AVIZO
Pozdravljeni poslušalci in poslušalke oddaje Zofijini ljubimci! Danes bomo za vas na glas razmišljali o potrošništvu. Ali tudi vi spadate med tiste ljudi, ki ne morejo prenehat nakupovat, kljub temu, da sovražijo potrošništvo? Če je vaš odgovor pritrdilen, boste verjetno z veseljem prisluhnili odlomkom iz članka Joseph-a Heath-a in Andrew-a Pottra.
Kot vsako sredo zadnje mesece pa bo iz zvočnikov prišel tudi duh časa, ki ga za vas obuja Boris Blagotinšek. Obudil bo spomine na to, kaj se je v zgodovini pomembnega dogajalo na dneve med 30. januarjem in 5. februarjem. Zagotovo vam v naslednji urici ne bo dolgčas v naši družbi!
Glasba: Gwen Stefani: Sweet Escape
Ali sovražite potrošniško kulturo?
Vas ujezijo vse te embalaže? Ste razdraženi od vseh teh reklam? Vas skrbi kvaliteta dobrega okusa? Niste edini. Upor proti potrošništvu je postal eden najpomembnejših kulturnih sil v severnoameriškem življenju novega tisočletja in to v vseh družbenih razredih in v celotni populaciji.
To se sicer ne sklada z ekonomskimi dejstvi 90-ih let. To je bilo desetletje, ki je prineslo val »extreme shoppinga« in »dot-com bubblov«, nam poznanih pod imenom internetna podjetja ter absurdna vdajanja užitkom v vse bolj luksuznih dobrinah. A poglejmo sezname najuspešnejših neleposlovnih knjig. Že leta jih zaznamujejo knjige, ki so izredno kritične do potrošništva: »No Logo«, »Culture Jam«, »Luxury Fever« in »Fast Food Nation«. Dva najpopularnejša in priznana filma v tem času pa sta bila »Klub golih pesti« (»Fight Club«) in »Lepota po ameriško« (»American Beauty«), ki ponujata skoraj identične obtožbe sodobne potrošnike družbe.
Kaj lahko sklepamo iz vsega tega? Kot prvo, trg se očitno zelo dobro odziva na potrošniške zahteve »proti-potrošniških« izdelkov in literature. Ampak, ali ni to protislovje? Ali to ne namiguje na to, da smo v oblasti neke masivne, družbeno vseobsegajoče, dvopolne motnje? Kako lahko obtožujemo potrošništvo in vseeno živimo v potrošniški družbi?
Zamisel
»Opeharjenec je prevarani človek, gotovo, vendar ga niso prevarali drugi, temveč je prevaral sam sebe.«
Jean Dutourd, »Opeharjenci«
Glasba: Vlado Kreslin: Pot v raj
Kapitalizem za pravilno delovanje zahteva konformizem. Rezultat tega je dejstvo, da je sistem osnovan na posplošenem sistemu represije. Posamezniki, ki se uprejo pritiskom konformizma lahko omajajo sistem in pripomorejo k njegovemu padcu.
To razmišljanje je imelo tako močan vpliv na domišljijo levice v 60-ih letih dvajsetega stoletja, da ga veliko ljudi še vedno s težavo sprejema kot samo to kar je – razmišljanje. Tukaj je nekaj osrednjih postulatov:
1. Kapitalizem zahteva konformizem delavcev. Kapitalizem je ena velika naprava; delavci so le del tega. Ti deli morajo biti kar se da enostavni, predvidljivi in nespremenljivi. Če pogledamo delo za tekočim trakom, vidimo zakaj je temu tako. Kapitalistični delavci morajo biti organizirani v homogene kaste z omejenim številom, kot čebele ali mravlje.
2. Kapitalizem zahteva konformizem v izobraževanju. Usposabljanje teh korporacijskih trotov se začne v šoli, kjer iz njih iztepejo lastno neodvisnost in kreativnost – dobesedno in figurativno. Temu lahko rečemo teorija izobraževanja »Pink Floyd«.
3. Kapitalizem zahteva spolno represijo. V želji, da zatre našo individualnost, kapitalizem zavrača popolno človeško svobodo. To seveda vključuje tudi spolno svobodo. Ker je spolnost nestabilna in nepredvidljiva, je grožnja ustaljenemu redu. Zaradi tega so nekateri menili, da bo spolna revolucija oslabila kapitalizem.
4. Kapitalizem zahteva konformizem v potrošnji. Najpomembnejši cilj kapitalizma je doseganje vedno naraščajočega dobička z ekonomijo obsega. To se lahko najbolje doseže s tem, da vsi porabljajo enak omejen obseg standardiziranih dobrin. Oglaševanje nam želi vtisniti v spomin lažne ali neavtentične želje. Potrošništvo se pojavi, ko nam vsilijo želje, ki jih drugače ne bi imeli.
Zamisel
»Zanesljiv človek je toliko vreden v zlatu in srebru kolikor tehta.«
Teognis, Elegije I
Zavedati se moramo, da potrošnja ne predstavlja konformizma, ampak razlikovanje. Ljudje trošijo, da bi bili drugačni od drugih; z izbiro obutve »Nike« pokažejo kako so »kul«, da bi postali bolj povezani zahajajo v najbolj odmevne nočne lokale, ker si bolj osveščeni izberejo »single-malt Scotch«, ker so moralno vzvišeni, kupujejo ročna dela iz Gvatemale, če želijo izpasti preprosto bogatejši, izberejo na primer avto znamke BMW.
Problem je v tem, da vse te primerjalne preference povzročajo konkurenčno potrošnjo. Živeti na veliki nogi v današnjem svetu ne pomeni vedno, da v predmestju kupijo enako hišo, kot jo ima sosed, ampak pomeni, da kupijo podstrešno stanovanje v centru, da kosijo v pravih restavracijah, poslušajo neznane skupine, imajo kup opreme iz »Mountain Equipment Co-op« in počitnikujejo na Tajskem. Ni pomembno koliko denarja porabijo za te stvari, pomembna je konkurenčna struktura potrošnje. Ko se preveč ljudi pridruži eni stvari, to prisili prvotne gorečneže k umiku zaradi ohranitve svoje drugačnosti. To poganja krog zastaranja in razsipavanja, ki mu z obsojanjem pravimo »potrošništvo«.
Glasba: Shyam: Stojala za prah
Ko enkrat priznamo pomembno vlogo distinkcije v strukturiranju potrošnje zlahka razumemo, zakaj ljudem znamke toliko pomenijo. Znamke nas ne povezujejo, temveč razlikujejo. Seveda, najbolj prefinjeni ljudje trdijo, da se na znamke ne ozirajo, kar je očitna neresnica. Večina ljudi, ki se ima za »proti-potrošnike«, se znamk zelo zaveda. Sami sebe so sposobni pretentati, da jim je vseeno, ker so njihove preference v glavnem negativne. Nikoli jih ne bi videli, voziti »Chryslerja« ali poslušati Celine Dion. In ravno s tem, da ne kupujejo teh »ne-kul« izdelkov uveljavijo lastno družbeno nadrejenost. In tudi ko kupujejo proizvode »masovne družbe«, to počnejo na ironičen način – da bi ohranili svojo raznolikost.
Kot nas je opomnil Pierre Bordieu, je okus na prvem mestu gnus. Gnus in »visceralna intoleranca«, najgloblje zaničevanje okusa drugih. Iz tega je razvidno, kako lahko kritika masovne družbe spodbuja potrošništvo. Poglejmo, na primer, oglaševanje za Volkswagen in Volvo iz 60-ih let. Oba proizvajalca avtomobilov sta kar vidno uporabljala kritiko »načrtnega zastaranja« v svojih oglaševalskih kampanjah. Sporočilo je bilo jasno: če boste kupovali pri velikih proizvajalcih iz Detroita boste vsem pokazali, da ste tepec in žrtev potrošništva. Če pa boste kupovali naše avtomobile, boste ljudem pokazali, da ste preveč pametni, da bi vas reklame lahko potegnile za nos, da znate igrati to igro.
Takšen način »proti-oglaševanja« je bil izjemno uspešen v 60-ih; VW se je spremenil iz nacističnega avtomobila v simbol hipijske »proti-kulture”, Volvo pa je postal izbrani avtomobil celotne generacije levičarskih akademikov. Podobne oglaševalske strategije so še danes enako uspešne in jih uporabljajo pri prodaji široke palete izdelkov; od kosmičev za zajtrk do oblačil. Tako se takšne parodije oglasov, ki jih najdemo v reviji »Adbusters«, in so daleč od tega da bi bile subverzivne, ne razlikujejo od mnogih resničnih oglaševalskih kampanj. Če prelistamo revijo, se vedno znova vračamo k pripombi Thomasa Franka, da je »posel zbiranje velikih vsot z zaračunavanjem vstopnine za ritualno simulacijo lastnega linčanja.«
Zamisel
»Lepo je ne opravljati nobenega poklica, kajti svoboden človek ne sme živeti zato, da služi drugemu.«
Aristotel, Retorika
Glasba: Pink Floyd: Another Brick In The Wall
Družbeno obsegajoča rešitev problema potrošništva se ne bo zgodila skozi osebno ali kulturno politiko. Na tej stopnji poznega potrošništva se je najbolje poslužiti zakonodajnih ukrepov. Na primer, če bi nas oglaševanje resnično skrbelo, bi z lahkoto lahko udarili po »oglaševalskih nasilnežih« s preprostimi spremembami v davčni zakonodaji. Vlada bi lahko prekinila popolno davčno olajšavo za oglaševalske izdatke, kot je to storila s stroški zabavne industrije pred nekaj leti. Oglaševanje je že tako v posebni kategoriji izdatkov, tako da sprememba ne bi zahtevala niti dodatne papirologije. Ta majhna sprememba v davčni zakonodaji bi imela večji vpliv kot ves »culture jamming« , to je uporaba obstoječih masovnih medijev, da komentirajo te iste medije, z uporabo originalne medijske komunikacijske metode. Le ta pa temelji na ideji, da je oglaševanje propaganda uveljavljenih interesov in da se tej propagandi v industrializiranem svetu ne moremo izogniti.
Seveda spreminjanje davčne zakonodaje ni tako zanimivo kot se udeležiti najnovejšega izgreda v vsej tisti »kul« opremi iz »Mountain Equipment Co-op«. Vendar se lahko izkaže, da je to veliko bolj uspešno. Zavedati se moramo, da potrošništvo ni ideologija. Ni nekaj, v kar lahko ljudi zvabimo pod pretvezo. Potrošništvo je nekaj, kar aktivno delamo drug drugemu in kar bomo še naprej delali, dokler ne bomo imeli spodbude, da bi s tem prenehali. Namesto, da samo nastopamo, bi morali začeti bolj podrobno razmišljati o tem, kako bomo te spodbude priskrbeli.
Prispevek je delo profesorjev filozofije na Univerzi v Torontu, Josepha Heatha in Andrewa Potterja. V originalu je bil pod naslovom »The Rebel Sell« objavljen na spletnem naslovu www.thismagazine.ca. Besedilo je prevedla Maja Schreiner, za oddajo pa ga je pripravila Lucija Herzog.
Zamisel
»Ne umreš od tega od česar si bolehal; umreš od tistega od česar si živel.«
Michel Esquiem de Montaigne, »Eseji«
Glasba: U2: Staring At The Sun
Potrošniške navade ljudi so vsekakor neposredno povezane tudi s karakterjem potrošnikov samih; le kako bi bili oglasi tako učinkoviti, ko nam ne bi na tak ali drugačen način pihali na dušo? Kdor želi pihati na dušo, še posebej z nekim konkretnim, morda celo skritim namenom, mora vsekakor poznati značaj ciljnega človeka; le tako bo lahko ubral po pravih strunah.
O značajih ljudi je pisal že Teofrast, Atenec iz 4. st. p. n. št. In če pomislimo, da je minilo že okoli dve tisočletji in pol od nastanka Teofrastovih zapisov, nas lahko vsekakor upravičeno prevzame občudovanje; v opisih lahko tudi dandanašnji prepoznamo sebe, sorodnike, prijatelje, zdi se, da se v 2500 letih glede človeškega značaja ni spremenilo tako rekoč nič; še vedno smo ljudje strastni, nečimrni, hinavski, praznoverni, lahko pa tudi prijazni, ljubeznivi, prijateljski, vsekakor pa smo vodljivi, zaupljivi, črednega nagona v človeku nikakor ni moč zatajiti.
Zdi se, da imajo celo oglasi, eden izmed temeljev potrošniškega sveta ljudem lastne značajske lastnosti; zaradi vloge, ki jo v potrošniški družbi imajo, se vsaj na trenutke zazdi, da je značaj oglasov bolj kot ne negativen.
Poglejmo, kaj je o negativnih značajih povedal Teofrast.
Licemernost bi se mogla na kratko imenovati zlomiselno maskiranje dejanj in besed. So oglasi licemerni? Poglejmo na primer oglas za neki pralni prašek; teta na ekranu nam pove, da je novi prašek do 15% boljši. V redu, verjamem, ampak boljši kot kaj? Od prejšnjega najboljšega praška? Potem je teh 15% velik dosežek, če pa je močnejši le od denimo navadne vode, potem se po tolikih letih razvoja pralnih praškov s tem pač ne bi hvalil.
Prilizljivost se more imenovati sramotno vedenje, ki prinaša prilizovalcu korist. Pred nekaj leti so prodajali silikonske vložke za v nedrčke, s katerimi so ženske pač povečale svoj prsni obseg. Igralka na zaslonu je bila brez silikonskega artikla videti potrta, igra badmintona, (da, silikonske vložke so prodajali s pomočjo badmintona) ji ni šla od rok; niti ene žogice ni uspela pravilno odbiti. V naslednjem prizoru je bila taista igralka vsa nasmejana, polna energije, menda bi se lahko v badmintonu uspešno pomerila s samo prvo igralko sveta, tako se je njena igra izboljšala. Zaradi silikonskih vložkov za v nedrček, seveda. Kaj ni to prilizovanje damam, ko jim oglas govori: “Poglej, kako se vsi ozirajo za teboj, kako si sedaj čudovita in sijoča, uporabljaš naš izdelek in postala si zvezda!”
Izprijenost je stanovitnost v sramotnih dejanjih in besedah. Izprijenec ti na primer brez pomisleka priseže; še mar mu ni, da je na slabem glasu. Letošnje leto je leto volitev; je treba k izprijenosti pripomniti še kaj?
Lov na race je izmišljanje lažnih novic, katere njih avtor razširja kot resnične. Pravzaprav so skorajda vse reklame nekakšen lov na race; ene bolj, druge manj. Vsekakor pa je fenomen potrošništva pojavljanje reklam v obliki časopisnih oglasov, pri katerih je podatek, da gre za reklamo in ne morda nek bolj ali manj resen novinarski prispevek skrit nekje v najbolj oddaljenem kotu. Seveda pa se lahko tudi motim; morda pa bo nekoč katera od vedeževalk postala resnično slavna z rešitvijo denimo kakšnega težkega kriminalnega primera, o njej bodo poročale resne novinarske hiše, zasluge v prihodnost videče gospe ne bodo omenjene le tako, mimo grede?
Pod pojmom nesramnost razumemo zaničevanje slabega glasu zaradi grdega pohlepa po dobičku. V ZDA je negativna reklamna kampanja legalna in legitimna; pri nas na srečo še ne, razen seveda v parlamentu, ko se poslanci javno zmerjajo s kar najbolj neprimernimi izrazi, žaljivkami, psovkami. Seveda pa tovrstni jezik več pove o govorcu kot pa o naslovniku, česar se visoki grdo govoreči gospodje na njihovo žalost ne zavedajo.
Topoglavost bi lahko opredelili kot počasnost duha v besedah in dejanjih. Je topoglava tudi gospodinja na ekranu, ki dovoli svojemu malčku igro v straniščni školjki? Morda pa sem topoglav jaz, ki ne razumem, da je bila školjka oprana s tem in tem sredstvom, zaradi česar je tako higienično čista, da se zdijo proti njej krožniki naravnost odvratno umazani. Sicer pa sem se ob higienično čistih reklamah že večkrat vprašal, kako neki je videti nehigienična čistoča.
Bahaštvo bi se moglo opredeliti kot prisvajanje vrednot, ki jih človek nima. In katerih pogosto nima niti predmet reklame, najsi bo to človek ali stvar.
Avtor prispevka je Mitja Godnjavec
Glasba: Robie Wiliams: Tripping
Filozofija skozi čas
30. januarja
… 1574 je umrl portugalski humanist Damião de Góis.
… 1948 je umrl indijski politik in voditelj Mohandás Karamčand »Mahatma« Gándhi.
31. januarja
… 1624 je bil v Antwerpnu rojen flamski filozof in predstavnik okazionalizma Arnold Geulincx.
… 1929 so iz Sovjetske zveze izgnali revolucionarja in politika Leva Trockega.
1. februarja
… 1944 je umrl nizozemski slikar Piet Mondrian, ki je abstraktno slikarstvo prignal do skrajnih mej.
… 1976 je umrl nemški fizik in filozof Werner Karl Heisenberg, ki je l. 1932 prejel Nobelovo nagrado.
2. februarja
… 1882 je bil rojen pisatelj James Joyce.
… 1907 je umrl ruski znanstvenik Dimitrij Ivanovič Mendelejev. Mendelejev je sestavil periodični sistem kemičnih elementov. Dokazal je, da so lastnosti kemičnih elementov odvisne od njihove atomske mase. Napovedal je obstoj nekaterih, šele kasneje odkritih elementov.
… 1970 je umrl angleški matematik in filozof Sir Bertrand Arthur William Russell, ki je 1950 prejel Nobelovo nagrado.
Glasba: Mi2: Zbudi me za prvi maj
3. februarja
… 1437 je umrl italijanski humanist Niccolò de’ Niccoli.
4. februarja
… v katoliški Cerkvi obeležujejo spomin na opata in misleca iz obdobja karolinške renesanse Hrabana Mavra. Sestavil je enciklopedično delo v 22-ih knjigah z naslovom ‘De universo’, v katerem je zajel pregled vsega znanja njegovega časa.
… 1713 je umrl angleški politik in filozof Anthony Ashley Cooper, grof Shaftesburyski.
… 1864 je bila ustanovljena Slovenska matica.
5. februarja
…1991 je sodišče v ameriški zvezni državi Michigan dr. Jacku Kevorkianu prepovedalo, da bi še naprej pomagal pri samomorih.
V zgodovini se ne zgodi ravno pogosto, da že samo ime nosi močan simbolni naboj, a Kevorkiana so imenovali kar »Dr. Smrt«.
Dr. Kevorkian, ki bo letos star 80 let, se simbolno umešča med vse radikalne zagovornike pravice do aktivne evtanazije. Problem je, da je njegovo ime že tako demonizirano, da že sama omemba Kevorkiana predstavlja protiargument, s katerimi nasprotniki pravice do nebolečega umiranja in smrti zavrnejo zagovornike. Kot ambasador pravice do neboleče smrti torej Kevorkian ni najboljša izbira, čeprav je način umiranja priredil tako, da je bila zadnja izbira vedno bolnikova.
Kako pa je s Kevorkianom zadnje čase, zdaj ko je vse bolj potihnilo?
V zadnjem primeru evtanazije bolnika z Alzenheimerjevo boleznijo v zadnjem stadiju, je naredil korak, ki je bil odstopanje od njegovih prej uveljavljenih pravil, da je končna odločitev o smrti vedno bolnikova, saj je namreč smrtonosni strup bolniku vbrizgal sam. S tem dejanjem in predvsem predvajanjem posnetka v televizijskem intervjuju, je izzval zvezno sodno oblast, ki ga je leto kasneje obsodila na od 10 do 25 let trajanja zaporne kazni za drugostopenjski umor. Lani, 1. junija 2007 je bil zaradi šibkega zdravja pogojno izpuščen. Pogojna kazen mu za dve leti prepoveduje kakršno koli obliko skrbstva za starejše od 62 let ali obnemogle.
Kot zanimivost pa povemo še to, da je za časa Kevorkianove izpustitve, Oregon edina ameriška država, v kateri je evtanazija ob zdravnikovi asistenci legalizirana.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
Glasba: Hazard: Vsak je sam
Pravijo, da se privlačnost najde v mehčalcu za perilo in družinska sreča v pomarančnem soku. Pravijo pa tudi da obleka ne naredi človeka in da denar ne more kupiti vsega. Odločitev komu boste verjeli in v kaj verjamete ostaja vaša. Svoja mnenja o tej tematiki ste vljudno vabljeni podati na filozofskem forumu www.mislec.net ali pa jih pošljite direktno k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Za konec pa naj še poudarimo, da mi NE delamo reklame za zelo zanimivo, poučno in družbeno kritično internetno stran www.zofijini.net, mi jo iz dna srca priporočamo.
Hiter slalom in varen smuk vam želimo Zofijini…srečno!