AVIZO
Pozdravljeni v novi ediciji oddaje Zofijinih!
Tudi v današnji oddaji nadaljujemo s kratkim tematskim ciklom, ki ga posvečamo vprašanju dela. S tem namenom v nekaj nadaljevanih beremo študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev. V današnji oddaji se bomo v osrednjem prispevku lotili sprememb tehnoloških in organizacijskih pogojev dela. V nadaljevanju oddaje pa vas ponovno čakajo še redne rubrike – Filozofija skozi čas, Poročilo iz DPU, Humor in Napovednik. Želimo vam prijetno urico v naši družbi!
Glasba1: Gavrilo Princip
Spremembe tehnoloških in organizacijskih pogojev dela
Ameriški ekonomist in sociolog Jeremy Rifkin je opravil temeljito analizo sprememb na področju dela in zaposlovanja v zadnjih dveh stoletjih, pri čemer je pretežno sledil tistim spremembam, ki izhajajo iz uvajanja novih tehnologij ter novih principov organizacije dela v produkcijskih procesih. V njegovi knjigi Konec dela. Zaton svetovne delavske sile in nastop post-tržne družbe lahko spremljamo množično gibanje delavcev iz sektorja v sektor, iz kmetijskega sektorja v industrijski, iz industrijskega v storitvenega, iz storitvenega v tretji sektor. Gre za gibanje, ki je povzročeno z nadomeščanjem človeške delovne sile z novimi tehnologijami za prihranek dela ter z reduciranjem potrebe po delovni sili na podlagi novih organizacijskih pristopov.
Z vidika problematike, ki ji sledimo v tem prispevku, kjer nas zanimajo spremembe načinov mobilizacije in prisile k delu, je Rifkinova analiza plodna predvsem zato, ker lahko v ozadju tehnoloških in organizacijskih sprememb zaznamo tudi gibanje k ponovnemu združevanju na eni strani človekovega siceršnjega življenja ter na drugi strani njegovega dela. Gre za trend gibanja v smeri ponovnega prepletanja sfere produkcije in sfere reprodukcije, v smeri ponovnega spajanja človeka kot osebe in njegovega dela. Vendar bomo videli, da je ta novi spoj človekovega življenja in dela povsem drugačen od celovitosti, ki je bila značilna za delo pred pojavom industrijskega mezdnega dela ter meščanskega uradniškega in intelektualnega dela v drugi polovici 18. stoletja.
Na začetku smo izpostavili, da je pojav svobodnega dela, ki delo odcepi od siceršnjega človekovega življenja, v okviru sekularizacije sveta predstavljal osvoboditev posameznika od prirojenih družbenih vlog, ki so se utemeljevale v transcendentnih pravilih. Pomembno v teh predindustrijskih okoliščinah pa je to, da je šlo pri življenju kmetov, pri domačih obrtnikih, pri plantažnih zakupnikih za preplet življenja in dela, ki je bil samoumeven, vnaprej dan in edini možni način življenja. Dejstvo prepletenosti produkcije in reprodukcije ni predstavljalo kakšnega objekta refleksije in posledično družbene vrednote ali družbenega problema. Šlo je za neizpodbitno danost življenja. Šele Marxova kritika industrijskega dela kot odtujenega dela za nazaj vzpostavi celovitost dela in življenja kot vrednoto. Vendar pa se, kot bomo videli, prav doseganje takšne celovitosti, kar je značilnost sodobnih oblik dela, izkazuje kot problematično.
Poglejmo si sedaj, kako je glede na Rifkinove analize tehnološki in organizacijski razvoj vodil najprej od celovitega kmečkega načina življenja in dela, preko industrijskega odtujenega dela k novim oblikam celovitega, »neodtujenega« spoja življenja in dela. V drugi polovici 18. stoletja in prvi polovici 19. stoletja sovpade več dejavnikov, ki povzročijo masovno gibanje ljudi iz kmečkega podeželja v mestne tovarne. To je čas t.i. prve industrijske revolucije, katere formalni rojstni dan označuje Wattov parni stroj iz leta 1765. (citiramo) »Silo pare so uporabljali za pridobivanje rud, proizvajanje tekstila in izdelovanje široke palete blaga, ki so ga pred tem izdelovali ročno.« (konec citata) V tem obdobju je prebivalstvo hitro naraščalo, zato je bilo v kmetijstvu premalo dela za vse. Hkrati tehnološki napredek tudi v kmetijstvu znižuje potrebo po delovni sili. Leta 1837 John Deere izdela prvi železni plug z jeklenim rezilom. V petdesetih letih 19. stoletja se uveljavi žetveni stroj. Revolucija na področju kmetijske mehanizacije je hitra in stopnjevita. Leta 1892 že prvi traktor. Odstotek prebivalstva, ki se preživlja iz kmetijstva, je vse do danes strmo padal. Do konca 18. stoletja je v zahodni in srednji Evropi delež kmečkega prebivalstva cca. 80 %, okoli leta 1900 le še 40 %, leta 1970 le še 10 %. Danes se na celem svetu resda še skoraj polovica prebivalstva preživlja iz kmetijstva, pri čemer gre pretežno za dežele tretjega sveta. V ZDA je danes le še 2,7 odstotka prebivalcev zaposlenih v kmetijstvu. Naglo upadanje odstotka zaposlenih v kmetijstvu v zahodnem svetu priča o tem, kako nenadno in masovno so morali ljudje zaradi preživetja zapuščati podeželje in si poiskati mezdno delo v industrijskih mestih. Vendar pa je delavce pogosto tudi v mestih presenetilo pomanjkanje delovnih mest zaradi napredka tehnologij. Rifkin prikaže nesrečno usodo afriških Američanov, ki so se med 1. svetovno vojno in takoj po njej množično selili iz poljedelskega juga na industrijski sever, kjer pa so v tovarnah zaradi novih tehnologij ponovno ostali brez možnosti za delo.
Druga industrijska revolucija med letom 1860 in 1. svetovno vojno, ki je temeljila na začetkih uporabe nafte in elektrike, je dokončno ponudila sanje o svetli tehnološki prihodnosti. Zdaj postaja tehnologija nekakšen tuzemski bog. Vizija t.i. tehnoparadiža postane eden glavnih motivacijskih elementov. Ljudje, ki so opravljali težko delo v dolgotrajnih delovnikih, so verjeli, da jih bo tehnologija osvobodila. Sanjali so o družbi obilja in prostega časa. V prvih desetletjih 20. stoletja je tako tehnološka utopija predstavljala enega glavnih mobilizacijskih in motivacijskih dejavnikov za delo množic. Masovni mezdni delavci v modernih industrijskih tovarnah so verjeli v začasnost svoje pozicije ter čakali na nove tehnologije, ki bodo namesto njih opravljale težko delo in jih osvobodile. Po drugi strani pa je za to obdobje značilno moderno upravljanje, ki se je prvič pojavilo v petdesetih letih 19. stoletja v železniški industriji. Značilnost takšne moderne korporacije je bila njena hierarhična upravljalska struktura, hierarhije znotraj hierarhij. Takšna korporacija je nastopala kot silen proizvajalec, ki lahko proizvede velike količine standardiziranega blaga. V teh organizacijah so tako najnižji delavci kot tudi srednji menedžment imeli jasno določene naloge, pristojnosti in odgovornosti. Organizacijo dela je tukaj obvladovalo to, kar Rifkin imenuje »kult učinkovitosti«. Učinkovitost se pojavi kot osnovno vodilo organiziranja produkcijskih procesov predvsem po letu 1895, ko izide znamenita Taylorjeva knjiga o znanstvenem upravljanju dela. Ponovno je zanimivo, da učinkovitost ne služi le kot upravljalska strategija menedžmenta, temveč se prenese tudi v siceršnjo kulturo, saj delavci posvojijo utopijo učinkovitosti v prepričanju, da si bodo z večjo učinkovitostjo zagotovili blaginjo in več prostega časa. V tem obdobju so v ZDA množično ustanavljali društva za učinkovitost; izmerili so npr., da gospodinja pri pomivanju posode opravi 80 nepotrebnih gibov. Prav tako je za prva desetletja 20. stoletja značilno nekakšno »prevzgajanje« ljudi v potrošnike. Na splošno so bili ljudje pred tem časom nagnjeni k skromnosti in varčevanju, saj so po eni strani to zahtevale okoliščine, po drugi strani pa je bila skromnost moralna vrlina, še posebej značilna v protestantskem svetu Združenih držav v takratnem času. Ljudje so raje zmerno delali in imeli temu primerno manj dobrin, kakor da bi bili pripravljeni delati več in temu primerno več trošiti. Ena glavnih nalog poslovnega sveta v prvi polovici 20. stoletja je bila zato izgradnja tržnih principov, ki naj sistematično preusmerijo ljudi k logiki »več delati in več imeti«; ti principi so temeljito spremenili poglede ljudi na svoja življenja.
Glasba2: Slaves of Freedom Grimms Sleepers – Neil Innes
Če je pri zaposlovanju masovnega industrijskega mezdnega delavstva v času prve industrijske revolucije – druga polovica 18. stoletja in prva polovica 19. stoletja – veljalo predvsem golo načelo eksistenčne prisile in surovega obvladovanja delavstva, pa se v času druge industrijske revolucije in takoj po njej – druga polovica 19. stoletja in predvsem prva polovica 20. stoletja – že pojavijo motivacijski in mobilizacijski mehanizmi, ki temeljijo na utopijah, na obljubah svetle prihodnosti, ki čaka delavce predvsem zaradi tehnološkega razvoja – utopija tehnoparadiža , zaradi novih organizacijskih principov – utopija kulta učinkovitosti ter zaradi masovne produkcije in blaginje – utopija potrošništva. Delavci – tako fizični delavci kot srednji upravljalci – so sicer v delovne procese vključeni na način rutiniziranega in neosebnega opravljanja dela, a hkrati so že osebno motivirani in mobilizirani na podlagi kolektivnih utopij.
Za razumevanje sodobnih motivacijskih in mobilizacijskih principov na področju dela in zaposlovanja pa je ključno obdobje po drugi svetovni vojni, še posebej obdobje od 60-tih let 20. stoletja do danes. Kmalu po drugi svetovni vojni se v japonski avtomobilski industriji pojavi nov organizacijski model, danes poimenovan postfordistična proizvodnja ali vitka proizvodnja ali toyotizem. Potreba po novih organizacijskih principih se pojavi predvsem zato, ker stari organizacijski principi v kombinaciji z novimi tehnologijami ne porajajo želenih učinkov. Nove tehnologije so zahtevale tudi novosti v organizaciji dela. Za nove upravljalske tehnike je značilna predvsem ukinitev starih hierarhičnih organizacij in vzpostavitev novih mrežnih modelov, kjer se delo organizira v sklopu manjših ekip delavcev, kjer je vsak delavec usposobljen za opravljanje različnih del, v vsaki ekipi so prisotni tako manj kvalificirani delavci kakor tudi inženirji – glava in telo sta ponovno združena -, tako odgovornost kakor tudi kreativni moment izgradnje same proizvodne linije sta prenesena na samo ekipo. Mrežna organizacija pomeni predvsem to, da uprava oziroma glava, ki ukazuje in določa delovne naloge ter izvedbeni del oziroma telo, ki opravlja rutinska dela, nista več strogo ločena, temveč se po principu ekip oziroma timov združita v sami proizvodnji. Na ta način organizirana proizvodnja lahko zadosti novim zahtevam na trgu, kjer je potrebno izdelati veliko število različnih proizvodov v zelo kratkem času, čemur pa stara fordistična organizacija, ki je »štancala« standardizirane proizvode, ni bila več kos. Za postfordistično organizacijo dela je torej značilno, da se v produkciji »glava« in »telo« spet združita, pri čemer ta združitev seveda ne nastane zaradi uspeha Marxove kritike odtujenega dela, temveč zato, ker takšno združitev zahtevajo spremembe na trgu, ki postaja svetovni trg. Motivacijski in mobilizacijski principi se lahko ponovno prevesijo na osebno-notranjo plat delavcev, ki se zaradi novih organizacijskih principov čutijo kot pomembni člani produkcijskega procesa.
Novi principi organizacije dela po drugi svetovni vojni sovpadejo s tretjo industrijsko revolucijo, ki predstavlja razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Po eni strani uvedba računalnikov v proizvodne procese vnese numerični nadzor; stroji so zdaj vse bolj upravljani s strani računalnikov. Po drugi strani pa zaradi hitrega razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij v zadnjih desetletjih – mobilni telefoni, elektronska pošta, svetovni splet, medmrežja, črtna koda ipd. – komunikacija in informacije postanejo izjemno pomembni elementi produkcijskih procesov. Če so informacije in komunikacije pred tem v produkcijskih procesih igrale le instrumentalno vlogo, pa v sodobnih produkcijskih procesih prav informacije in komunikacija postanejo osrednje »surovine« produkcije. Prav zato se v sodobni ekonomiji položaj človeka kot delavca temeljito spremeni. Kot smo videli že pri Virnu, je človek kot subjekt komuniciranja ter nosilec in analitik informacij, v produkcijo vpet kot človek s svojim celovitim življenjem. Njegovega dela ne moremo ločiti od njega kot osebe. Že s tem, ko živi, dela. Razlike med delom in ne-delom se ohranjajo le še provizorično in formalno, dejansko pa se klasično razlikovanje med službenim/delovnim in zasebnim časom ter službenim in zasebnim prostorom, ki se je razvijalo od 18. stoletja do danes, že izgublja.
Sovpadanje življenja in dela je posledica novih organizacijskih principov – postfordizem – in novih tehnologij – informacijsko-komunikacijske tehnologije. Novi pogoji dela pa so zahtevali nove načine motivacije in mobilizacije delavcev, ki prekinjajo s tradicionalnimi prisilami k delu, ki so se kazale predvsem kot zunanje prisile, pa naj je šlo za transcendentno določanje položaja človeka po nareku narave ali boga, ali pa za zunanje prisile, ki so izvirale iz družbeno-imanentno določenih pogojev življenja ljudi kot v obdobju zgodnje in moderne industrializacije. Prisile, ki določajo sodobnega delavca, postajajo vse bolj notranje, ponotranjene.
Avtorica prispevka je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.
Glasba3: Underground – Kimya Dawson
Poročilo s predavanja DPU
V četrtek, 18. februarja 2010, je v sklopu 13. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Primož Krašovec, podiplomski študent sociologije vsakdanjega življenja in raziskovalec na Pedagoškem inštitutu. V predavanju se je lotil politične ekonomije neoliberalizma in načinov, na katere se le-ta odraža v sodobnih oblikah izobraževanja.
Ko je neoliberalizmu krah povojne keynesijanske ureditve končno ponudil priložnost za vstop na svetovni politično-ekonomski oder, s seboj ni prinesel zagovora idej klasikov liberalizma, kot bi zmotno dalo slutiti njegovo ime. Cilj mu je ležal drugje – ne ponuditi avtononomne sfere ekonomije kot dopolnila državi, kar je bil projekt klasičnih liberalcev, temveč postaviti državo – pa tudi preostanek družbe – na temelje ekonomije. In pri doseganju tega cilja je žel zavidljive uspehe. Najsibo tako imenovani levičar ali kleni desničar, dandanes ga ni politika, ki ne bi na sam vrh svojega volilnega programa postavljal sproščujočih ukrepov, ki naj bi nas odrešili okovov države in z dvigom konkurenčnosti naredili za svetilnik sveta.
A častilcev neoviranih trgov, ki da so primerni za urejanje vsega, tudi neekonomskih vidikov družbenega življenja, ne gre iskati samo med politiki, gospodarstveniki in akademskimi ekonomisti. Drži, neoliberalizem je prvo zbir politično-ekonomskih praks, a zares mu je uspelo šele, ko se je utrdil tudi kot prevladujoči konceptualni aparat, kot teoretska praksa, ki je zmogla svoje metode ter cilje vsiliti tudi ostalim načinom produkcije vednosti. Osamljenim otočkom kritične misli, ki se niso utopili v morju neoliberalnega enoumja, denimo nekaterim tokovom humanistike, pa si je zadal odrezati finančne vire in prostor na akademskih institucijah. In tu leži ključ do prehoda k drugačni družbeni ureditvi – šele, ko bo neoliberalizem zrušen tudi kot konceptualni aparat in namesto njega vzpostavljena alternativna teoretska praksa, bo tudi neoliberalni kapitalizem zares na kolenih, sistemske krize gor ali dol.
Poročilo je pripravil Rok Kogej.
Jingle1
Glasba4: Today – Jefferson Airplane
Filozofija skozi čas
V današnji in prihodnji rubriki filozofija skozi čas, se bomo izognili navezavi na obletnico, kakor smo to počeli do sedaj, in s tem razširili tematske možnosti, ki jih naša oddaja lahko ponuja. V tej in naslednji oddaji bomo predstavili kratek članek o Platonovem sedmem pismu.
Platonovo sedmo pismo
Sedmo pismo iz sklopa trinajstih ohranjenih Platonovih pisem velja za zgodovinsko najbolj konsistentno in filozofsko pomembno. Argumenti proti pristnosti sedmega pisma se omejujejo na odsotnost omenjanja v ostalih antičnih virih in na filozofski odlomek o petih stopnjah védenja, ki se pojavi samo v tem pismu. Argumenti, ki potrjujejo pristnost pisma, zagovarjajo usklajenost odlomka o petih stopnjah védenja s širšim Platonovim opusom, prav tako pa sta močan argument za pristnost računalniško podprte stilometrične analize in zanesljivost zgodovinskih referenc. Platonov sedmo pismo velja za zanesljiv vir Platonovih političnih ambicij in neuspehov, ko je hotel svojo zapisano politično filozofijo udejanjiti še v praksi.
Naslovniki pisma so pristaši umorjenega Platonovega prijatelja Diona, ki je bil umorjen leta 354 ali 353 pr. n. št.. Dion, filozofsko izobraženi dvorni svetovalec in najbližji zaupnik sirakuškega tirana Dionizija Starejšega je leta 389 pr. n. št. povabil Platona, ki se je takrat mudil v gosteh pri pitagorejcih v Tarentu. Pismo predstavlja zgoščeno retrospektivo in evalvacijo Platonovih uspehov ter neuspehov politično-filozofskega angažiranja na sirakuškem dvoru. Tiranski model politične ureditve je Platon smatral za primernega za uresničitev svoje politične vizije filozofov-vladarjev. V grobem lahko sedmo pismo razdelimo na dva dela: na biografski in na filozofski del.
Biografski del predstavlja Platonovo apologijo političnih projektov, ki jih je poskušal udejanjiti v Sirakuzah, vitalni politični in vojaško najmočnejši koloniji takratne Grčije. V Sedmem pismu opisuje Dionovim privržencem razloge, okoliščine in dosežke svojih prizadevanj s treh potovanj na sirakuški dvor. V splošnem ostaja z rezultati razočaran: prvo potovanje se je končalo tako, da ga je sirakuški vladar Dionizij Starejši kot sužnja odprodal špartanskim trgovcem. Po Dionizijevi smrti leta 367 pr. n. št. se je Platon vrnil na dvor, kjer se je razvnel spor med Dionom in njegovim nečakom, Dionizijevim sinom Dionizijem Mlajšim. Oba sta se borila za oblast v polisu in posledično za Platonovo naklonjenost, leto dni kasneje pa je Dioniziju mlajšemu uspelo izgnati svojega strica.
Na drugem potovanju po Dionovem izgnanstvu se je Platon čutil dolžnega, da odpotuje na Sicilijo in posreduje pri Dioniziju Mlajšemu. Poskusil ga je prosvetliti v filozofsko izobraženega vladarja, kar Dionu pred njim ni uspelo. Sprva je bil Dionizij Mlajši naklonjen Platonu in si je iz političnih interesov prizadeval za njegovo prijateljstvo, vendar sta se zaradi Platonovega nepopustljivega vztrajanja na prosvetljenem političnem idealizmu in spletk Dionizijevega dvora sprla.
Ta čas je v izgnanstvu v Atenah pripravljal Dion načrt za svojo politično vrnitev iz izgnanstva, ki ga je izvršil leta 357, a je v Sirakuzah vladal le slaba tri leta, ko ga je zastrupil Dionov zaupnik in hkrati učenec Platonove Akademije Kalip, ki je za njim prevzel oblast v politično nemirnih Sirakuzah. Edino o Dionu lahko brez pretiravanja zatrdi, da najbolj ustreza idealu krepostnega človeka, ki bi v Sirakuzah in na celotni Siciliji vladal najbolj pravično ter dal prebivalcem polisa najboljše zakone. Kalipov umor Diona predstavlja Platonu manjše zlo kot pa Dionizijevo lahkomiselno ravnanje s filozofijo in njenim pomenom za osebnostno preobrazbo vladarja.
Politični dogodki v Sirakuzah so se torej razvijali popolnoma v nasprotju s Platonovimi nameni in pričakovanji, vendar Platon svojega angažiranja ne obžaluje, še več: svoj politični angažma dojema za nujnega. Platonov glavni namen je bil, da svojo politično filozofijo o filozofih-vladarjih preveri tudi v praksi. V prošnji Dionovih privržencev, da bi še nadalje sodeloval v politični “stabilizaciji” Sirakuz, Platon ne najde več nobenega motiva. Njegova pomoč je omejena zgolj na analizo polpreteklih dogodkov, nasvete in na pozivanje na zgledovanje po Dionu, ki ga je Platon od vseh sirakuških tiranov najbolj cenil. Odnos med Platonom, Dionizijem in Dionom za časa izgnanstva slednjega je po Platonovem opisu precej zapleten. Dionizij Mlajši in Dion sta sicer sprta, vendar obema veliko pomeni Platonova naklonjenost. Zlasti je Platona zanimalo Dionizijevo napredovanje v filozofiji, zato se je po dolgem prepričevanju o Dionizijevi dobronamernosti in z Dionovim razumevanjem vabilu naposled odzval, kar ga je vodilo v tretje potovanje. Bal se je, da Dionizij z zanimanjem za filozofijo zgolj blefira, da bi Platona odtegnil od svojega nasprotinika Diona, ki se je zatekel v Atene. Njegov sum se je izkazal za upravičenega: Dionizij je blefiral. V nadaljevenju, ki ga bomo strnili v naslednjem poglavju prihodnji teden, Platon zavrne ambiciozen Dionizijev filozofski spis, ki predstavlja navidezno “bližnjico” do filozofije in najvišjih filzofskih resničnosti.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Glasba 5: He’s In The Jailhouse Now – Jimmie Rodgers
(H)umor
Platon je predaval pred sirakuški vladar Dionizijem o tem, kako je treba vladati. Ko konča poreče Dionizij Platonu:
“Tvoje besede kažejo na nemoč starca.”
“Tvoje pa na voljo tirana,” mu odvrne Platon.
Ob teh besedah, mu je Dionizij pokazal svojo ‘voljo’ in ga prodal v suženjstvo.
Vir: www.mislec.net
Jingle2
Glasba 6: Hard Time Killing Floor Blues – Chris Thomas King
Napovednik
Jutri, v četrtek, 1. april 2010 ob 19h vas vabimo v dvorano Gustaf na pogovor o primeru Martina Ballucha. Pod naslovom »Upor v demokraciji« in pod-naslovom “Mogoče se bo zgodilo tudi vam – Avstrijski aktivisti za pravice živali in kriminalno razmišljanje”, se bomo pogovarjali z dr. Friderikom Klmapferjem, Urško Breznik, Andrejem Adamom, Samom Bohakom in drugimi. Več informacij o večeru najdete na naši spletni strani www.zofijini.net.
Pomladni cikel družabnega družboslovja se nadaljuje nocoj ob 19:00 uri v Kulturno Glasbenem Brlogu (KGB), Maribor. Gost aktualnega srečanja bo dr. Anton Kramberger. Več informacij o gostu in družabnem družboslovju najdete na http://druzabnodruzboslovje.org/
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 1. aprila 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Tokrat bo pod naslovom »Menežiranje univerze« predaval Mirt Komel. Vabljeni!
Glasba 7: O Death
Prišli smo do konca še ene oddaje. Morebitne refleksije, tako o oddaji kot o čemer koli drugem, so nadvse dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič in avtor poročila iz DPU, Rok Kogej. Urednik oddaje je Samo Bohak. Do naslednjega tedna vam želimo vse dobro. Srečno!
Glasba 8: Singin’ in the Rain – Gene Kelly
Avizo