AVIZO
Zofijini ljubimci smo štajerska civilno-družbena iniciativa, ustanovljena jeseni leta 1996. Združuje nas želja po širjenju humanistične misli. Želimo animirati družboslovno in filozofsko srenjo na širšem Štajerskem. V marcu leta 2001 se je naša “iniciativa s humanistično vizijo” preoblikovala v društvo, ki ima polno ime “Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike”.
Odslej bomo vsak petek po 18. uri nekaj minut tudi v družbi poslušalcev Štajerskega vala.
Vabimo vas k razmisleku ob poslušanju vsakokratne teme, ki se je bomo lotili. Vsebine bomo črpali iz vsakdanjega življenja, danes bo v ospredju gospodarstvo.
Ali ste vedeli, da reševanje finančne krize ni zgolj ekonomsko vprašanje?
Polovica rešitve se skriva v gospodarski in ekonomski politiki, druga polovica pa je bolj kot ne stvar psihologije. Gibanje v gospodarstvu je namreč podobno pokru. Torej, imam nekaj, kar hoče moj sosed, sosed pa ima nekaj kar hočem jaz.
Primerjava s pokrom ni naključna. Tako pri igri s kartami, kot pri poslovanju obstajajo neka osnovna pravila. Veliko vlogo igra zaupanje. Skrita predpostavka je, da vsi akterji vstopajo s poštenimi nameni, seveda pa ni nujno vedno tako.
V obeh primerih se trguje z nekimi končnimi vrednostmi. Sodobno gospodarstvo temelji na naravnih virih, ki jih že dolgo ni več v izobilju. Napredek človeštva temelji na trgovanju s premogom, kovinami in nafto. Tudi delo človeških rok je neke vrste naravna dobrina.
V obeh primerih gre tudi za nekakšen blef: skrivanje adutov v rokavu. V poslu in pri pokru ni nikoli dobro pokazati vsega, sicer utegnejo drugi sodelujoči, da ne rečem kar nasprotniki, planiti po naivnežu. In ta lahko kaj kmalu ostane brez vsega. Poglejmo si, zakaj je tako.
Sodobni gospodarski sistem je zasnovan eksponentno, se pravi da rast spodbuja rast in v teoriji se to lahko dogaja v neskončnost. Če odštejemo zadnje mesece, ko se je na zemeljsko oblo prikradla gospodarska kriza, smo bili prej leta in leta navajeni poslušati zgolj podatke o gospodarski rasti. Vsaka vlada se je hvalila, da je gospodarska rast visoka. To pa ni bil zgolj fenomen naše podalpske državice. Enako se je dogajalo bolj ali manj povsod po svetu.
Če odmislimo občasne krize, močna in kontinuirana rast traja že od industrijske revolucije dalje, več kot dve stoletji.
Podatki o rasti so se največkrat glasili v stilu ”toliko odstotkov glede na prejšnje leto” ali pač obdobje, ki so ga analitiki takrat vzeli za primerjavo.
Težava vseh eksponentnih sistemov je, da njihova rast ne more biti neskončna. Na nek način so podobni piramidnim finančnim zgradbam, katere so bile pri nas popularne v devetdesetih letih in ki so odnesle celotne prihranke marsikaterega Slovenca.
Eksponentna gospodarska rast deluje na podoben način, le da v še dosti večjem merilu.
Na vrhu piramide je nekaj nesramno bogatih, pod njimi pa se gnete čedalje večja množica ljudi, ki imajo sicer manj, si pa vseeno želijo čisto v vrh.
Zanimivo je, da so viri razdeljeni v obliki na glavo obrnjene piramide. Tisti v vrhu imajo največ virov, tisti na dnu pa komaj kaj. Piramida s tem postane nestabilna, pritisk množice na vrh postaja čedalje večji, s tem pa seveda tudi nevzdržen. Istočasno pa tisti, ki lezejo proti vrhu tlačijo ljudi, ki so pod njimi.
Načeloma vse lepo in prav, toda zgolj do točke, ko se začne piramida rušiti sama vase. Takrat postane primernejša primerjava s potapljajočo se ladjo. Naenkrat noče nihče več notri, vsi bežijo le še ven. In takrat nastopi čas, ko moramo gospodarstvo pogledati skozi naočnike psihologije.
Trenutni gospodarski sistem, gledano materialno, temelji na naravnih virih. Gledano skozi ljudi, kot akterje v gospodarstvu, pa trenutni gospodarski sistem temelji na zaupanju. Delavec naj bi zaupal v kapitalista, kapitalist naj bi zaupal v delavca, oba naj bi zaupala državi.
Država od obeh pobira davke, nato pa jih stimulativno vrača nazaj. S tem ju spodbuja k čedalje večji produktivnosti.
Ta sistem je do neke točke vzdržen, preko te točke pa se nenadoma, dokaj nenapovedano sesuje sam vase. In kje se je to pokazalo?
Predvsem v primeru aktualne krize, saj se je prikrito agonijo, se pravi rast sistema podaljševalo ravno s kreditiranjem. Ko je zmanjkalo domačih gospodarskih virov, se je zahodni svet začel zadolževati v ostalih predelih sveta. Nobena skrivnost ni, da so bile pri tem početju, predvsem v prodaji domačega dolga oziroma pri prodaji državnih obveznic, najbolj dejavne Združene države Amerike.
Večina svetovnih deviznih rezerv je v dolarjih, ki pa ne ležijo v sefih bank v obliki gotovine, temveč v obliki obveznic. Tej valuti, kljub nenormalno visokemu zunanjemu dolgu, preprečuje sesutje ravno svetovna odvisnost od dolarja. Posebnost dolarja pa je tudi trdoživost ne glede na količino ponarejenih bankovcev, ki so še vedno v obtoku. Povprečna nacionalna valuta se sesuje takrat, ko je v obtoku med tri in pet odstotkov ponarejenega denarja. Dolarskih bankovcev je danes ponarejenih med 15 in 30 odstotki vseh v obtoku.
Pred nekaj desetletji smo prišli do točke, ko vrednost denarja ni več sorazmerna s premoženjem države. Prej je bil denar neke države vreden toliko, kolikor je imela, predvsem v zlatih palicah, premoženja država. S prodajo in nakupom zlata so države uravnavale tudi nihanja vrednosti valut, zato so bili tečaji med njimi dokaj fiksni in predvidljivi.
Od točke, ko je sprva ameriška centralna banka opustila povezavo z zlatom, temu pa je bolj ali manj sledila celotna zahodna ekonomija, se je vrednost denarja vezala predvsem na zaupanje njegovih uporabnikov.
Ljudje neko valuto uporabljamo zaradi verjetja, da je valuta trdna in vredna zaupanja. Neko dobrino, naj bo to materialna dobrina ali zgolj naše delo, menjamo za denar. Denar pa nato ponovno menjamo za neko drugo dobrino.
Država seveda spodbuja menjavo denarja. S čim? S pospeševanjem denarnega toka. Predvsem na način, da denar na eni strani pobira in ga prerazporeja uporabnikom, od katerih pričakuje, da bodo denarni tok še dodatno pospešili. Del denarja za to pridobi z davki, še več pa z zadolževanjem na eni strani ter s kreditiranjem na drugi. Ker pa obstaja neka končna količina denarja, tovrstni sistem hitro doseže točko, preko katere rast ni več mogoča. V obtoku se začne pojavljati virtualni, se pravi navidezni denar. Vrednost tega denarja nima kritja v realnem premoženju. Ta denar si država izposodi od neke druge države, posameznikov, velikih finančnih institucij ali tudi kar od prihodnjih generacij. Več navideznega denarja kot kroži, bolj je sistem občutljiv na sesutje in na krizo. Zakaj? Po eni strani zaradi čedalje manjše vrednosti denarja, po drugi pa tudi zaradi čedalje manjšega zaupanja uporabnikov v denar.
Za ponovno vzpostavitev denarnega toka morajo ljudje ponovno pridobiti zaupanje v domačo ter tudi v tuje valute. Prav zato je pomemben del protikriznih ukrepov namenjen temu, da bi ljudje začeli ponovno brez strahu uživati in ne le živeti. Nujno je treba izločiti ljudi in podjetja, ki so svoje kupce goljufala, v gospodarstvo je treba vrniti ljudi, ki v posle vstopajo s poštenimi nameni, ne zgolj z željo po hitrem dobičku. Samo na ta način bomo v dobrinah ponovno uživali in s tem tudi povišali kakovost naših življenj.
Saj veste, kot pri pokru. Ne gre zgolj za nabiranje žetonov, gre tudi za uživanje v igri. Pri tem je blefiranje dovoljeno, nikakor pa ni dovoljeno goljufanje.
Poslušali ste oddajo Zofijinih ljubimcev, prisluhnite nam spet naslednji petek okrog 18. ure.
Pohvale in kritike ste vabljeni poslati na elektronski naslov zofijini@yahoo.com.
Vabimo vas tudi, da obiščete našo internetno stran www.zofijini.net, kjer lahko izveste več o naših dejavnostih .
Srečno!
Avizo
Oddaja poteka na radiu Štajerski val http://www.stajerski-val.si/cms/. Oddajo je mogoče poslušati vsak petek okoli 18h. Preko spleta lahko oddajo slišite na: http://www.stajerski-val.si/cms/iradio.htm