3. 5. 2006 Oddaja Zofijinih

Oddaja 3.5.2006

AVIZO

Pozdrav!

Prvi maj je za nami. Naj ste ga preživeli aktivno ali pasivno, nove priložnosti in tudi prazniki so že za naslednjim vogalom.

V današnji oddaji vas bomo med drugim oborožili z informacijami, ki jih potrebujete za obisk letošnje filozofske poletne šole. Obdelali bomo argumentacijski kotiček o ne-državotvornosti, rekli kakšno o antičnih stoikih in seveda nikakor ne bomo pozabili opomniti na bližajoči se 150 rojstni dan očeta psihoanalize Sigmunda Freuda, ki mu bomo tudi v naslednjih oddajah posvečali izdatno pozornost.

Prisluhnite nam – ne bo vam žal!

GLASBA

Študentsko Filozofsko Društvo v sodelovanju s hrvaškim Udruženjem Studenata Filozofije organizira 5. MEDNARODNO FILOZOFSKO POLETNO ŠOLO DUBROVNIK – 2006 pod naslovom POSTMODERNA – NEDOKONČANI PROJEKT: Umetnost in resnica

Letos se bo odvijala že peta Mednarodna filozofska poletna šola s programskim naslovom »Umetnost in resnica«, naslovom, ki napoveduje vsebinsko dovršitev večletnega programa »Postmoderna: ne-dokončani projekt«, znotraj katerega so se vršile vse doslejšnje Mednarodne filozofske poletne šole. Tematsko vodilo tega programa je filozofski poziv, lansiran v besedilih sodobnega francoskega filozofa Alaina Badiouja, ki od aktualne filozofije zahteva premislek in tematizacijo tistih štirih mest, pod okriljem katerih vznikne in se proizvaja resnica. To Badioujevo četverico, imenovano štirje generični procesi resnice, sestavljajo politika, ljubezen, znanost in umetnost. V skladu s tem sta bili prvi dve šoli posvečeni političnemu diskurzu, tretja ljubezenskemu, četrta znanstvenemu, letošnja, sklepna, pa bo veljala umetnosti.

Vsaka estetska teorija, četudi zgolj implicitno, črpa svojo utemeljitev iz določitve razmerja med umetnostjo in resnico. Problem tega razmerja pa je danes, bolj kot kdajkoli prej, postavljen v ospredje: z njim se ne ubada več zgolj teorija umetnosti, temveč v isti meri tudi umetnost sama. Znano je, da sodobna umetniška praksa pogosto izhaja iz teorije, še več, pri tej velikokrat tudi obnemore in kot rezultat svojega dela ne zna ponuditi ničesar drugega. Posledično je meja, ki ločuje estetiko, vedo o umetnosti, od umetnosti same, postala izmuzljiva, težko določljiva. Kakšno mesto pritiče aktualni filozofiji umetnosti, če je njenim vprašanjem moč zadostiti v polju tistih odgovorov, ki jih ponuja že umetnost sama? In kaj jo, umetnost, legitimira?

Kam je izginilo tisto, kar je nekoč veljalo za poslednji smoter umetniške prakse, »lepo kot tako«? Ali je o takšnem lepem in o njegovem spremljevalnem učinku, občutku sublimnega, sploh še smiselno govoriti? Prav tako, ali je umetnost – za razliko od tistega, kar predpostavlja Badioujeva določitev zgornje četverice – sploh (še) razločljiva od ostalih treh procesov resnice; ljubezni, politike in znanosti? Ali je res sposobna proizvesti svoj specifični manevrski prostor ali pa se je nemara prekrojila z interesi kapitala, medijsko propagando in znanstvenim napredkom? Skratka, v bolj sinoptični obliki, primerni letošnji izvedbi filozofske poletne šole: kakšno je sodobno razmerje med umetnostjo in resnico?

Namen letošnjega filozofskega simpozija je premisliti in odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja. V zgodovini filozofije in umetnosti ne manjka avtorjev, ki so to že storili, od Platona in Aristotela do sodobnikov. Pisci prispevkov pa lahko sami izberejo, od kod bodo črpali svoje teoretske zastavke.

Filozofska poletna šola – Umetnost in resnica – bo potekala med 17. 7. in 21. 7. 2006 v hrvaškem Dubrovniku. Prijave udeležencev in oddaja sinopsisa se pričakuje do 26. 5. 2006 na prijavnih obrazcih ali preko kontaktnih oseb. Do 2.6.2006 boste obveščeni o rezultatih razpisa. Do 30.6.2006 je potrebna oddaja celotnega teksta, ki bo predstavljen na filozofski poletni šoli. Dokončen program se bo izoblikoval do 13.7.2006 in ga bodo udeleženci prejeli po elektronski pošti skupaj z vsemi teksti.

Sinopsis naj bo dolg do ene strani (500-1000 znakov), tekst pa od 7 do 12 strani (10000 – 20000 znakov). Predstavitvam tekstov bo na voljo 15 do 30 minut, kjer bodo udeleženci govorno (in ne s prebiranjem!) predstavili svoj razmislek o umetnosti. Uradni jeziki bodo tudi tokrat slovenski, hrvaški, bošnjaški in srbski.

Kontaktne osebe so Nina Voglar, Ana Jovanović, Pavel Koltaj in Jan Babnik, podrobnejše informacije o dostopu do njih pa najdete na naši spletni strani www.zofijini.net

GLASBA:

Prihodnjo sredo 10.5.2006 ob 20.00 vabimo na Mali oder Narodnega doma, kjer bomo za vas ponovno pripravili zanimivi filmozofski večer. Zavrteli bomo avstrijsko-slovenski dokumentarni film Člen 7 – naša pravica! (Artikel 7 – Unser Recht!) režiserjev Eve Simmler in Thomas Korschila, ki nas bosta ob tej priložnosti počastila tudi z obiskom.

Sporni dvojezični dokumentarec Artikel 7 – Unser Recht/Člen 7 – Naša pravica je skupni projekt režiserja Thomasa Korschila in umetnostne zgodovinarke Eve Simmler, ki je nastal ob 85. obletnici koroškega plebiscita, po katerem je Koroška leta 1920 pripadla Avstriji, in ob 50. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe, s katero so bile zagotovljene pravice slovenske manjšine. Kljub temu da je film nastal v sodelovanju ORF in RTV Slovenije, ga ORF zaradi očitka neobjektivnosti še do danes ni predvajala.

Po projekciji filma se bomo pogovarjali z režiserko Evo Simmler in režiserjem Thomasom Korschilom, dr. Bojanom Borstnerjem, dekanom Pedagoške fakultete iz Maribora ter preko videokonference z Jankom Mallejem iz Slovenske prosvetne zveze. Vstopnine kot vedno ne bo. Vabljeni!

Ob tem pa nikar ne pozabite na soboto 6. maja 2006 ob 18. uri, ko vas vabimo na poučen sprehod skozi zgodovino filmskega eksperimenta, ki se bo zgodil v dvorani Gustaf v kompleksu mariborske Pekarne. Vabljeni!

Več o vsem si lahko preberete na naših spletnih straneh: www.zofijini.net in www.filmsko.net

GLASBA:

Argumentacijski kotiček

Nedržavotvornost

V Sloveniji se ni le razpasel mit o osamosvojitvi, temveč z njim še zloraba v obliki obračunavanj in diskvalifikacij vsega počez na njegovi podlagi. Če niste z nami, potem ste proti osamosvojitvi, se glasi sporočilo. Če niste za naše vojake v Iraku, potem ste nedržavotvorni, so nam lajnali nedavno nazaj. Logika »če niste z nami, potem ste proti državi«, je postala del vsakodnevne oblastniške govorice. Ki je vsenavzoča že v takem obsegu, da si domišlja svojo samoumevnost in racionalnost. Dober razlog, da si ogledamo, kaj je s to več kot sumljivo argumentacijo narobe. Vzemimo zadnji primer: v vestički »Partnerstvo za razvoj spočeto« so skozi Slovensko tiskovno agencijo sporočili obžalovanje predsednika vlade Janeza Janše, ker se »političnemu zavezništvu« – kot so mu rekli ta dan – glede izvajanja reform v državi ni pridružila stranka LDS. Njegov komentar je bil »Nikogar ne moreš prisiliti v to, da bo delal v dobro države.« (www.24ur.com in STA, 7. 4. 2006)

Kako je torej s tem: je sklep, da je tisti, ki ne podpira napotitve slovenskih vojakov v Irak, nedržavotvoren, pravilen? Seveda ni. Je sklep, da je tisti, ki ne podpira političnega združevanja okoli izvedbe reform, proti interesom dobrobiti Slovenije? Tudi ne. Je bil premier ob tej izjavi ciničen? Ne, iz povedanega tega ni razbrati. Sklepanje je zanj torej sprejemljivo in veljavno. Lahko bi imelo takole obliko: (1) Kdor se pridružuje Partnerstvu za razvoj, dela v dobro države, (2) A se ne želi pridružiti tej skupini, torej (3) A ne dela v dobro države.

Sklepanje je neveljavno in mu pravimo »zmota zanikanja antecedensa«: (1) Če A, potem B, (2) Ne-A, torej (3) Ne-B. Ki ne drži, kot recimo v primeru: če je moj otrok star pet let, sem starejši od njega. Ampak on ni star pet let, torej nisem starejši od njega! Kje natančno se je zgodila zgornja zmota? Načeloma benevolentno razpoloženi ne smemo in ne želimo podvomiti v (1). Politični akterji partnerstva gotovo želijo po svojih močeh pomagati k blagostanju države. Nesporen je tudi (2), da se nekateri ne želijo priključiti k tej skupini. Pa vendarle sklep v (3) ne drži. Zakaj? Ker izključuje vse, ki Sloveniji želijo dobro, pa niso nujno del partnerstva. Tako aroganten v svoji domnevi pač ne bi smel biti nihče, še najmanj prvoodgovorni, kar se mu zgodi tudi iz druge perspektive, namreč (političnega) izključevanja, saj v resnici premiso (1) prikrito razume kot takšno: »samo tisti in le tisti, ki se pridružijo Partnerstvu za razvoj, delajo v dobro države.« Česa takega pa si predsednik vlade verjetno ne bi upal izreči. Variacije mota »če niste z nami, ste proti državi«, so zato običajno »non-sequitur« (ne sledi) omenjenega tipa.

GLASBA:

STOICIZEM

Stoiško šolo, ki je svoje ime dobila po svojih začetkih v »Stoa poikile« ali poslikanem preddverju na glavnem trgu v Atenah, je ustanovil Zenon iz Kitiona na Cipru. Ta je bil prej učenec Plema, četrtega voditelja Platonove Akademije, pa tudi cinika Ktaresa. Zenona je nasledil Kleant iz Asosa v mali Aziji, Kleanta pa Hrizip, prav tako s Cipra. Prav slednji je bil tisti, ki je bolj kot kdorkoli drug razvil in oblikoval nauke šole. Toda od spisov teh treh stoikov, pa tudi Hrizipovega naslednika Diogena iz Babilona in Antipada iz Tarsa ni ostalo več kot nekaj odlomkov na papirusu in številna poročila pri kasnejših piscih, med katerimi so nekateri bili odprto sovražni in pristranski. Vsi med njimi so prav tako ali sledili drugim ciljem ali pa preprosto niso povsem uspeli razumeti naukov, o katerih so poročali.

S stoicizmom (od približno tretjega stoletja pred našim štetjem do tretjega stoletja našega štetja) označujemo eno od treh šol tako imenovanega helenističnega obdobja, ko se je filozofija prenesla tudi v Rim. Stoicizem je priznaval obstoj materije in zakonitosti v svetu. Človek je sestavni del sveta. Poudarjal je tudi svetovljanstvo. Prvine stoiške filozofije je pozneje prevzelo krščanstvo.

Na kratko si oglejmo, kako stoiki razumejo svet oziroma naravo – ta spadata v področje fizike, poznajo pa še dve drugi področji: logiko in etiko.

Za stoike znotraj kozmosa ni praznine, denimo, materija pa je kontinuum in ne nekaj, kar bi imelo ločljive delce. Zato je le malo presenetljivo, da je mehanizem občutka popolnoma drugačen. Videnje, denimo, ni razloženo kot potovanje slik od vidnega predmeta k našem očesu, marveč kot ´raztezanje´ stožca duha (pneuma), katere vrh je na očesu in katerega osnovna ploskev je videni predmet. Njihov um pa je ob rojstvu nepopisan – »tabula rasa«..

Realnost se stoikom kaže kot nekaj telesnega. Vsaka stvar v univerzumu – za njih v enem svetovnem sistemu – je povzročena z delovanjem aktivnega načela, Boga, na pasivno načelo, tj. materijo. Ta slednja je brez kakršne koli določene kvalitete in interna. Obe načeli bosta morali biti telesni, če naj delujeta v prvem primeru in če naj trpita delovanje drugega.

Stoiška fizika vselej sovpada s kozmologijo in teologijo, in ostaja v svojem principu materialistična. Zanika torej neodvisni obstoj kakršnihkoli bitnosti brez telesne narave. Celo duša je za stoike telesna, česar do tistega trenutka ni trdil noben filozof razen atomistov. Doslej so namreč vsi grški avtorji dušo razumeli kot proti pol telesu. Ciceron poroča, da je takšno idejo zakoličil Zenon, ki je učil, da če naj bi duša bila nekaj netelesnega, potem ne bi mogla proizvesti nobenega učinka. Duša pa zanesljivo proizvaja učinke. Sklepa pravzaprav takole: 1. Duša je učinkujoča. 2. Kar proizvaja učinke, mora imeti telesno naravo. Torej: duša je telesna.

Izhodišče za stoiško teorijo človeške duše je vse-prežemajoča pneuma, božanski duh ali dah, ki je prisoten tudi v nas. To pomeni, da so za stoike ljudje le del neke večje celote in naša duša (včasih imenovana tudi duh – daimon) je tisti del, ki je udeležen na tej božanski pneumi – človek je skozi dušo tudi božanski – tema, ki jo razvijejo še zlasti rimski stoiki. Če so epikurejci razlagali dušo v okviru pojmov gibanja in ureditve atomov, stoiki uporabljajo koncept stopenj tenzij duše, imenovane tonos. Človeška duša je bila pri Hrizipu razdeljena v osem zmožnosti, in sicer: na pet čutov, na zmožnost reprodukcije, na zmožnost govora (kar kaže na stoiški poudarek logosa, govora) in na hegemonikon, vladajoči del duše, ki so ga vsi stoiki, podobno pa tudi epikurejci, umestili v prsi in ne v glavo; pri čemer je Hrizip to razložil tako, da se čustva čutijo prav tam, v prsih, pa tudi govor prihaja od tam. Hkrati je ponudile pragmatično razlago, ko kaže nase in reče: »To sem jaz«, se ponavadi usmeri na zgornji del torza in ne na glavo; in ko reče: »Jaz (ego)«, z lici pokaže proti prsim.

GLASBA:

Svet, ker je razumljen kot pobožanstven, poskrbi za samoregulacijo na vseh ravneh življenja. Narava uravnava človekovo življenje, zato se ji je treba le prepustiti in živeti v skladu z njo. Tako je bil v etiki, kot vemo, stoiški ideal modrega življenja zavezan obračanju k naravi. Živeti v skladu z naravo pomeni predvsem ravnati se po resnicah, ki zadevajo naravo. Življenje razuma prinaša človeku harmonijo z Bogom in naravo ter mu pomaga razumeti njegovo usodo, tj. božjo voljo, ki je prav tako del univerzalnega sistema.

Stoiki so del svoje filozofije (predvsem etike) povzeli od kinikov. Njihovo misel, da je prava narava človeka njegova razumnost, je Zenon vzpostavil kot temeljno za stoicizem.

Vsaka stvar v univerzumu – za njih v enem svetovnem sistemu – je povzročena z delovanjem aktivnega načela, Boga, na pasivno načelo, tj. materijo. Ta slednja je brez kakršne koli določene kvalitete in inertna. Obe načeli bosta morali biti telesni, če naj delujeta v prvem primeru in če naj trpita delovanje v drugem.

Seneka pravi: »Mi stoiki iščemo prvi in univerzalni razlog povod. Ta mora biti eno, saj materija je ena. Sprašujemo, kaj ta povod je? Odgovor je ´ustvarjalni vzrok´, to je Bog.«

Prvi med določili materije s strani aktivnega načela so štirje ´elementi´: ogenj, zrak, voda in zemlja. Morebiti se bo zdelo paradoksalno, da ti štirje elementi nastanejo z interakcijo obeh načel, saj je eno med njimi prav tako ogenj (za Zenona) ali ogenj in zrak (za Hrizipa); ta paradoks je rešljiv, če domnevamo, da obe načeli vendarle nikoli ne bivata ločeno eno od drugega. Ogenj je tisto stanje obeh načel skupaj, ki je najbolj božansko. Dejstvo, da imamo ogenj in ne (recimo) vodo, bo navsezadnje povsem odvisno od aktivnega načela, saj je pasivno inertno in samo razen lastnega obstoja ničesar ne prispeva.

Stoiki verjamejo, da je svet en in da se ciklično vedno znova kot en in isti pojavlja, skupaj z dogodki v njem. Iz tega sledi, da so vse stvari in procesi v njem vnaprej določeni. Stoiki so v tem smislu zato deterministi in verjamejo v vnaprejšnjo usojenost stvari.

Ta splošni uvod v stoicizem je v svoji seminarski nalogi spisal Jure Radišek

GLASBA:

Letošnje leto je v umetnosti posvečeno Mozartu, znanstveni svet pa slavi obletnico rojstva nekega drugega velikana, za našo civilizacijo morda veliko bolj presodnega avstrijskega nevrologa in psihologa Sigmunda Freuda.

Freud se je rodil v judovski družini 6. maj 1856 v Príboru na Moravskem, ki danes leži na Češkem. Šolanje je opravil na Dunajski univerzi. Je utemeljitelj psihoanalitične šole, ki uči, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike našega vedenja. Zanimal se je za hipnozo, s katero je želel pomagati duševnim bolnikom. Kasneje je hipnozo opustil in jo v procesu zdravljenja nadomestil s prostimi asociacijami in analizo sanj, kar danes imenujemo »zdravljenje s pogovorom«. Ta dva postopka sta postala osnova psihoanalize. Freud se je po pobegu iz Nemčiji priključene Avstrije nastanil v Londonu, kjer je 23. september 1939 tudi umrl.

Freudove teorije in njegovo obravnavanje bolnikov je bilo in še vedno velja za sporno. Še dandanes je to dejstvo predmet vročih razprav. A ne glede na to, je njegovemu vplivu na današnjo družbo nemogoče ubežati. Njegove misli so pogosto obravnavane v književnih in filozofskih delih, pa tudi v splošni kulturi. Medicinske in znanstvene razprave o njegovih teorijah ostajajo še vedno živo aktualne.

V prihajajočih oddajah Zofijinih se bomo obdelave Freudove zapuščine lotili nekoliko bolj obširno in z vso zasluženo pozornostjo. Za danes pa ob bližnjem 150 rojstnem dnevu večnemu Sigmundu nazdravljamo – naj mu je v morebitnem peklu onostranstva kar se da prijetno.

GLASBA:

To je bilo za danes vse. Še enkrat vabljeni v soboto v Pekarno na šolo vizualne izkušnje in lekcijo iz eksperimentalnega filma, drugače pa se gotovo ponovno slišimo ob tednu osorej. Naj vam bo enkrat za spremembo srečno!

AVIZO