so različne države razvrščene. Izrazje ima pomembno vlogo v nacionalistični ideji. Države, ki so si priborile svojo neodvisnost oziroma so prebrodile nacionalistično revolucijo, običajno spremenijo svoja imena. Vsaka država ali katera druga enota okoli katere krožijo močna čustva, bo verjetno imela več imen, vsako izmed njih pa nosi drugačen pomen. Dve strani v španski državljanski vojni sta imeli po devet ali deset imen, ki so izražale različne stopnje ljubezni in sovraštva. Nekatera izmed teh imen so iskreno povedano kar sama porajala različna vprašanja in ni bilo niti enega samega imena, za katerega uporabo bi se tekmecema uspelo dogovoriti. Vsi nacionalisti smatrajo za dolžnost, da širijo svoj jezik na škodo drugega jezika in med angleško govorečimi se ta boj pojavlja v subtilni formi kot boj med dialekti. Anglofonski Američan bo recimo zavrnil uporabo slengovske fraze, če bo vedel, da ima britanske korenine. Podobno ima konflikt med latinisti in germanisti v ozadju pogosto nacionalistične motive.
GLASBA:
NESTANOVITNOST – Intenzivnost, ki nacionalističnim zvestobam omogoča obstoj, ne preprečuje, da bi le-te bile prenosljive. Kot sem že nakazal, se lahko in tudi pogosto se držijo nekih tujih držav. Povsem preprosto lahko ugotovimo, da veliki državni voditelji ali ustanovitelji nacionalističnih gibanj sploh ne pripadajo državi, ki so jo poveličevali. Včasih so popolni tujci, pogosteje pa prihajajo iz obrobnih področij, kjer je narodna zavest vprašljiva. Primeri so Stalin, Hitler, Napoleon, de Valera, Disraeli, Poincare, Beaverbrook. Vsenemško gibanje je delno ustvaril Anglež, Houston Chamberlain. Zadnjih 50 ali 100 let je bil premeščen nacionalizem splošen fenomen med literarnimi intelektualci. Pisatelj Lafcadio Hearne ga je prenesel na Japonsko, Carlyle in mnogi drugi njegovi sodobniki v Nemčijo, v naših časih pa običajno v Rusijo. Posebno zanimivo dejstvo pa je, da je možen ponovni prenos nazaj. Država ali kakšna druga enota, ki so jo častili več let, lahko nenadoma postane zaničevanja vredna, nek drug predmet naklonjenosti pa lahko prevzame njegovo mesto praktično brez vmesne dobe. V prvi različici dela »Outline of History«, ki ga je napisal angleški pisatelj Herbert George Wells, in v drugih njegovih delih iz tistega časa lahko opazimo, da poveličuje Združene Države skoraj tako objestno kot komunisti danes poveličujejo Rusijo – kljub temu se je v nekaj letih to nekritično občudovanje sprevrnilo v sovraštvo. Fanatičen komunist, ki se preobrne v nekaj tednih ali celo dnevih v prav tako fanatičnega pripadnika Trockijevih idej, je običajen primer. Na celinski Evropi so fašistična gibanja pridobila nove privržence iz vrst komunistov in zelo verjetno je, da se bo v prihodnjih letih zgodil obraten proces. Tisto, kar pri nacionalistu ostane nespremenjeno, je njegovo mišljenje – predmet njegovih občutij je spremenljiv in je lahko navidezen.
Toda za intelektualca ima prenos pomembno funkcijo, ki sem jo na kratko že omenil v povezavi z Chestertonom. Omogoča mu, da je veliko bolj nacionalističen – bolj vulgaren, nespodoben, bolj naiven, neumen, bolj hudoben, nepošten – kot pa bi bil v primeru svoje domovine ali katere koli enote, o kateri je ima kaj znanja. Ko beremo nizkotne oziroma domišljave nesmisle, ki opisujejo recimo Stalina, Rdečo Armado in tako dalje, in je delo precej izobraženih in senzitivnih ljudi, potem kmalu ugotovimo, da je to mogoče samo zato, ker je prišlo do neke vrste zmede. V družbah kot je naša, je skoraj nenavadno, da bi bil nekdo, ki ga imenujemo izobraženec, globoko navezan na domovino. Javno mnenje – to je del javnega mnenja, ki se ga ta kot izobraženec zaveda – mu tega tudi ne bo omogočalo. Večina ljudi, ki ga obkroža, je skeptičnih in nezadovoljnih in tako lahko privzame enak odnos ponarejenosti ali skrajne strahopetnosti – v tem primeru bo opustil obliko nacionalizma, ki mu je najbližja, ne da bi se približal pravemu internacionalističnemu pogledu na življenje. Še vedno pogreša domovino, zato je povsem naravno, da jo išče nekje zunaj. Ko jo najde, se lahko prosto utaplja v natanko tistih občutkih, iz katerih verjame, da je samega sebe osvobodil. Bog, Kralj, Oblast, Državna zastava Velike Britanije – vsi premagani idoli se lahko ponovno pojavijo pod drugimi imeni in ker jih ne prepoznamo kar so v resnici, jih lahko častimo s čisto vestjo. Preneseni nacionalizem, kot tudi uporaba »grešnih kozlov«, je način, kako doseči odrešitev, ne da bi pri tem spreminjali posameznikovo vedenje.
GLASBA:
BREZBRIŽNOST DO REALNOSTI – Vsi nacionalisti imajo sposobnost, da ne vidijo podobnosti med istovrstnimi nizi dejstev. Britanski konservativec bo zagovarjal samoopredelitev v Evropi in ji nasprotoval v Indiji, pri tem pa ne bo imel občutka, da je nedosleden. Dejanja smatramo kot dobra ali slaba, ne po odlikah, temveč glede na to, kdo jih izvaja. Skoraj ni vrste nasilja, – mučenje, držanje talcev, prisilno delo, masovni pregoni, zaporna kazen brez obtožbe, ponarejanje, atentat, bombardiranje civilistov – ki ne bi spremenil svoje moralne barve, ko ga zagreši »naša« stran. Liberalni časopis »News Chronicle« je kot primer šokantne surovosti objavil fotografije Rusov, ki so jih obesili Nemci. Leto ali dve kasneje pa je z odobravanjem objavil skoraj natanko enake fotografije Nemcev, ki so jih obesili Rusi. Enako je z zgodovinskimi dogodki. O zgodovini se v veliki meri razmišlja v nacionalističnih okvirih. Takšne stvari kot so inkvizicija, mučenja angleškega sodišča »Star Chamber«, junaštva angleških piratov, strahovlada v francoski revoluciji, junaki upora, kjer so uničili na stotine Indijcev, ali Cromwellovi vojaki, ki so razparali obraze Irk z britvicami, postanejo moralno nevtralne ali celo zaslužne, kadar se meni, da so bile storjene s »pravim« razlogom. Če se oziramo nazaj na preteklo četrtino stoletja, lahko opazimo, da je bilo komaj kakšno posamezno leto, ko niso poročali o krutih zgodbah iz posameznih delov sveta; in vendarle niti v enem samem primeru niso krutosti, ki so se dogajale v Španiji, Rusiji, Kitajski, Madžarski, Mehiki pri angleških intelektualcih povzročile kakšnega negodovanja. Glede na politična nagnjenja se je zgolj odločalo, ali so bila takšna dejanja kazniva oziroma ali so se sploh zgodila.
Ne samo, da nacionalist ne obsoja krutosti, ki jih je zagrešila njegova stran, ampak ima tudi izredno zmožnost, da jih presliši. Angleški privrženci Hitlerja so za dolgih šest let preslišali obstoj Dachaua in Buchenwalda. Tisti, ki najglasneje javno obtožujejo nemška koncentracijska taborišča, se pogosto zares ne zavedajo oziroma zgolj zelo nejasno zavedajo, da obstajajo koncentracijska taborišča tudi v Rusiji. Obsežnih dogodkov, kot je bila lakota v Ukrajini leta 1933, ki je povzročila smrt na milijone ljudi, večina angleških »rusofilov« ni niti opazila. Veliko angleško govorečih ljudi ni slišalo skoraj ničesar o pokončanju nemških in poljskih Židov med vojno. Njihov antisemitizem je povzročil, da je ta ogromen zločin izginil iz njihove zavesti. V nacionalističnem mišljenju so dejstva, ki so tako resnična kot tudi neresnična – znana in neznana. Znano dejstvo je lahko tako neznosno, da ga iz navade potisnejo na stran in ne dovolijo, da vstopi v logične procese; na drugi strani pa lahko prodre v vsako preračunavanje in kljub temu celo v posameznikovi lastni zavesti ni sprejeto kot dejstvo.
GLASBA:
Vsakega nacionalista preganja prepričanje, da je preteklost mogoče spremeniti. Polovico svojega časa preživi v fantazijskem svetu, v katerem se stvari zgodijo kot bi se morale – v katerem je, na primer španska armada uspeh ali ruska revolucija uničena leta 1918. Izseke tega sveta bo prenesel v zgodovinske knjige, kadar koli bo to mogoče. Mnogo propagandnega pisanja našega časa velja za navadno ponarejanje. Stvarna dejstva so zamolčana, datumi spremenjeni, citati odstranjeni iz konteksta in ponarejena tako, da spremenijo pomen. Dogodki, ki se ne bi smeli zgoditi, ostajajo neomenjeni in zanikani. Leta 1927 je Chiang Kai Shek prevrel v vreli vodi na stotine živih komunistov in je kljub temu v obdobju desetih let postal eden izmed junakov levice. Nova usmerjenost svetovne politike ga je pripeljala v protifašistični tabor. Zaradi tega so mislili, da prekuhavanje komunistov ni štelo oziroma se sploh ni zgodilo. Primarni cilj propagande je seveda vplivati na sodobno mnenje, toda tisti, ki prepisujejo zgodovino, najverjetneje vsaj deloma verjamejo, da v preteklost potiskajo dejstva. Če upoštevamo izčrpne ponaredke, ki so jih zagrešili z namenom, da bi dokazali, da Trocki ni igral pomembne vloge v ruski državljanski vojni, je težko verjeti, da odgovorni za to zgolj lažejo. Veliko verjetneje je, da menijo, da je njihova različica to, kar se je v božjem pogledu zgodilo in da imajo potemtakem pravico preurediti spise.
Brezbrižnost do objektivne resnice je spodbujena z ločitvijo enega dela sveta pred drugim, zaradi česar je veliko težje ugotoviti, kaj se resnično dogaja. Pogosto se lahko pojavi pristen dvom v resničnost najbolj strahotnih dogodkov. Na primer, izmed milijonov, morda celo na desetine milijonov ljudi, je nemogoče izračunati točno število umrlih v aktualni vojni. Katastrofe, o katerih nenehno poročajo – bitke, pokoli, lakote, revolucije – želijo v povprečnem človeku vzbuditi občutek neresničnosti. Posameznik nima možnosti preveriti dejstev, niti ni popolnoma prepričan, da so se dejansko zgodila, prav tako pa so mu ponujene različne razlage iz različnih virov. Katera so resnična in katera napačna dejstva varšavske vstaje avgusta leta 1944? Ali je res, kar vemo o nemških plinskih pečeh na Poljskem? Koga bi morali zares kriviti za lakoto v Bengaliji? Resnico je najverjetneje mogoče odkriti, vendar bodo dejstva v skoraj vsakem časopisu tako površno prikazana, da lahko povprečnemu bralcu oprostimo bodisi ker bo verjel lažem ali ker si ne bo ustvaril svojega mnenja. Splošna negotovost o tem, kaj se resnično dogaja, pripomore k temu, da se oprimemo blaznih prepričanj. Ker nikoli ni nič prav dokazano ali ovrženo, lahko zanikamo najbolj očitno dejstvo. Nadalje, čeprav nacionalist nenehno premišljuje o moči, zmagi, porazu in maščevanju, je pogosto nezainteresiran za to, kar se dogaja v resničnem svetu. Kar on želi je, da njegova lastna enota premaga neko drugo enoto. To pa najlažje stori tako, da tekmeca premaga, ne pa tako, da preverja dejstva, da bi videl ali ga podpirajo. Vsa nacionalistična polemika je na ravni družbenega razpravljanja. Vedno je popolnoma nedoločljivo, saj vsak udeleženec verjame, da je on zmagal. Nekateri nacionalisti se ne razlikujejo kaj dosti od shizofrenikov, živijo srečno med sanjami o moči in zmagi, ki pa nimajo nobene povezave z fizičnim svetom.
V okviru zmožnosti sem raziskal miselne navade, ki so skupne vsem oblikam nacionalizma. Naslednja stvar je razvrstitev teh oblik, česar pa očitno ni mogoče napraviti dovolj izčrpno. Nacionalizem je ogromen subjekt. Svet vznemirjajo neštete prevare, zablode in sovraštva, ki se med seboj križajo na zelo kompleksne načine. Nekatere najbolj usodne izmed njih še niso prodrle v evropsko zavest. V tem eseju se osredotočam na nacionalizem, kot se pojavlja med angleškimi intelektualci. Za razliko od povprečnih Angležev pri njih nacionalizem ni pomešan s patriotizmom in ga zato lahko preučujemo nepopačenega.
V naslednji oddaji Zofijinih bomo v drugem delu pričujočega zapisa o nacionalizmu navedli različice nacionalizma, ki so bile v tistem času v ospredju med angleškimi intelektualci.
Esej je George Orwell napisal in maja leta 1945 objavil v britanski reviji za filozofijo, psihologijo in estetiko, imenovani »Polemic«. Besedilo je prevedla Irena Krošl. V originalu lahko tekst prebirate na matični spletni strani Georgea Orwella www.george-orwell.org
GLASBA:
Filozofija skozi čas
3. junija 1657 je umrl angleški zdravnik William Harvey, ki je odkril vlogo srca pri kroženju krvi po telesu ter razložil proces kroženja krvi.
Kar pomeni Galileo v fiziki padajočega telesa, ko je dokazal, da težje telo ne pada hitreje od lažjega, to pomeni William Harvey za raziskovanje človeškega telesa. Tako Galileo kot Harvey sta ključna akterja znanstvene revolucije v 17. stoletju, ki je razne preživete okultizem izločila iz zanesljivosti in preverljivosti eksperimentalne metode ter opazovanja. Sorodnost med Harveyem in Galileom ni naključna. Medicinsko izobrazbo si je namreč Harvey pridobil med študijem v Italiji na univerzi v Padovi in sicer pri slovitem anatomu Fabriciusu. Verjetno pa je prišlo tudi do stikov med Galileom in Harveyem, saj je Galileo na Padovanski univerzi poučeval matematiko. Za razliko od Galilea je imel Harvey precej umazano delo: nenehna seciranja živali in občasno tudi kakšnega pretihotapljenega človeškega kadavra.
Drugi najpomembnejši človek življenja in dosežkov Williama Harveya je bil učitelj anatomije Hieronim Fabricius, ki velja za utemeljitelja embriologije, najbolj poznan pa je postal z odkritjem srčnih zaklopk. Če se je dalo tisti čas kje izučiti medicine in ne navadnega mazaštva, je bilo to prav pri Fabriciusu na Padovanski univerzi. V letih med 1616 in 1628 je Harvey s pomočjo ugotovitev pridobljenih s seciranjem in z eksperimentiranjem oblikoval mehansko teorijo delovanja srca kot črpalke in kroženja krvi po telesu. To je pred njim poskušal že Fabricius, ki pa ni uvidel vseh povezav kroženja krvi po telesu. Nekaj časa se je zdela šibka točka in glavni protiargument mehanski teoriji cirkulacije krvi, da ni bilo popolnoma znano in raziskano, kako se kri po telesu preko arterij vrača po venah nazaj v srce. Manjkal mu je mikroskop, ki bi mu prinesel slavo še odkritja kapilar, vendar je kljub temu predvideval, da so žilice, ki so premajhne, da bi jih videl s prostim očesom, edina možna razlaga, ki pojasni celoten krogotok krvi.
Pa vendar: novoplatonistični okultisti, ki so mešali kabalo z eksperimentalno metodo, niso mirovali. Srce je bilo zanje vendar nekaj več, kot pa samo mehanska črpalka. William Harvey je zato postal paradigma za vse kasnejše mehaniciste, ki so delovanje človekovega telesa dojemali kot zapleten mehanizem in ne več primarno kot božansko dušo potrebno zveličanja ali pa kamna modrosti. Harvey je po vrnitvi v Anglijo prinesel s sabo moderno medicino in povpraševanje po truplih obsojenih na smrtno kazen. Mimogrede pa lahko še omenimo, da mu je bila odprta pot v kraljevske kroge. Williamu Harveyu se je srce ustavilo 3. junija 1657.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!