24. 3. 2010 Oddaja Zofijinih

Oddaja 24.3.2010

AVIZO

Lep pozdrav v novi ediciji oddaje Zofijinih, kot pravijo, najbolj konstantne in avtonomne oddaje na valovih radia MARŠ!

V današnji ediciji vam v posluh ponujamo nekoliko drugačen format oddaje. Za oddih se bomo odrekli večini rednih rubrik in se posvetili zgolj eni sami osrednji temi. Da, ugotovili ste – delu! Nadaljevali bomo s kratkim tematskim ciklom, ki ga posvečamo vprašanju dela v kapitalističnemu sistemu. S tem namenom v nekaj nadaljevanih beremo študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev. V današnji oddaji bomo aktualizirali vprašanje dela kot vira identitete.

Da bo »delo« bolje teknilo, smo vam pripravili še glasbeno presenečenje. Skozi oddajo bomo poslušali glasbo iz albuma z naslovom »Songs from Liquid Days« skladatelja Philipa Glassa. Album iz leta 1986 je zanimiv predvsem za to, ker gre za Glassov poskus preboja v sfere popularne glasbe. Album je kolaboracija glasbenih aranžmajev Philipa Glassa in besedil Paula Simona, Suzanne Vega, Davida Byrna in Laurie Anderson. Želimo vam torej prijetno glasbeno-izobraževalno urico v naši družbi!

Jingle1

Glasba1: Changing Opinion – Glass, Philip & Paul Simon

Delo/delovanje kot vir identitete

V nadaljevanju našega sestavka se bomo iz dveh razlogov najprej naslonili na Hannah Arendt: prvič, ker je Arendtova v svojem delu Vita Activa iz leta 1958 razvila terminologijo, ki je postala nepogrešljiva pri razmišljanju o različnih človekovih dejavnostih, in drugič, ker je s svojo pregledno zgodovinsko obravnavo človekovega odnosa do dela, ustvarjanja in delovanja ustvarila teoretsko podlago za odgovarjanje na prav takšna vprašanja, kakršno je naše v tej točki: kako je mogoče, da je delo postalo tako pomembno za identiteto sodobnega človeka?

Preden si natančneje pogledamo, kako Arendtova natančno obravnava tri temeljne načine človekovih dejavnosti – delo, ustvarjanje in delovanje in njihovo prepletanje skozi zgodovino, izpostavimo njeno stališče, s katerim se lahko strinjamo, da je vir identitete človeka lahko samo pojavni prostor. Pojavni prostor je javni prostor, v katerem se pojavlja človek kot oseba, kot bitje, ki je posebno prav po svoji človeškosti, s tem, ko deluje in govori. Delovanje bomo kasneje podrobneje opredelili. Na tej točki je pomembno to, da se lahko strinjamo z Arendtovo, da zmore človek graditi svojo identiteto samo v skupnem prostoru z drugimi, v pluralnosti javnega prostora, kjer skupaj z drugimi deluje in govori. In če zdaj privzamemo še znano opredelitev dela kot tiste človekove dejavnosti, ki je v antičnem svetu sodila v polje najbolj privatnega in z vidika identitete človeka nepomembnega, potem bo naše vprašanje seveda sledeče: kako je mogoče, da je delo postalo vir človekove identitete?

Sledenje pojavom dela, ustvarjanja in delovanja in zgodovinskim obratom, ki so jih bile te dejavnosti deležne, nam bo dalo možni odgovor na to vprašanje. Najprej poskusimo čimbolj dosledno in strnjeno predstaviti te tri temeljne oblike vitae activae oziroma dejavnega življenja, kakor jih vidi Hannah Arendt v omenjenem delu.

Delo. Delo pomeni v prvi vrsti biološki proces človekovega življenja. Grobo rečeno sodi na področje biologije, saj zagotavlja golo preživetje in se umešča v samodejni krogotok presnavljanja: delu sledi hranjenje in hranjenju delo. Pomembni lastnosti dela v tradicionalnem pogledu sta bili nujnost in trpljenje. Delo je bilo mukotrpno v dobesednem smislu izrabljanja telesa za namene ohranjanja življenja. In bilo je nujno, ker ga je določala gola potreba. Zato v antičnem polisu delo sodi v privatno področje, v t.i. oîkos, dom oziroma družino, ki je hkrati pomenila tudi hišno gospodarstvo v smislu gospodinjstva, kar lepo opisuje nemška beseda Haushalt, ki pomeni hkratnost gospodarstva in gospodinjstva. V tej sferi privatnega ni bila možna nobena svoboda, saj so bile vse dejavnosti podvržene potrebam preživetja: ne le sužnji, ženske in otroci, tudi gospodar v tej sferi ni bil svoboden, saj so bile njegove odločitve pravzaprav izsiljene izbire na podlagi nujnosti potreb golega življenja. Gospodar je kot svoboden nastopal šele v javnem, političnem prostoru, ki ga bomo kasneje opisali kot sfero delovanja in govorjenja. Ker se delo bolj kot ne povezuje z opravljanjem telesnih funkcij – ne gre sicer le za telesna dela, vsekakor pa gre za delo kot služenje ohranjanju preživetja telesa -, ker torej delo spada k procesu presnove, je bilo v antiki potisnjeno v sfero privatnega, kar pomeni sfero skritega in gre s tem z vidika politike oziroma javnosti pravzaprav za nekaj nedejanskega, skorajda neobstoječega. Na podlagi tega opisa pojava dela lahko razumemo, zakaj tradicionalno pojmovanje dela ni moglo predstavljati vira identitete človeka, niti v smisli identitete kot definiranja človeka v generičnem smislu, niti identitete človeka v smislu samopodobe posameznika.

Ustvarjanje. Drug temeljni način dejavnega življenja je ustvarjanje, ki pomeni predvsem ustvarjanje predmetov sveta oziroma ustvarjanje predmetnega sveta kot sveta trajnosti in objektivnosti. Medtem ko je za delo značilno, da za sabo ne pušča ničesar trajnega, ampak le potrošne dobrine, ki se presnavljajo, pa je ena temeljnih značilnosti ustvarjanja prav to, da so ustvarjeni predmeti trajni; sicer ne trajni v absolutnem smislu, a vendar trajnejši od samega akta ustvarjanja, kar pa predstavlja osnovo stanovitnosti sveta v smislu domovine človeka. Kot pravi Arendtova: (citiramo) »Dejanskost in zanesljivost sveta izhajata predvsem iz dejstva, da imajo stvari, ki nas obdajajo, veliko večjo trajnost od dejavnosti, ki jih je proizvedla. Ta trajnost je lahko celo daljša od življenja njihovih ustvarjalcev samih. Človeško življenje, ki je svetno in ki ustvarja svet, je v procesu nenehnega postvarjanja. Stopnjo svetnosti ustvarjenih stvari, ki so v celoti tvorbe človeške roke, je mogoče meriti samo v daljših ali krajših obdobjih, v katerih posvetne stvari preživijo dejavno, porajajoče se in minevajoče življenje smrtnikov.« (konec citata) Ustvarjeni predmeti, uporabni predmeti tako z odcepitvijo oziroma osamosvojitvijo od roke ustvarjalca tvorijo trajen in stabilen svet za ljudi.

Delovanje. Tretjo temeljno človekovo dejavnost pa predstavlja nam najbolj tuj način dejavnega življenja in prav ta tujost je vzpodbudila Arendtovo k njeni analizi vitae activae, to je delovanje, ki predstavlja predvsem neposredno bivanje človeka med ljudmi, v polju javnega, v pluralnosti resnične politične sfere. Delovanje ustvarja skupnost, ki nastopa kot pogoj obstoja človeka kot vrste in pogoj obstoja zgodovine. Dejstvo, da nam je težko pojasniti koncept delovanja pri Arendtovi, najbrž priča o utemeljenosti njene kritike kot kritike dejstva, da resnično delovanje izginja oziroma je že skorajda izginilo, s čemer pa je izginil tudi javni prostor oziroma sfera resnično političnega. Pravzaprav je o čistem delovanju smiselno govoriti samo na primeru antičnega polisa, kjer je edinkrat obstajalo v svoji pravi podobi. Delovanje in javna sfera, ki je prosta prisil preživetja in tudi prosta instrumentalno naravnanih dejavnosti ustvarjanja, se medsebojno konstituirata. Delovanje tvori javno oziroma politično sfero v polisu, le-ta pa je pogoj delovanja. To je področje svobode, ki je bilo v antičnem polisu namenjeno predvsem nastopanju človeka kot osebe. Kot smo že rekli, to je javni prostor, je pojavni prostor, kjer se torej človek pojavlja takšen kot je. In če se vrnemo k našemu izhodiščnemu problemu: ta prostor je vir identitete človeka v obeh smislih: po eni strani predstavlja uresničevanje najvišje zmožnosti človeka kot človeka, torej potrjevanje definicijske opredelitve posebnosti človeka prav kot delujočega in govorečega bitja, in po drugi strani tudi vir identitete človeka kot posameznika, ki se v polju javnega pojavlja, postavlja, izkazuje, tekmuje in potrjuje svojo posebnost, svojo osebnost. Kot pravi Arendtova: (citiramo) »Ljudje z delovanjem in govorjenjem razodevajo, kdo so, aktivno kažejo osebno edinstvenost svojega bitja, tako rekoč stopajo na oder sveta…« (konec citata)

Jingle2

Glasba2: Lightning – Glass, Philip & Suzanne Vega

Zdaj, ko smo si predočili opredelitve vseh treh temeljnih človekovih dejavnosti, se nam naš problem pokaže jasneje in še toliko bolj zagoneten: kako je mogoče, da je prav dejavnost, ki bila nekoč toliko zaničevana in nepomembna, dejavnost, ki je bila izrinjena iz definicije človeka, danes postala prav temelj vrednotenja človeka in eden osnovnih virov tvorjenja človekove identitete?

Čeprav se je Hannah Arendt z zgodovinskim premeščanjem in prelivanjem področij dela, ustvarjanja in delovanja ukvarjala predvsem zaradi opažanja izginjanja javne, politične sfere, pa nam lahko njene ugotovitve pomagajo razumeti tudi naš problem. Izginjanje javne sfere kot področja delovanja in s tem izginjanje delovanja seveda pomeni predvsem razbohotenje drugih dveh področij človekovih dejavnosti, tj. dela in ustvarjanja. Poglejmo najprej, kako je področje delovanja izginjalo na račun ustvarjanja. Strnjeno rečeno, je delovanje kot tista dejavnost, ki si najtežje zagotavlja obstojnost v svetu, saj ničesar ne producira, hitro izginjala na račun ustvarjalnega produciranja trajnih stvari; po drugi strani pa je bilo delovanje zaradi nemožnosti kontroliranja posledic, ki jih vsako delovanje nenamerno povzroča, nezaželeno iz nekakšnega strahu pred svobodo. Prav tako je ustvarjanje s pojavljanjem na trgu pričelo izrinjati staro pojmovanje trga kot politične agore, ki je namenjena nastopanju oseb in tako spremenilo ta trg v tržnico, torej v trg v današnjem smislu. S tem pa je že samo ustvarjanje pričelo popuščati procesom in pravilom dela, ki so prvenstveno procesi presnove. Ustvarjalec na trgu namreč ni več nastopal s svojim ustvarjanjem, ampak je prednost pripadla njegovemu izdelku, ki zaradi menjave na trgu postaja vse bolj potrošna dobrina in ne več trajni predmet, ki ga ima človek v trajni uporabi. S tem, ko se briše razlika med trošenjem dobrin in rabo predmetov, se briše tudi razlika med delom, ki producira dobrine in ustvarjanjem, ki producira predmete sveta. Tako kot je delovanje popustilo pred invazijo ustvarjanja na njegovo področje, tako je tudi ustvarjanje popustilo pred invazijo dela.

Za nas je pomembno predvsem to, da se v sodobni družbi, ki jo Arendtova razume kot družbo dela – ki je le druga plat družbe potrošništva, saj sta delo in hitra potrošnja le dve fazi v istem procesu presnove -, delo kot eden izmed načinov človekove dejavnosti razbohoti in izrine druga dva načina. Z vidika problema, ki ga ona obravnava, so te premene vodile predvsem v ukinitev javnega prostora kot prostora svobode in torej v regresijo človeštva na raven golega zadovoljevanje nujnih človeških potreb. Za naš problem pa je pomembno predvsem to, da je delo, s tem ko je stopilo v sfero javnega oziroma ko je zavzelo sfero javnega, postalo pomemben vir človekove identitete. Za Arendtovo moment prehoda dela v javno sfero oziroma moment razširitve sfere preživetja v javnost predstavlja osnovni pogoj nastanka družbe. V antičnem svetu namreč o družbenem kot takem ne moremo govoriti, saj obstajata le privatno področje oîkosa in javno področje političnega. Arendtova v tej zvezi opozarja na problem prevajanja gr. politikos v lat. socialis. In če imamo danes družbo dela oziroma družbo delavcev ali jobholderjev, potem je jasno, da je tudi družbenost človeka podvržena preživetvenemu imperativu. Ljudi združujejo le dejavnosti, ki služijo ohranjanju življenja. Kot smo že rekli, je namreč prav javni prostor, kot prostor, kjer človek nastopa, tekmuje in se izkazuje kot izjemen, edini možni vir identitete človeka. Če torej vse, kar človek počne tudi v javnem prostoru, poteka na način procesa dela kot gola funkcija služenja potrebam preživetja, kot gola funkcija produkcije in trošenja dobrin, potem je jasno, da se delo tekom širjenja v prostor javnega ni toliko spremenilo: ohranilo je svoje značilnosti, k temu pa dodalo pomembno funkcijo v razmerju do človeka kot bitja, ki potrebuje možnost oziroma vir identitete.

Jingle3

Glasba3: Freezing – Glass, Philip & Suzanne Vega

Jingle4

Nadalje si bomo pogledali Virnovo oceno današnjega stanja kot prav nasprotno: Paolo Virno trdi, da je v sodobnosti delo privzelo načine delovanja in ne obratno, kot pravi Arendtova. Pogledali bomo, ali tukaj dejansko obstaja kakšno nasprotje, ali pa gre morda le za praktično razliko med dejstvi časa: Vita Activa je bila izdana leta 1958, Virnovo delo Slovnica mnoštva pa leta 2001. Pogledali bomo tudi, ali Virnovo razumevanje dela še bolj stopnjuje pomembnost mesta dela v življenju in predvsem v samodefiniranju sodobnega človeka.

Virno izhaja iz iste delitve dela kot Arendtova, vendar uporablja nekoliko drugačno terminologijo: govori o delu, ki je tudi pri Arendtovi poimenovano kot delo, o intelektu oziroma življenju duha, ki je pri Arendtovi imenovano ustvarjanje in o političnem delovanju, katerega glavna značilnost je virtuoznost, ki je pri Arendtovi prav tako imenovano delovanje, kjer sicer ni govora o virtuoznosti, vendar pa je vezava na pojavljanje in nastopanje v javnosti očitna, saj Virno z virtuoznostjo misli predvsem na nastopanje, kakršno poznamo pri umetnikih-izvajalcih, ki predstavljajo prototip delovanja brez izdelka. In to, kar je za Virna bistveno, je prav kriza te tradicionalne členitve na delo, intelekt in politično delovanje. Kot pravi: (citiramo) »Zagovarjati nameravam tezo, da je v ozadju sodobnega mnoštva kriza členitve človeške izkušnje na delo, – politično – delovanje, intelekt. Mnoštvo se kot izrazit način obstoja uveljavi, kjer pride do sopostavitve ali vsaj hibridizacije med območji, ki so se nedavno, še v fordističnem obdobju, zdela povsem različna in ločena.« (konec citata) Na tem mestu moramo opredeliti še Virnov koncept mnoštva, ki predstavlja predvsem tisto skupno temelječe na enotnosti govorice ali intelekta in ne na enotnosti države. Kot pravi: (citiramo) »Sodobnega mnoštva ne sestavljajo ne »državljani« ne »producenti«; mnoštvo zaseda vmesno območje med »individualnim« in »kolektivnim«; zanj nikakor ne velja razloček med »javnim« in »zasebnim«. Prav zaradi razkroja teh parov, ki so tako dolgo veljali za samoumevne, ne moremo več govoriti o ljudstvu, ki se združuje v državno enotnost.« (konec citata)

Ključna lastnost sodobne družbe je torej tudi za Virna tako kot za Arendtovo mešanje in prelivanje med področji človekovih dejavnosti, ki so v tradiciji veljala za bolj kot ne jasno ločena področja. In če je Arendtova govorila predvsem o tem, kako je delovanje prevzelo oblike in načine, ki so sodili k delu, pa Virno govori prav nasprotno o tem, kako je delo prevzelo oblike in načine, ki so sodili k delovanju. Kot pravi: (citiramo) »Trdim, da v sodobnem delu naletimo na »izpostavljenost očem drugih«, odnos z navzočnostjo drugega, začetke novih procesov, na konstitutivno domačnost s kontingenco, nepredvidenim in možnim.« (konec citata) Virno torej v sodobnem delu prepoznava lastnosti, ki jih je Arendtova opredelila kot bistvene lastnosti delovanja: gre za lastnosti kontingence, saj delovanje ni določeno od življenjske nujnosti, gre za pogojenost s prisotnostjo drugega, saj je delovanje možno le v javnem prostoru, gre za začenjanje novih procesov, saj je delovanje področje svobode.

In če zdaj poskusimo odločiti med nasprotnima stališčema Arendtove in Virna, lahko ugotovimo, da tukaj sploh ne gre za pravo nasprotje, temveč le za različnost, ki je posledica različnih perspektiv in terminoloških zagat. Oba sta namreč izpostavila isto pomembno lastnost sodobnega časa, da se je namreč meja med delom in delovanjem očitno zabrisala in da so se značilnosti teh človekovih dejavnosti med seboj pomešale. Morda je težava le v tem, da je Arendtova vztrajala na dejstvu, da se sodobno delo ni bistveno spremenilo, da je torej ostalo goli proces presnavljanja in k temu le privzelo nove funkcije, ki jih je pridobilo z vstopom v javno sfero. A tudi to težavo lahko pripišemo le njenemu času, saj je Vita Activa nastala pred pojavom sodobne komunikacijske družbe, ki pa predstavlja temeljno izhodišče Virnovega razumevanja dela kot virtuozne oziroma politične dejavnosti. Delo namreč po Virnu privzame poteze političnega prav zato, ker je v produkcijski način vpotegnjen človekov komunikacijski način življenja. Kot pravi: (citiramo) »…sodobna proizvodnja postane »virtuozna« – in torej politična – prav zato, ker sprejme vase jezikovno izkušnjo kot tako.« (konec citata) In še: (citiramo) »V okoliščinah, ko instrumenti proizvodnje niso več le stroji, temveč so to jezikovno-spoznavne sposobnosti, ki jih ni mogoče ločiti od živega dela, pa lahko utemeljeno trdimo, da sestoji znaten del t.i. »produkcijskih sredstev« iz komunikacijskih tehnik in postopkov.« (konec citata) Sodobno delo vpotegne vase značilnosti delovanja in tudi značilnosti intelekta oziroma ustvarjanja, saj produktov intelekta ni več mogoče ločiti od ustvarjalca kot je bilo to npr. mogoče v primeru Marxovega razumevanja stroja kot materializiranega intelekta, ampak se intelekt drži živega dela.

Tisti temeljni doprinos Virna k že obstoječim opažanjem Arendtove je predvsem vpeljava oblik in načinov življenja v klasična pojmovanja produkcijskih procesov značilnih za področje dela. Če je Arendtova še govorila, da je delo kljub premenam obdržalo svoje temeljne lastnosti presnove, pa moramo z Virnom temu nasprotovati: delo se je na podlagi svojega stapljanja z ustvarjanjem in delovanjem bistveno spremenilo. S tem, ko ne moremo več govoriti o ločenih področjih človekovih dejavnosti, tudi ne moremo več govoriti o pojmu dela na način klasičnega biološkega razumevanja dela kot presnovnega procesa. V sodobnosti moramo potegniti enačaj med delom in življenjem. Ni naključje, da Virnovo pojmovanje človekovega življenja, ki je predvsem življenje komuniciranja, predstavlja enega izmed ključnih argumentov teoretikov univerzalnega temeljnega dohodka: vsak si namreč nek minimalen dohodek zasluži že zato, ker živi, a ne na podlagi kakšne teze o dostojanstvu človeka ali kaj podobnega, temveč ker je že samo življenje razumljeno kot produkcijska sila, ki doprinaša h gospodarski rasti. Po Virnu namreč ne moremo govoriti o razliki med delovnim in prostim časom, o razliki med zaposlenim in brezposelnim, temveč lahko govorimo le o razliki med plačanim in neplačanim življenjem. S tem, ko pa je delo, ki je hkrati delovanje, izenačeno z življenjem kot takim in v celoti, delo/delovanje ni postalo le vir identitete človeka kot posameznika, temveč se je vtihotapilo v samo definicijo človeka. In ta definicija je seveda zelo izključujoča, če delo razumemo v tradicionalnem smislu, če pa delo razumemo v prenovljenem smislu, potem ta definicija predstavlja nek nov pogled človeka na samega sebe, novo identiteto človeka kot vrste.

Avtorica prispevka je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.

Jingle5

Glasba4: Liquid Days (Part I) – Glass, Philip & David Byrne

Napovednik

Že čez nekaj minut, skratka ob 19:00 uri, vas vabimo v Kulturno Glasbenem Brlogu (KGB), Maribor, kjer bosta gosta pomladnega cikla družabnega družboslovja dr. Valerija Korošec in Branko Gerlič. Tema pogovora bo univerzalni temeljni dohodek. Več informacij o družabnem družboslovju najdete na http://druzabnodruzboslovje.org/

Jutri, v četrtek, 25. marca 2010, tokrat izjemoma ob 17h, vas vabimo, ponovno izjemoma, v Belo sobo, ki jo najdete v sklopu Upravne zgradbe Pekarne na predavanje in pogovor iz sklopa Šole politične pismenosti. Pod naslovom »Zakrita plat slovenske tranzicije« se bomo pogovarjali z novinarjem in publicistom Samom Resnikom, ki bo ob tej priložnosti predstavil tudi svojo novo knjigo. Vabljeni!

Že dve uri kasneje, torej 25. marca ob 19h vas vabimo na Ekonomsko-poslovno fakulteto na Razlagovo 14, predavalnica P15, na javno diskusijo pod naslovom »Kam po krizi?«. Z gosti Matjažom Hanžkom, Jožefom Školčem, dr. Lučko Kajfež Bogataj, dr. Ano Murn, dr. Jožetom Trontljem in dr. Marto Gregorčič se bomo pogovarjali o oblikovanju dolgoročne in trajnostne vizije prihodnosti Slovenije. Omizje bo moderiral dr. Boris Vezjak, uvodni nagovor pa bo imel dekan EPF, dr. Samo Bobek. Vljudno vabljeni!

Tisti, ki vam bo v četrtek Ljubljana bolj domača, vabljeni na novo predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije. V četrtek 25. marca 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi bo pod naslovom »Ali so znanstveniki leni?« predavala Maja Breznik.

In še zadnje vabilo za ta teden. V soboto 27.3.2010 ob 19h vas vabimo v Kavarno Kluba ptujskih študentov na Ptuj, kjer bomo začeli z novim programom poimenovanim Sobotna humanistična ofenziva – Zofijini v KPŠ. Gostja prvega večera, ki smo ga naslovili Podobe ženskosti, bo dr. Vesna V. Godina. Več informacij o tem in tudi ostalih dogodkih najdete na naši spletni strani www.zofijini.net. Upamo, da se vidimo!

Jingle6

Glasba 5: Open the Kingdom – Glass, Philip & David Byrne

Prišli smo do konca še ene oddaje. Morebitne refleksije, tako o oddaji kot o čemer koli drugem, so nadvse dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili, danes izjemoma, špiker Klemen Šali, tehnik Jure Avguštiner in avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič. Urednik oddaje je Samo Bohak. Srečno!

Avizo