AVIZO
Glasba 1: No Cars Go – Arcade Fire
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih ljubimcev. V zadnji letošnji oddaji nadaljujemo z drugim delom teksta o turbofolku. V prejšnji oddaji smo z izbiro glasbe izvedli majhen eksperiment, ki je uspel. Z veseljem ugotavljamo, da, vsaj kar se tiče osebja radia Marš, še obstaja nekaj takšnega kot merilo okusa. To sklepam iz dejstva, da so nas kaj kmalu opozorili, da takšna glasba, kot smo jo namenoma izbrali za oddajo, na radio MARŠ ne sodi. V tokratni oddaji vam bomo torej spet postregli z bolj primerno glasbo. Sicer nas skozi oddajo čakajo še stalne rubrike – Filozofija skozi čas, Napovednik, poročilo z DPU in zadnji letošnji H-umor. Vabljeni k poslušanju!
Za-misel
Med mnogimi poslanstvi teologije sta v današnjem svetu najbolj v ospredju dve: kako teologija sodeluje pri osvoboditvi vseh zatiranih, ki so dandanašnji ”križani Kristusi”, in kako teologija ohranja spomin na Boga, zato da ne izgubimo svojih čustev in zavedanja svetosti človeškega življenja, ki ga ogrožata umetna kultura potrošništva in zabave.
Leonardo Boff, brazilski teolog in filozof
Glasba 2: There Is A Light That Never Goes Out – The Smiths
Prebrali bomo drugi del teksta o Turbofolku.
Resničnost oziroma neresničnost hipotez
Prva hipoteza
1. Mladina skozi turbofolk pridobi priložnost za delno sproščanje spolnih nagonov.
Rezultati opazovanja iz udeležbe, nestrukturiranega intervjuja, analize besedila in videospota, stili oblačenja obiskovalk in izvajalcev sovpadajo. Pri vseh je skupno izražanje seksualne dozorelosti, namigovanja in kazanja voljnosti do seksa. Očitno je bilo posnemanje izvajalk pri ženskah, s čimer so želele doseči preusmeritev pozornosti moške publika nase. Z naklonjeno pozornostjo so zadovoljile lastno potrebo po potrditvi privlačnosti. To jim je uspelo s pomanjkljivo garderobo, ki teži k čim večji razgalitvi. Delni faktor pri tem je bila tudi opitost kot potenciranje poguma in samozavesti. K seksualni napetosti med udeleženci so veliko prispevala tudi dvoumna besedila, ki implicitno govorijo o seksu. S tem je bilo obiskovalcem omogočeno, posredno govorjenje in petje o seksu ob navezovanju očesnih stikov, česar ne bi bilo mogoče doseči na kateri drugi prireditvi, kjer erotično vzdušje ni tako prisotno. V konkretnem primeru lahko na tovrstnem koncertu moški ob očesnem stiku z žensko vzporedno z izvajalcem poje »brizgalna brizga«, pri tem pa je tako ženski kot moškemu jasno na kaj se to nanaša. S tem je začetna nelagodnost govorjenja o seksu premagana, in preko začetnega implicitnega namigovanja se lahko vzpostavi ekspliciten odnos, ki se nato kaže v nadaljnji komunikaciji.
Zaključimo lahko, da pri turbofolku ne prevladuje umetniško ustvarjanje, ampak poudarek na vizualni privlačnosti žensk in namigovanje na seks. To se zrcali tudi skozi besedila in posnemanje modnega stila izvajalcev. V anketi je večina anketirancev izpostavila vizualno plat turbofolka, čeprav večina te glasbe ne posluša. To dejstvo hkrati poudarja pomembnost prisotnosti seksualnosti za popularnost tega pojava.
Druga hipoteza
2. Mladini, ki posluša turbofolk, manjka izostren estetski čut.
Estetski čut pojmujemo kot zmožnost umetniškega vrednotenja in ocenjevanja.
Pri prejšnji hipotezi smo ugotovili, da je pri turbofolku poudarjena vizualna podoba in ne glasba. Pri vprašanju ali za dosego uspeha v turbofolk glasbi potrebuješ glasbeno izobrazbo so vsi so enoglasno odgovorili, da je ne potrebuješ. Pri anketirancih je večina (48%) izrazila, da jih pri turbofolku privlači vizualni element, 30 % nič, pri 22% pa glasba. Če to povežemo z nesmiselnostjo besedil in enostavnostjo melodije, potem je sklep, da gola glasba nima umetniške vrednosti, neizogiben. Delo ima umetniško vrednost, če preživi preizkušnjo časa, saj se kultura in to kar je smatrano kot umetnina, spreminja. Na podlagi tega lahko upravičeno sklepamo, da imajo klasična glasba, nekatere slike, kipi in druge umetnine večjo umetniško vrednost kot turbofolk v današnji Srbiji, saj je bil tam turbofolk večinoma uporabljen le kot manipulativno sredstvo za krepitev politične moči takratne oblasti. V smislu poveličevanja srbskega naroda in zavajanjem uma z bliščem in kičem, ki ga ponuja turbofolk. Po padcu Miloševičeve oblasti je bil opazen upad zaslužkov turbofolk izvajalcev. To je eden izmed pokazateljev upadanja »turbomanije«. Tudi pri nas je v primerjavi s prejšnjimi leti prisoten padec izvajalcev na raznih glasbenih lestvicah. Če izvzamemo vsebino turbofolka, potem lahko zgolj iz njegovega družbenega statusa sklepamo, da je bil ta pojav zgolj začasna moda in se mu kot takemu ni uspel uveljaviti, kot je to uspelo ostalim drugim glasbenim zvrstem. Iz tega sledi, da ne obstajajo turbofolku lastne in specifične kvalitete, ki ga opredeljujejo in zaradi katerih je postal popularen. Za njegovo popularnost so odgovorne določene zunanje lastnosti, ki jih je ta pojav prevzel kot sredstvo za trženje. V grobem te zunanje lastnosti temeljijo na vizualnem poudarjanju, to pa ne spremeni kvalitete zvočne vsebine. Turbofolk uporablja glasbo kot sredstvo za vizualno izražanje, glasbeno ustvarjanje torej ni cilj in zato kvaliteta v glasbi s strani izvajalcev sploh ni predpostavljena. Zaradi tega glasbeni vidik turbofolka nima umetniške vrednosti, tistim, ki jim je glasba všeč, pa manjka izostren estetski čut.
Za-misel
Glasba je dovolj za celo življenje, a celo življenje ni dovolj za glasbo.
Sergei Rachmaninov
Kot smo pokazali je osrednji del turbofolka vizualno sporočanje. V kolikor lahko glasbeni element tega pojava estetsko razvrednotimo, pa pri vizualnem vidiku nastopi problem. Pevke v tovrstnih skupinah namreč ustrezajo podani kulturni koncepciji lepe in privlačne ženske, drugače turbofolk ne bi bil dobičkonosen. Ali je torej možno, da nekdo ni sposoben vrednotiti glasbe, medtem ko je sposoben vrednotiti in prepoznati estetiko vizualnega? Prav lahko se zgodi, da je to možno in celo zelo verjetno, toda dvomljivo je v skladu s prvo hipotezo, da obiskovalce turbofolk prireditev zaposluje estetsko vrednotenje pevk. To morda počnejo modni strokovnjaki. V ospredju je razmerje privlačno/lepo. Pojem lepega je zgolj pri nekaterih filozofih posedoval objektivni status, medtem ko je splošno razširjeno prepričanje, da je lepota subjektivni pojem. Toda, ta pojem ni tako individualno subjektiven kot pa kulturno, če sploh lahko govorimo o kulturni subjektivnosti (primernejši izraz je kulturna relativnost). Znotraj zahodne kulture obstaja nek konsenz glede lepote ženskega telesa. Temu konsenzu, kot smo že povedali, ustrezajo tudi turbofolk pevke. Toda, za povprečnega pripadnika turbofolka ni v ospredju status lepega, ampak status privlačnosti, čeprav sta ta pojma lahko premosorazmerna. Bolj kot je ženska lepa bolj je seksualno privlačna. Toda, z razliko od družbeno sprejetega statusa lepote, pojem seksualne privlačnosti ni kulturno opredeljen, ampak je v večji meri odvisen od posameznika. Turbofolk zreducira lepoto žensk na seksualno privlačnost, in zgolj slednjo zaznavajo pripadniki turbofolka. Če ima turbofolk vizualno estetski status, potem dosega ta status tudi pornografska industrija. Toda ne vidimo, kako bi nekdo lahko zagovarjal estetsko vrednost pornografije in tako tudi estetsko vrednost vizualnega vidika turbofolka. Hočemo zgolj pokazati, da seksualna privlačnost ni zadosten pogoj za dosego estetskega statusa. Tako kot pri glasbi, ki ni osrednji namen turbofolka, tako tudi pri vizualni podobi lahko opazimo, da estetska vrednost ni namen, ampak je to seksualna privlačnost. Estetsko vrednotenje sploh ne vstopa v sfero turbofolka in niti ni namen turbofolka. Vendar za razliko od glasbenega vidika, ne moremo pri vizualnem izpeljati istega sklepa. Estetski čut v tem primeru ni nujno nekaj kar manjka privržencem, ampak je nekaj, kar ni nujno za prepoznanje seksualne privlačnosti ustvarjalcev.
Avtor prispevka o turbofolku je Baruh.
Za-misel
Glasba izraža, kar je nemogoče izraziti z besedami, a o tem ne moremo molčati.
Victor Hugo
Glasba 3: Broken Bones – HOWLING BELLS
Filozofija skozi čas
28. decembra 1709 je bil rojen francoski filozof Julien Offray de La Mettrie. Velja za enega najpomembnejših predstavnikov materializma v francoskem razsvetljenstvu. Njegovo najvplivnejše delo je »Človek-stroj« (L’homme machine), v katerem zavrne kartezijanski dualizem substanc (telesa in duha) in zreducira človekovega duha oziroma dušo na materialen del možganov. La Mettriejev materialistični monizem je tesno povezan z njegovo medicinsko izobrazbo in delom, ki ga je opravljal kot zdravnik.
Rojen je bil v premožni družini meščanskih trgovcev s tekstilom v mestu St. Malo v Bretaniji. Najprej je želel študirati teologijo, vendar se je njegov interes kmalu preusmeril v zanimanje za filozofijo in naravoslovne znanosti. Po končanju študija na kolegiju d’Harcourt ga je družinski prijatelj in kasnejši akademik François-Joseph Hunauld spodbudil k študiju medicine.
Po petih letih študija se je odločil za izpopolnjevanje medicinske prakse pri slovitem nizozemskem zdravniku Hermanu Boerhaaveju v mestu Leiden. Njegovo izpopolnjevanje je bilo kratko, toda začasen umik iz francoskih učilišč, kjer je prevladoval vpliv kartezijanstva, na Nizozemsko, ga je odtrgal vplivu filozofske špekulacije na razumevanje anatomije človeškega telesa. Po vrnitvi v domači kraj je prevajal Boerhaavejeva medicinska dela, vmes se je leta 1739 poročil in tri leta kasneje z družino odpotoval v Pariz, kjer je dobil službo zdravnika v enem od regimentov Francoske Garde in se udeležil nekaterih bitk v vojni za avstrijsko nasledstvo. Kadar ni bilo spopadov, je večino časa prebil v Parizu, kjer se je družil z intelektualci med drugimi z matematikoma Maupertiusom in markizo du Châtelet. Izguba pokrovitelja in zaščitnika vojvode Garmontskega v eni od bitk ga je zelo pretresla.
V Parizu je leta 1745 objavil svoje prvo delo »Naravna zgodovina duše« (Histoire naturelle de l’âme), v kateri je izhajal iz materializma delovanja telesnih stanj, ki pogojujejo človekovo duševnost. Pri vročinski bolezni, ki jo je tisto leto prebolel, je postal pozoren na povezavo in pogojenost med telesnim in duševnim stanjem. Duševnost je za razliko od takrat prevladujočih kartezijancev, ki so zagovarjali samobitnost tako telesa kot duše, podrejal fiziologiji telesa. Zaradi objave tega dela je bil izločen iz pariške znanstvene skupnosti, ki je njegovo delo interpretirala v teološkem smislu in v njem odkrivala razne herezije avtorja. Vrhu tega je izgubil še službo zdravnika in se bil zato primoran umakniti v izgnanstvo v Leiden na Nizozemsko. Zaradi nestalnega življenja je trpelo tudi njegovo družinsko življenje.
Na Nizozemskem je leta 1748 končal svoje najpomembnejše delo »Človek-stroj«, v katerem je človekovo fiziologijo vključno z njegovo duševnostjo interpretiral v strogo materialističnem smislu. Filozofsko je razširil Descartesovo razumevanje telesa kot stroja s tem, da je v korist monizma telesne substance zanikal Descartesovo dimenzijo duhovne substance in s tem vzpostavil prvenstvo v proučevanju človekovega telesa kot anatomsko-fizikalnega dejstva pred dušo, ki je pogojena s fiziološkimi procesi. Duša je po La Mettrieju zgolj občutljiv del možganov, ne pa substancialna resničnost po sebi.
Objava dela »Človek-stroj« je poleg objav še nekaterih polemičnih satir, v katerih je smešil zastarele zdravniške prakse njegovih sodobnikov, tudi v sicer tolerantni Nizozemski povzročila burne odzive in La Mettrie je moral še drugič v izgnanstvo. Zatočišče mu je ponudil razsvetljeni absolutistični pruski kralj Friderik II., ki je dajal zatočišče mnogim preganjanim mislecem širom Evrope. Odnos med njima je bil precej vzpodbuden in prijateljski. La Mettrie je bil sprejet v Prusko akademijo znanosti in s tem je prejel doživljenjsko rento. Ponovno je pozornost preusmeril od filozofije nazaj k raziskovanju bolezni v zdravniški praksi in napisal razpravi o griži in o astmi. Leta 1751 se je po šele treh letih bivanja v Berlinu pri neki jedi zastrupil, hudo zbolel in umrl. Glavni vir za obnovo njegovega življenja predstavlja nagrobni govor Friderika II.
Po smrti je v okviru francoskega razsvetljenstva večinoma ostajal pozabljen in potisnjen na obrobje kot zagovornik hedonizma, ki ga je zagovarjal v poznem delu »Razprava o sreči« (Discours sur le bonheur, 1748). Izjema je mogoče francoski razsvetljenski materialist Cabanis, ki z La Mettriejem kaže mnoge vzporednice v materialistično filozofskih izhodiščih. Zanimanje zanj se je v okviru širšega zanimanja za zgodovino materializma ponovno prebudilo šele z izidom dela nemškega novokantovskega filozofa Friedricha Alberta Langeja »Zgodovina materializma«, ki je izšlo leta 1866. Kasneje je bil rehabilitiran še znotraj marksizma.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
Glasba je moralni zakon. Daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in šarm ter veselost življenju in sploh vsemu.
Platon
(H)umor
Sveti Avguštin (354-430) v »Izpovedih« barvito poroča o tem, kako se je bojeval z grehom. Neki zgodnji doživljaj ga je prevzel tako, da se misli nanj ni mogel vse življenje otresti. Dogodek sam je bil dokaj banalen: Avguštin je nekoč, ko je bil še deček, iz gole objestnosti otresel hruško na sosedovem vrtu. Ampak njegova bolezenska zaskrbljenost glede greha je ta prestopek z leti povečala tako, da si tega greha nikoli ni mogel povsem odpustiti. Bertrand Russel zato v Modrosti zahoda nekoliko sarkastično pripomni, da je »včasih res precej tvegano, če se človek spozabi nad sadnim drevjem.«
Vir: www.mislec.net
Napovednik
V četrtek, 7. januarja 2010, ob 14.00 uri vabljeni na Filozofsko fakulteto v Ljubljani v predavalnico 15 (pritličje), na predavanje dr. Judith Squires z naslovom »Multiple Inequalities, Intersectionality and Gender Mainstreaming: Potential and Pitfalls«. Predavanje bo v angleškem jeziku.
V četrtek, 7.1. 2010 ob 18h vas vabimo, tokrat izjemoma, v Belo sobo, ki jo najdete v kompleksu KC Pekarne, na novo srečanje iz cikla Šole politične pismenosti. Na tokratnem filmozofskem večeru si bomo pogledali 4. in 6. del dokumentarca Adama Curtisa, »Pandora’s Box«. Filmu bo sledil pogovor. Več informacij najdete na naši spletni strani www.zofijini.net.
Glasba 4: Come to Me – Koop
Za-misel
Glasba napolni neskončnost med dvema dušama.
Rabindranath Tagore
Poročilo s predavanja 3.12.2009
Pretekli četrtek je v sklopu ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze predavala filozofinja Karolina Babič.
Problem šole kot ideološkega aparata ekonomije je predavateljica obravnavala skozi vprašanje, kakšnega delavca zahtevajo sodobni produkcijski procesi. Delovna hipoteza celotnega predavanja se je glasila, da lahko sodobnega delavca s pravico imenujemo “subjekt-karkoli”: subjekt, ki nima nobene vnaprejšnje, fiksne in dovršene vsebine, pač je in dela karkoli. Drugače rečeno – današnji delavec je prazna forma kot gola zmožnost početi karkoli.
V prvem delu predavanja je predavateljica predstavila historični razvoj družbenega razumevanja dveh pojmov – pojma subjekta in pojma dela. Geneze liberalnega subjekta, svobodnega individuuma, ki deluje iz lastnega avtonomnega središča, ne moremo ustrezno dojeti, če obenem ne vzamemo v ozir tudi geneze ideologije dela. Prav tako si brez hkratne prisotnosti ideologije dela ne moremo zamisliti razvoja kapitalizma. Ideologija dela je namreč tisti mehanizem, ki deluje z namenom, da mobilizira delavce, oziroma zato, da delavce – odkrito ali prikrito – nagovarja k predanosti in angažiranosti za delo.
Tako na primer obdobje antike sploh ni potrebovalo družbene ideologije dela, saj so bili sužnji kot delovna sila že na razpolago in jih ni bilo potrebno šele vabiti, motivirati in mobilizirati za delo. V srednjem veku pa se je določen poklic dojemal kot prirojeni po-klic, kot dejavnost, h kateri je bil posameznik po-klican po božji volji. Šele v 18. stoletju, z vznikom industrijskega tovarniškega dela in meščanskega uradniškega dela, pride do pojava svobodnega dela, ki prekine tradicijo pripisovanja delovne funkcije, utemeljene na transcendentnih pravilih. Delo se prične dojemati kot svobodna dejavnost, za katero se posameznik odloči sam in po pogodbi pristopi k delu. V takšnem pogodbenem razmerju delavec ni več prisiljen k delu – ne po naravi ne po božjem ukazu -, temveč k delu pristopa prostovoljno. V 19. stoletju se poleg ideje pogodbenega dela razvije še ideja “samo-pomoči”, ki poudarja odvisnost od samega sebe. Pogodbeno pristopanje k delu ni zadoščalo, delavci so se morali prepoznati še kot svobodni subjekti, ki skrbijo sami zase. V ozadju te ideje pa lahko že prepoznamo vznik liberalnega subjekta v današnjem pomenu besede.
S kakšno ideologijo dela imamo potemtakem opraviti danes? Socialni inženiring 20. in 21. stoletja je predavateljica slikovito ponazorila z analizo zaposlitvenih oglasov od leta 1950 do danes. Za sodobne oglase je značilno predvsem dvoje: prvič, oglasi ne predstavljajo več dela kot nujne muke, ki jo posameznik mora utrpeti, zato da bi naknadno lahko živel in užival, temveč kot delavčevo lastno samoizpolnitev, kot uresničitev njegovega notranjega bistva. In drugič, oglasi ne iščejo več posameznika z neko usvojeno tehnično ali strokovno vednostjo, temveč posameznika z določenimi sposobnostmi, ki jih bo v delu šele realiziral, kot so na primer komunikativnost, urejenost, organiziranost, samostojnost in sposobnost vodenja. Drugače rečeno – sodobna ideologija oglašuje delo kot uresničevanje lastnih potencialov. Tako se delavca prikliče, da postane delavec-subjekt, ki je v osnovi “subjekt karkoli”. Oziroma, kot je zgovorno zaključila predavateljica: “Subjekt karkoli” naj bo danes to, jutri nekaj povsem drugega, a vedno znova z vsem srcem pri stvári.
Poročilo spisala Magdalena Stanimirović.
Za- misel
Glasba je harmonija, harmonija je popolnost, popolnost so naše sanje in naše sanje so nebesa.
Henri Frederic Amiel
Glasba 5: Moses – Elizabeth Fraser
Prišli smo do konca oddaje. Upamo, da vam je bila oddaja všeč. Vse kritike, pohvale, grožnje, smiselne in nesmiselne, sprejemamo na naš mail naslov zofijini@gmail.com. Z vami smo bili pisec teksta Baruh, špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner in avtor rubrike filozofija skozi čas, Boris Blagotinšek, Magdalena Stanimirović., ki je spisala poročilo z DPU in Urednik oddaje Samo Bohak. Na slišanje v naslednjem letu. Hvala, ker ste nas spremljali skozi leto in upamo, da boste ostali z nami tudi v letu »nula deset«. Med prazniki vam poleg sreče zadovoljstva in zdravja želimo tudi mnogo (praktične) modrosti. Srečno!
Glasba 6: Sugar Town – Zooey Deschanel
Glasba 7: Your Disco Song – Vitalic
Avizo