AVIZO
Pozdravljeni v še eni oddaji Zofijinih!
Današnjo edicijo bomo posvetili razmerju med filmom in filozofijo. In to s posebnim razlogom. Ob običajni jesenski inflaciji filmskega dogajanja okoli nas, je konec novembra ob boku Ljubljanskega filmskega festivala in dneva filozofije, na temo filma in filozofije, potekal tradicionalni mednarodni simpozij filmske teorije – Jesenska filmska šola. To priliko je zaznamovala tudi posebna dvojna številka revije KINO!, ki se prav tako posveča odnosu med filmom in filozofijo. V današnji oddaji bomo prisluhnili pogovorom z nekaterimi sodelujočimi na simpoziju, ki bodo na kratko predstavili svoje poglede na to presodno sodobno razmerje fiktivnega in resnice. Pogovarjali smo se z soorganizatorjem simpozija in sourednikom revije KINO!, Nilom Baskarjem ter gosti simpozija Luko Arsenjukom, Cirilom Oberstarjem in Pavlom Levijem.
GLASBA:
V letu 2006 je prodorna londonska založba Wallflower Press izdala dolgo pričakovano delo »Filmosophy« Daniela Framptona. Knjiga enega izmed ustanoviteljev reprezentativnega spletnega portala Film-Philosophy s pomenljivim podnaslovom »A Manifesto for a Radically New Way of Understanding Cinema«, ki na vsakem koraku kategorično razglaša svojo prenovitveno drugačnost, zagotovo predstavlja vrženo rokavico aktualnemu filmskemu premišljevanju. Kadar se namreč v sferi obravnave filmske umetnosti začne razglabljati o docela »novem načinu razmišljanja o filmu«, o novi »filmski misli«, o novem »razumevanja filma«, ki zamenjuje prozaično suhoparnost obstoječe razpravljanja o kinematografiji, se znotraj območja obravnav vseh možnih razmerij med filmom in filozofijo, odpira niz dilem. Je film zmožen ustvarjati filozofske resnice ali pa je zmožen poskrbeti zgolj za njihove nenehne iluminacije? Ali film filozofske resnice zgolj ugotavlja, ali pa jih, izdelane in preizkušene, prinaša v svet, kjer se dotaknejo realnega? In obratno: ali je film za filozofijo zgolj neskončna priložnost ilustracije konceptov ali pa tudi njihovega ustvarjanja?
Kot vsako drugo orodje človekove komunikacije je tudi film primarno zavezan mišljenju. Kot tak je tudi film lahko ilustracija vsakršnih filozofskih konceptov. Seveda pa je še več. Je tudi umetnost, ki pripoveduje in navdihuje. Za človeka je to orodje kot nobeno drugo.
Kot nova umetniška oblika je film v dvajsetem stoletju, da bi ga razumeli in doumeli, nemudoma pritegnil pozornost mislecev. Prvi poskusi ujeti »misel« filma so seveda posvečeni ustvarjanju ustreznega prostora za to novo umetniško in miselno formo. Francoski filozof Henri Bergson je postavil nekaj ključnih smernic v razvoju filmske teorije. V svojem delu »Matière et Mémoire« je pisal o potrebi po novem načinu mišljenja o gibanju in ustvaril termina »gibajoča podoba« in »časovna podoba«. Nekaj desetletij kasneje je filozof Gilles Deleuze vzel Bergsonovo »Matière et Mémoire« kot osnovo filozofije filma in na novo zapisal Bergsonov koncept, ki ga je pri tem spretno kombiniral z semiotiko Charlesa Peircea.
V nemem obdobju filma je zrasla obsežna filmska teorija, ki je postavljala že vsa bistvena vprašanja, ki si jih o filmskem mediju postavljamo še danes. V ta zgodovinski okvir je ujeta misel velikanov filma in filmske teorije kot so Jean Epstein, Sergei Eisenstein, Lev Kuleshov, Dziga Vertov, Paul Rotha, Rudolf Arnheim, Béla Balázs in Siegfried Kracauer, če naštejemo le nekatere. V svojih razmišljanjih so pretresali razmerje med fikcijo in realnostjo in zakaj je film potrebno dojemati kot drugim enakovredno umetniško formo. Po drugi svetovni vojni je francoski filmski kritik in teoretik André Bazin postavil bistvo filma v njegovo sposobnost mehanske reprodukcije resničnosti. To stališče je dodobra zaznamovalo povojno intelektualno in praktično dogajanje na področju filma. V šestdesetih in sedemdesetih je filmska teorija, s tem ko je pričela kombinirati film z že uveljavljenimi ali ravno uveljavljajočimi filozofskimi koncepti kot so psihoanaliza, študija spolov, antropologija, literarna teorija, semiotika ali lingvistika, dobila svoje mesto tudi na Univerzah. V devetdesetih je imel na teoretsko analizo filma dramatičen vpliv razvoj digitalnih medijev. Pojavljala so se razmišljanja o razlikah in pojavnosti klasičnega filma v razmerju do digitalizirane podobe. Pozabiti pa ne gre niti na popularne »lakanovske« koncepte realnega, ki jih v svojih lucidnih razmišljanjih najbolje zastopa Slavoj Žižek.
Čeprav so bili ravno filozofi tisti, ki so film najprej teoretično vzeli pod lupo, pa pravega preskoka k filozofiji filma filmska teorija ni doživela vse do druge polovice dvajsetega stoletja. Pravo renesanso na tem področju pa doživljamo prav v aktualnem času, ko smo morda vse bolj neposredno in presodno soočeni z učinki filmskega na naša življenja in družbo.
GLASBA:
Pogovarjali smo se z Nilom Baskarjem, članom uredništva revije KINO!, ki je ob reviji Ekranu tudi soorganizator jesenske filmske šole. Predstavil nam je aktualno tematsko edicijo revije KINO!, ki je kot rečeno, posvečena razmerju med filmom in filozofijo.
Film in filozofija – Nil
GLASBA:
Luka Arsenjuk je na simpoziju predaval pod naslovom »Eisensteinova ideja intelektualnega filma«. Luka Arsenjuk je leta 2002 diplomiral iz kulturologije na Fakulteti za Družbene vede v Ljubljani. Trenutno je doktorski kandidat na oddelku za literaturo univerze Duke v Severni Karolini, kjer piše disertacijo o političnem filmu. Kot član uredniškega kolektiva mednarodne revije za kulturo in politiko Polygraph ureja prihajajočo številko te revije, ki bo izšla spomladi 2009 in bo posvečena figuri študenta, oblikam študija in političnim implikacijam vzgoje znotraj in zunaj sodobnih univerz.
Film in filozofija – Luka
GLASBA:
Ciril Oberstar je za simpozij pripravil prispevek z naslovom »Mutci postfordizma«. Ciril Oberstar je podiplomski študent filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, urednik za družboslovje v reviji Dialogi in član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze. V prostem času pa se ukvarja s knjigarniškimi posli.
Film in filozofija – Ciril
GLASBA:
Pavle Levi je za jesensko filmsko šolo pripravil prispevek z naslovom »Špranja« in »šiv«, ki se je osredotočal predvsem na vprašanje montaže v funkciji političnega pri Jean-Lucu Godardu. Pavle Levi je asistent na oddelku za filmske študije Stanfordske univerze. Je avtor knjige »Disentigration in frames«, študije o estetiki in ideologiji v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu. Je tudi urednik »Filosofske igračke«, izbora del Annette Michelson, posvečenih filmu in modernistični umetnosti. Levi pravkar piše knjigo z delovnim naslovom »Cinema by Other Means«.
Film in filozofija – Pavle
Ob omenjenih in obravnavanih so na seminarju s prispevki sodelovali še Darko Štrajn, Jurij Simoniti, Andrej Šprah, Dora Baras, Melita Zajc in Michael Witt. Ob predavanjih je v Kinodvoru potekala tudi projekcija znamenitih »Zgodovin filma« (Histoire(s) du cinéma), Jean-Luca Godarda. Integralnemu posnetku pogovorov lahko prisluhnete v sklopu naše Poslušalnice na www.zofijini.net.
GLASBA:
S tem Zofijini ljubimci za danes zaključujemo. Vabljeni k obisku Šole politične pismenosti, ki še vedno – načeloma vsako sredo – poteka v Pekarni. Aktualna prilika bo nekoliko drugačna. V petek, 5. 12. ob 18.00 bo v tako imenovali Beli sobi potekalo srečanje in diskusija z Raúlom Najero, članom kolektiva H.I.J.O.S. iz Gvatemale. H.I.J.O.S. – Sinovi in hčere za identiteto in pravičnost, proti pozabi in molku, so nastali leta 1999 iz potrebe sinov in hčera izginulih, da bi spregovorili o hudi represiji države v 36 letih terorja in odgovornih, ki še danes ostajajo na prostosti, v mnogih primerih na čelu državnih, ekonomskih in religioznih struktur oblasti. Pogovoru bo ob 20h v Hladilnici sledila razstava filozofskih majic, projekta Philoguerillo. Vabljeni! Vse informacije in vsebine, ki bi vas utegnile zanimati, najdete na naši poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Svoja mnenja o oddaji in o naših dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Ponovno nam lahko prisluhnete ob tednu osorej. Srečno!
Avizo